Temačen hodnik, poln stebrov, nekje v zakotju dvora.
Antigona: Brat, zakaj si žalosten?
Hamlet: Antigona ...
Antigona: Povej, Hamlet, kaj te teži? Ne morem te več gledati takšnega. Nič več ti smeh ne krasi obraza, nič več ne poješ in plešeš, nič več ne zganjaš šal na naš račun, kaj te preganja? Tak si kot vsa dežela, mračen in pol zloveščih prikazni. Povej mi, da ti utolažim srce.
Hamlet: On … Ojdip … Ne more biti drugače! Ne more!
Antigona: Kaj ti je? Saj si si komaj podoben.
Hamlet: Izzovem ga.
Antigona: Nikakršnega dokaza nimaš, da je kriv.
Hamlet: Ne more biti drugače, videl sem.
Antigona: Kaj si videl?
Hamlet: Duhove.
Antigona: Bledeš brat, bledeš.
Hamlet: Povedali so mi. Mati in on sta to storila v dogovoru, ker jima je bil napoti v njuni pregrešni strasti.
Antigona: Neumnost.
Hamlet: Pobil ga je z mečem, vse sem videl!
Antigona: Le kako si mogel kaj takega videti?
Hamlet: Duh mi je povedal. Ojdip je umoril očeta, potem je prišel sem in si jo vzel v posteljo.
Misliš, da ga moram ubiti? Prav je, da ga ubijem. A vendar, zakaj ne? Zakaj mi je tako pogodu, če mi nakloni kak trenutek, zakaj ga ne zakoljem kot prasca in mu ne spustim krvi, kot je on mojemu očetu?!
Antigona: In kje se ti je prikazal tvoj duh?
Hamlet: V sanjah.
Antigona: Bledeš, brat. Pojdi in se naspi. Veliko spretnejši je z mečem kot ti, povrhu vsega pa še nedolžen. Izdal se bo odlok, da bo vsak, ki prinese novico, kakršnokoli novico, ki bi mogla razodeti izginotje najinega očeta, bogato nagrajen. Ali misliš, da bi zločinec storil kaj takega?
Hamlet: Laž!
Antigona: Vsekakor. Tvoje sanje pa resnica? Ubogi brat. Hudo mi je zate. Sam si postal duh. Blodiš izgubljen po teh hodnikih. Vsi sprašujejo zate, jaz pa ne vem, kaj naj jim rečem.
Hamlet: Povej jim, da bom maščeval očeta.
Antigona: Potem pa stori to.
Hamlet: Saj bom, saj bom … boš videla … saj bom.
Hamlet odide.
Tema.
DRUGI PRIZOR
Antigona, Ojdip in Hamlet
Prostor je isti.
Pride kralj Ojdip.
Ojdip: Antigona.
Antigona: Kralj Ojdip.
Ojdip: Ni se ti treba klanjati. Saj si princesa.
Antigona: In vi kralj.
Ojdip: Pa ne po duši.
Antigona: Kako to mislite?
Ojdip: Po duši sem nekdo drug.
Antigona: Govorite v ugankah, moj gospod. Vi ste kralj, vladate, vsi vas ubogajo. Moja mati je vaša žena in kraljica. Ne more biti drugače.
Ojdip: Ni resnica vse, kar videz razodeva, notranjost molči po svoje.
Antigona: Kaj je z njo?
Ojdip: V molku buči.
Antigona: Zakaj?
Ojdip: Zaradi nekoga.
Antigona: To vas ne razlašča kraljestva.
Ojdip: Tega ne.
Antigona: A še imate kje kakšno, za katerega ne vemo?
Ojdip: Spokoj duše.
Antigona: Tega vam pa res nihče ne more vzeti.
Ojdip: Pa more.
Antigona: Ne vem, če sem prava oseba …
Ojdip: Čisto prava.
Antigona: Vas daje vest?
Ojdip: Daje me želja.
