Naj majavi ta prečkam most,
pod katerim reka valovi peneča?
Naj pustim, da v srce zbode nje me ost
in da duša moja za njo tava hrepeneča?
Naj prečkam majavi ta most
ali naj se vrnem na domače poljane?
Še naprej sem lahko prost,
a vse bolj me tvoja podoba gane.
Na drugi strani nepremično stojiš,
me opazuješ pozorno
in z gestami kažeš mi nazorno,
da si srca mojega želiš.
Jaz ljubim te, a vseeno dvomim:
naj prečkam most ali naj ga ne?
Bojim se, da ga kljub trdnosti prelomim,
padem v reko in se v valovih besnečih utopim.
Želiš si me, to vidim jasno –
čutim, ko govoriš mi hrepeneče, glasno,
da želiš si biti v bitju mojem.
Omahljivo, plašno stopim na most,
Tihe, majave korake uberem
in s tem usodo svojo brž izberem –
tako je končana moja je prostost.
