Ko sem se izgubila
v visoki pšenici
z ostrimi klasi
zelenimi resami
drobnimi mačehami pod nogami
pohojenim vonjem kamilic
da se je zaprlo modro okno
na nebu
me je našel pogrešani klic
od daleč
me odnesel v varnem ilovnatem naročju
na popasene vrati z marjeticami
In zopet so se odprla modra nebesa
nad mano
Daleč na robu polja
so se nakopičili
komaj vidni
sivkasti griči v okrogli vrsti
In tam je bil tudi Jeruzalem
iz Svetega pisma
Tako zelo blizu.
SMREKI
Ne, ne bi smela izreči sodbe!
Tudi vidve sta morali oditi,
čarni smreki,
ki sta živeli tukaj,
še preden sem smela reči »naš vrt.«
Visoko in vedno više
sta bočili svoja vrhova
nad prenizkimi hišami.
Danes so odpeljali na smetišče
vajini življenji.
S seboj jemljeta
majske sanje jasmina,
otroško igrive snežne kepe,
rubine cvetočih potonik
in majsko omamo šmarnic.
Zvesti lovorikovec vaju spremlja
leski so posekali roke.
Nikoli se ne bom mogla dotakniti
vajinih svilenih poganjkov spomladi.
Ostajam v izropanem vrtu
s solzami.
Vračam se z Onkraj in nikoli več
se moj pogled ne bo prepletel
s srebrnim sijajem razstorženih vej,
čakajočih na nova gnezda.
Utihnile bodo božične pesmi,
k naši mizi ne prihaja
blagoslovljeni kruh.
Poslavljam se od zelenega
roja tolažbe
z rano na srcu,
s stisnjenim grlom,
pritajenim dihom,
brez dobre besede
V senci grožnje gledam
rjava trupla
pomorjenih smrek.
December 2016
STRMINE
Kopiščarjeva smer
Vedno iščeš najbolj zahtevne poti –
Nikdar ne slediš slovenske smeri.
Navzgor po ledeni strmini
se vzpenjaš
s prevelikimi,
za moške odmerjenimi razkoraki
med preredkimi klini,
oprimki v ostrini,
ranjenih dlani
proti prvemu oknu
skozi Prisojnik,
samo da dosežeš
ožarjeni vrh
v nebesni sinjini –
morda pa nenaden
usoden zdrs
v prepadni globini?