Antigona: Želja?
Ojdip: Hrepenenje.
Antigona: Vsak hrepeni po miru.
Ojdip: Vidim, da me razumeš, draga Antigona.
Antigona: Mislim, da.
Ojdip: In kaj praviš?
Antigona: Da prelahko jemljete vse skupaj, če ste krivi.
Ojdip: Kriv sem z vso dušo in telesom, a da bi prelahko kaj jemal, tega si sploh ni mogoče misliti; še predobro se zavedam kočljivosti položaja.
Antigona: Torej je res.
Ojdip: Če veš, o čem govorim, je res, kot pribito. Neizpodbitna resnica in polagam ti jo na srce – naredi z njo, kar hočeš. Predajam se tebi! Ti pa me kaznuj ali pomiluj, nagradi …
Ojdip: Daj, nehaj s temi prismodarijami. Nisem tvoj oče, tvoj prijatelj sem. Kod se potikaš? Pogrešamo te na dvoru. Kar turobno je brez tvoje razposajenosti. Smo mislili, da si zbolel. Vsaj mami bi se prikazal. Kakšna muha te tokrat pika?
Hamlet: Zaželel sem si tišine, in miru.
Ojdip: Miru?! Daj no! Greš z menoj? Pridi, vsi te bodo veseli. Naredi mi to čast, da bom prav jaz tisti, ki te izbezlja iz te pustote.
Hamlet: Mogoče bi šla na lov?
Ojdip: Takoj jutri, z veseljem. Še nocoj podpišem razglasitev, da lahko že zgodaj odrineva. Opravijo brez mene. Ne vem, koliko je kaj prodrlo v tvojo osamitev, naj ti kar povem, da sem se odločil nagraditi slehernega, ki bo prinesel na dvor kakršnekoli novice o izginotju tvojega očeta.
Hamlet: Odličen načrt.
Ojdip: Treba je s to rečjo zaključiti enkrat za vselej. Ne bom dovolil, da bi klevetali tvojo mater. Obiskala sva tempelj in bogovi so nama naklonili odgovor.
Hamlet: Kakšen?
Ojdip: Ne bova zdaj o tem. Jutri bo že vse jasno. Vse tole skupaj je vsekakor sila čuden zapetljaj, vendar imam občutek, da se ga da pojasniti zelo preprosto, z bogovi ali brez. Hotel sem vsekakor zadovoljiti tvojo mater. Pridi zdaj, vesela te bo.
Tema.
TRETJI PRIZOR
Gertruda, Jago
Dvor.
Gertruda na prestolu, Jago ob njej.
Gertruda: Jago, od kod kralju ta slaboumna ideja?
Jago: Sam se je domislil. Najbrž mu ni prav, da nekje obstaja pravi kralj.
Gertruda: Tako priljubljen, kot je bil Laj, ne bo nikoli, pa če se na glavo postavi. In ti, si kaj slišal po svojih virih?
Jago: Nič. Nihče ne ve ničesar.
Gertruda: Pa vendar je kaj čudna vsa ta reč.
Jago: Vem pa nekaj drugega.
Gertruda: Na dan z besedo.
Jago: Ni prijetno.
Gertruda: Bom že kako.
Jago: Vse kaže, da je kralj resnično zelo naklonjen princesi.
Gertruda: Moji Antigoni? In ona?
Jago: Ne sluti.
Gertruda: Saj, ko sem jemala toliko mlajšega drugega moža, sem vedela, da ne more večno trajati.
Jago: Nič ni večno.
Gertruda: Se spomniš, kako mlada sva stopila na ta dvor? Sinje kraljestvo Baalram – najveličastnejše pod soncem. Ti si hotel postati velik vojskovodja in jaz kraljica.
Jago: Služiti vam.
Gertruda: Služiti meni. Rekla sem ti, počakaj, pa boš videl, in bilo je še prej. Ni mi bilo težko biti najboljša med najboljšimi.
