Vem tudi, da bo teh trinajst
Vrstic, ki jih pravkar raztapljajo in
Raznašajo tokovi mojega sna,
dalo odgovor na Vprašanje. Aleš Šteger
Sam si se naredil
Iz klasja in vode si
Si sprelet pšenične kite
razpetih besed
Nad listom papirja
in ga ožgal s toploto
Svojega jezika
Si postal pesnik? Si
Zajezdil popolnost?
V vodi si umil svoj jezik,
ki je Postal čist
S toploto Si ožgal
Klasje, ki je dozorelo.
* * *
Za hišo mojega otroštva stoji lipa.
Včeraj so mi dali piti, njeno kri
in čutila sem kako postaja
moja glava krošnja domotožja,
ker je nekdo izgubil
mojo otroško rdečo kapo.
Rekel je, da je ne more najti.
In vedela sem,
da moram pozabiti nanjo.
Ob skodelici spomina
mojega bivanja v gaju.
* * *
Na hrbtu nosim
težino prgišča
z listjem
in dežjem.
Spočeta oktobra
na robu ozare.
Razbeg časa
me je rodil.
V špranji povil.
Vrtenje bršljana
me je v mivkasto
sedlo pognalo.
Zrno jeseni
je blodilo v njem.
Leglo na prod,
ter me vase
privilo.
Ranjenega jezdeca
Povaljanega od trav.
* * *
Ob večerih smo se zbirali
na strehi zapuščene hiše,
akakor prezrti golobi
smo zrli v nebo
in se pogovarjali,
v katero smer
bomo odleteli,
ko bo postalo hladno.
Našel nas je nek mož,
ki nas je pobil,
ker nismo imeli
zlatega perja.
Takrat se je zaprlo nebo
in smeri ptic
so postale skrivnost.
* * *
Rekel si:
Cvetovi jablan venijo,
ti pa me tako jabolčno
gledaš.
In rekla sem:
Cvetovi bodo obrodili.
Njihov boš sad.