Jago: Z vašimi idejami že ne.
Gertruda: Moje so bile vedno najdrznejše.
Jago: Še stari Laj sem jim je smejal.
Gertruda: Naredil pa vedno tako, kot sem hotela!
Jago: Vedno žanjete svoje sadove.
Gertruda: Vedno le svoje. Zapomni si to! Kar sejem, požanjem! Zate, zase in za vse! Vedela sem, da se bo prej ali slej tale lutka snela z mojih rok. Ali moj lasten sin mu bo spodrezal niti.
Se kaj drugače oblači?
Jago: Ne.
Gertruda: Tudi ta ne bo za kralja. Kaj se sploh peham?
Prideta objeta in smejoča kralj Ojdip in Hamlet.
Gertruda: O, poglej si ju – rožci cvetoči! Ljubi sinko.
Hamlet: Mati.
Gertruda: Slišim, da hiraš. Da ti ni mar za nas. Se to spodobi?
Hamlet: Ni vprašanje, če se to spodobi …
Ojdip: Gertruda! Hamlet! Konec, vidva! Nocoj nam bo lepo. Gremo na vrt. Velel sem prižgati ognje.
Gertruda: Ljubi mož, saj ni praznik.
Ojdip: Pa kaj? Tako se počutim. Kot da se mi je težko breme snelo s pleč. Jago, je odlok spisan?
Jago: Samo vaš pečat še manjka veličanstvo.
Ojdip: Prinesi ga.
Jago: Kot velevate. Se odpravi.
Ojdip: Mi se pa podvizajmo. Dajmo. Veselo naj bo nocoj. Dragi Hamlet, daj mi roko, ti Gertruda drugo. Pojdemo skupaj, kot družina. Jago, poiščite Antigono. Napotite jo k nam, povejte, da praznujemo. Pa vina in jedače. Pa plesalke. Glumače, artiste!
Jago se prikloni in gre. Tudi oni se odpravijo.
Gertruda: Ljubi, kaj ti pa je?
Ojdip: In če bo treba, princeso s silo privlecite!
Včasih je življenje enostavno. Dan je dan in noč je noč. Nič senc, nič senc! Mar ne, Hamlet?
Hamlet: Jutri greva na lov.
Gertruda: Na lov? Jutri se bere razglas.
Ojdip: Bo že Jago uredil.
Gertruda: In če kdo prinese novice?
Ojdip: Bo že počakal, mar ne, Hamlet?
Hamlet: Takoj pridem za vama. Sestro počakam.
Ojdip: Kakor želiš, prijatelj. Mogoče bo potrebna še kakšna beseda – le povej ji, da nam bo lepo in da hudo resno mislimo. Kralj ukazuje! Midva pa ta čas … že kako preživiva.
Gertruda: O, si danes začuda navihan, da te kar ne spoznam.
Ojdip: Pa preobleci se, kraljevič! Tak si kot kak krokar!
Kralj in kraljica odideta.
Hamlet: Seveda ga ne skrbi, da bi kdo prišel z novicami o očetu, ker dobro ve, da ne bo nikogar! Lopov! In ta vlačuga, moja mati! Ne več kot v borih dveh mesecih po očetovi smrti se je spečala s tem pritepencem, samodržcem – podlo in nizkotno! Le kje ga je staknila? Plemič! Nikoli prej nismo slišali zanj! Navaden morilec! Moral bi ga kar takoj prebosti z mečem!
Nenadoma se mu obraz razjasni v veselju. Ali ... jutri greva na lov. Spet bova jahala skupaj.
Nato se spet omrači. O, oče, kakšno hijeno imaš za sina! Tako ti ravnam s tvojim morilcem.
Prihiti Antigona.
Antigona: Hamlet, Hamlet, res je, res je! O, kako mi je hudo!
Hamlet: Res je, kaj?
Antigona: On je kriv. Sam mi je priznal.
Hamlet: Saj sem slišal, ljuba sestrica, slišal … Menda ga zdaj lahko ubijem?
Antigona: Kaj pa, če on tebe?
Hamlet: Grem se preobleč. Se odpravi.
Antigona: Kaj boš storil?
Hamlet: Nič se ne boj. Vse se uredi. Kri zahteva kri. Ali ti se nič ne boj. Nocoj bo veselje v naši hiši. Samo veselje!
Antigona: Kaj ti je? Kaj ti je?
Poljubi me, poljubi me, brat.
Hamlet: Pojdi tja in bodi mirna. Povej jim, da bom nocoj plesal. Počasi odide.
Antigona stoji.
Tema.
ČETRTI PRIZOR
Gertruda, Ojdip, Antigona, Hamlet
Na kraljevskem vrtu.
Nešteto drobnih plamenov razsvetljuje svečano okrašen prostor. V sredini tlakovana ploščad kot nekakšen oder, zadaj dolga, bogato obložena miza, za katero sedita Gertruda in Ojdip.
Gertruda: Ljubi, mogoče mu pa ne bi smel tega reči.
Ojdip: Kaj ne?! Poglej samo, kakšen čudak je postal. In to kar naenkrat! Prej sva vsak dan jahala na lov, se pogovarjala o knjigah, poeziji, mečevala, plavala. Zadnje mesece pa kot da smo mu kužni. Tebe zapostavlja … Zaprl se je v tisti stolp in še nosu ven ne pomoli.
Gertruda: Bogvedi, kaj ga teži. Tudi njemu ni vseeno za usodo dežele.
Ojdip: Glej jo, Antigono. Prelepa je!
Antigona:Prihiti v sredo odra. Prikloni se in napove.
Svečano občinstvo, nocoj smo za vas pripravili posebno predstavo, v plesu in maskah, v petju in godbi! Posebej za vas bo nocoj nastopil očarljivi kraljevič Hamlet: v vlogi lepega mladega plemiča Arnemusa, ki so mu bile zvezde ob rojstvu še posebej naklonjene in ga po velikih srečnih in nevarnih pripetljajih postavile za kralja v daljnem in pomembnem kraljestvu!
Prihiti pol goli Hamlet v vlogi napovedanega junaka. Obraz mu krasi maska, ki predstavlja obraz prelepega mladeniča. Prikloni se. Gertruda in Ojdip zaploskata.
Gertruda in Ojdip: Bravo! Bravo! Bravo!
Hamlet: Napove. Na lutnji prekrasna princesa Antigona.
Gertruda in Ojdip spet zaploskata.
Gertruda in Ojdip: Bravo! Bravo!
Antigona se prikloni in sede ob stran ter se pripravi z glasbilom. Hamlet se postavi v začetno pozo. Sestra prične z veselo melodijo, Hamlet zapoje in zaigra svojo vlogo.
Hamlet:
Prišel je od neznano kod,
imel nasmeh je angela in stav boga,
v lasišču sij noči in
zobje kot ogledalo biserja.
Mladenič, Arnemus imenovan,
kot kak božji ali kraljevski sin,
v vseh veščinah podkovan.
Njegov pogled kot sonce,
ki se v zarjo vzpne,
na tisti dan, ko prvič jo zagleda,
hudo se znajde zapeljan.
Kot grom z neba
ljubezen trešči v to nedolžno dušo –
kot v trhli suhi panj sredi obal sveta,
kraljico samo, prelepo vladarico,
gre rek od vseh največjo krasotico,
ženo vrlega in modrega moža,
vzame si v pravico.
In Arnemusa peklenski ta urok
ne izpusti, dokler si s kraljevo krvjo
umaže ne deviških rok!
Ojdip:Besno vstane. Pamet šepava!
Ali misliš, da je meni vseeno za prekletstvo nesreč, ki je zapalilo deželo – da seme ne kali v zemlji, da so vode motne in nepitne, da jok bolnih otrok kazi nam spanje, da živina crkuje v hlevih in je dan ves z oblaki posejan, pa dežja ni, le povodenj, odnašajoča še tisto, kar bi moralo držati tisoče let!
In vprašali smo bogove in so odgovorili – a mislil sem ti to prihraniti, ker moje srce ne želi tvoje blaznosti!
Hamlet: Kaj pravijo bogovi?
Ojdip: Ni me bilo tukaj, ko je kralj izginil, zapomni si to že enkrat, ni me bilo! Niti nisem vedel za vas, niti slišal o tem kraljestvu kaj drugega, kot da obstaja!
Lahko da je kralj Laj sam odšel, lahko, da je padel v globok vodnjak, najsi ga je pokončal kdorsižebodi, jaz nisem bil!
Antigona: Kralj! Sami ste priznali …
Ojdip: O, kaj pa?
Antigona: Da ste krivi z dušo in telesom.
Ojdip: Kako …? Ugotovi svojo pomoto. Sem priznal, ja! Sem. Ampak ne tega! Ne tega … Antigona!
Ojdip odvihra.
Hamlet: Ljubi te! Ljubi! Tebe!
Gertruda: Spravite tega bedaka v posteljo. In naj se mi nekaj dni ne prikaže pred oči. Pogasite vse skupaj in pospravite. Lahko noč.
Hamlet: Mati!
Mati, vi ste razžalili mojega očeta.
Gertruda: Ne pozabi, kdo sem.
Hamlet: Raje bi pozabil. Kraljica ste in nekoč žena mojega očeta, zdaj pa njegovega morilca.
Gertruda: In kaj boš proti temu naredil?
Hamlet: U u u bibb il ga bom.
Gertruda: Revček.
Hamlet: Mama, mama … kako nedostojno je bilo vaše ravnanje, ko ste tako hitro pozabili očeta in se na novo poročili … na vse nas to meče slabo luč, vsi smo podvrženi zasmehovanju ljudstva, kaj vam je to res tako malo važno … očeta nihče ne more zamenjati, nihče … ali se vam zdi, da lahko …?
Antigona:Vsa pretresena od spoznanja. Ljubi me, ljubi … mene …
Tema.
PETI PRIZOR
Antigona in Gertruda
Hodnik.
Antigona:Prihiti. Mati, mati, čemu ta direndaj?
Gertruda: Hamlet je kralja napadel!
Antigona: Ne, ni mogoče!
Gertruda: Ali ti veš, zakaj?
Antigona: Ne, mati, ne. Nič več kot vi. Kako je z njim?
Gertruda: Kralj? Besni! Z zastrupljeno konico ga je, na srečo samo oprasnil. Še pravi čas je napadalca odbil in ga zabodel. Moj sin je mrtev.
Tišina.
Antigona: Kako … kako … je to mogoče? Kako je sploh mogoče, da sta skupaj šla na lov? Bila sta vendar si v zobeh, še na včerajšnji večer.
Gertruda: Hamlet ga je prišel prosit odpuščenja. Takoj po prebranem oglasu …
Antigona: … slišala sem fanfare …
Gertruda: … sta odjahala na lov. In moj sin ga je izza hrbta. Komaj živ se je kralj privlekel do sem. Ves krastav in penast, v vročici in slep. Verni vranec je sam našel pot. Zdravilarji in zeliščarji so sedaj ob njem. Preživel bo.
Antigona: Hvala bogu. In brat?
Gertruda: Tam leži.
Antigona: Kje?
Gertruda: Kjer se Baalram zoži, kraj, kjer se cedrov gozd prične.
Antigona: Ponj grem. Se hoče odpraviti.
Gertruda: Ne, otrok. Jo objame in prižeme nase. Ne hodi.
Antigona: Mama, naj ga pokopljem.
Gertruda: Ne smeš. Ne moreš. Ojdip ga je preklel kot izdajalca. Strašno je besen. Nihče si ne more dovoliti oporekati kraljevi volji, sploh pa ne v takem trenutku, ko je dežela v tolikšni božji nemilosti. Ljudstvo je polno neke pritlehne samozavesti. Na obrobjih že vre misel, da je Ojdip samodržec, a jaz sem prešibka, otrok moj. Starega kralja so vsi ljubili in v tem kriznem času se mora novi izkazati. Pustiva Ojdipu to priložnost.
Antigona:Se odmakne od nje. Mati, kaj pa govorite?
Gertruda: Hamlet mora tam strohneti na planem, če je taka kraljeva volja.
Antigona: Saj je moj brat in vaš sin.
Gertruda: Po krivici je hotel storiti silo nekomu! In to kralju, ki je božji namestnik!
Antigona: Vaš namestnik.
Gertruda: Dekle, brzdaj jezik. Taka je ta reč in nič drugačna. Trupla ne sme nihče zagrebsti in ne objokovati.
Antigona: Neobjokovan, nepokopan sin.
Gertruda: Veš, kakšne so postave.
Antigona: Vem. Kamenjanje ali še kaj hujšega.
Gertruda: Ne drzni si. Nato roteče k njej. Ljuba, zakaj žalostiš svojo mater? Mar ni že dovolj bridkosti, ki je zadela to družino?
Antigona: Prav zato mama; Hamlet ni bil izdajalec, to enako dobro veste kot jaz – bil je zmeden, tako zmeden – sanje so mu zbegale pamet. Mislil je, da mora kaj storiti za očeta.
Gertruda: Vem, vendar ne tako. Pojdi zdaj in obrzdaj svojo dušo, jaz pa pogledam, kaj se da storiti. Antigona se obotavlja. Pojdi, pojdi dete. Jaz moram k Jagu, baje se je našel nekdo, ki pozna usodo izginotja tvojega očeta. Pojdi.
Gertruda odide.
Tema.
ŠESTI PRIZOR
Antigona.
Isti.
Antigona: Moj brat, ko bi ne vedela, ko bi le lahko upala na matere pomoč, ko bi le ne slutila vso tisto željo v njej po tehtanju sveta, po odločanju v imenu božjih postav, nje slo po imeti vse pred seboj in mešetariti s tem vsem. Ljubi brat, bridko, kot mi je pri duši, upajoča za očeta vso to vrsto let zaman, in zdaj še ti, moj ljubi, črni krokar, skljuval mi boš srce, nič drugega; ali ti vendar nisem rekla, te rotila, pusti, pusti, pusti … Ko pa ne veš. Ubiti, kaznovati, ljubiti in imeti – vsa ta mamljiva vezanost na ta svet, a duša, ki jo raztira bol, drugače poje … kaj je važno končati morilca očeta, ko ga tako sama usoda pokonča, ljubi moj slepi brat. Zdaj pa te niti zagrebsti ne smem … s solzo ti groba pojiti …
Najbolje, da mi kar neha biti hudo, in naj te kar pozabim – o, glej, saj nikoli imela nisem pobratima, ki mi knjige je ob večerih bral in mi pomen zvezd je razodeval. Nikoli ni bilo ga kuštravca, ki je z menoj po labirintih tekal, sence lovil in se smejal mojim strahovom. Ni bilo niti tistega otroka, ki sem ga učila kobacati, ko sem še sama komaj stala, in ni bilo zibeli, nikdar, nikoli, iz katere bi sijale njegove zvedave sinje oči, me božale ter pravile: sestrica, pomahaj z vrtavko, pomahaj ... Ni te bilo, nikoli, nikdar – ali ni to neizmerno preprosto? Nič bolečine, le zaklenjen spomin in pozaba na ključ. In pozaba te pozabe. In sploh nič. Niti sama ne več. Ne misel, ne trenutek, ne spomin – le iti skozi, do tja, do smrti, do podzemlja. Prav res. In potem, kaj biti?
Zrak v zraku. Sapica spomina, ki je za trenutek zaplapolal skozi večnost in potem izprhnil skozi konjske nozdrvi.
Ne, takšnih kot sva midva, brat, res ni treba pokopavati.
Odvihra.
Tema.
SEDMI PRIZOR
Gertruda, Jago, Nora
Prestolna dvorana. Na prestolu sedi kraljica Gertruda, ob njej stoji Jago. Pred njima v ponižni pozi Nora.
Nora: Moram po resnici razodeti, moj mož, strašno je ljubosumen – na vsako malenkost, ne samo na ljudi. Ako pobožam zajca, ga bo on zadavil, če poduham cvetlico, se nasmejim vetru, zakličem srečna jutru, me on zapre za nekaj dni, potepta rožo, zagrne zavese, me razžalosti. Ničesar več bi ne smelo obstajati zame, samo on. Tako me ljubi in jaz njega …
In neki dan se mi je približal Norec, prav tak s cofi in ves pisan ter nasmejan do ušes. Veste, midva z možem imava malo cizo in nastopava po vaseh. Mož trga verigo s prsmi, debelo verigo, da priteče kri, jaz pa pojem, a odkar mi je to storil …
Si z glave potegne lasuljo – skorajda popolnoma obrito glavo ima.
Saj to se ne spodobi za žensko – odkar sem takšna, nimam več glasu. Niti čiv ne spravim več iz sebe, včasih pa sva prav z mojim petjem služila. Imava dva mala otročička, veste …
Jago:Osorno. No, dajmo, kaj imaš povedati.
Gertruda: Pusti Jago, naj konča svojo zgodbo.
Nora: Oprostite moji nevednosti, sem preprosta ženska. Prvič sploh na dvoru. Moje ime je Nora in mlada sem šla za cizo. A vendar, za dva mala otročička mi je skrbeti. Le sedaj sem mu jih kar pustila. Joj, upam, da me ne pogrešata premočno. A ne da, vi modra gospa, ste sama kraljica, o kateri sem slišala toliko lepega? Videla sem vas že, v sanjah, a v resnici ste lepši.
Gertruda se nasmeji tej preprostosti.
Nora: Vi se le smejte, tudi to je lepo. Sem čista in verna ženska, a tisti vražič me je zbegal. Saj ne, da bi kaj nespodobnega hotel od mene – oči mi je odprl, v najbolj nepravem času. Otročička bi me še potrebovala. Zahlipa.
Gertruda:Tolažeče, a hkrati tudi nekoliko nepotrpežljivo. No, no – dajmo.
Nora: Ja. Prikima. Že prihajam tja. Povedal mi je marsikaj. Rekel mi je, da ga spominjam na psa. Vem, da nisem lepa, a to mi je dalo misliti. In potem naju je moj mož zalotil in potem je njega, njega, udaril z glavo – glavo pa ima kot kovaško tnalo, trdo in tudi barve takšne, sonce ga takoj ožge; pa ni v resnici Maver, a vsi mislijo tako, pa je tudi boljše za posel. No, in potem sva tistega reveža pustila tam ležati v krvi, mene pa je zaprl za cel mesec samo z otrokoma in mi ponoči, ko sem spala, obril glavo. Ljubezen gor ali dol, za žensko se to ne spodobi.
Nisem pobegnila. Povedala sem mu, da grem in še cel kup drugih stvari, saj sploh ne vem, od kod sem jemala. Saj mi ni verjel in tudi potem je še pol dneva hodil za mano in me rotil, naj si premislim, da me tako strašno ljubi, in da vse, kar počne, počne le zame … a jaz sem se odločila – saj ne vem, pravzaprav, zakaj – in tako sem zdaj tukaj, zaradi zgodbe, ki mi jo je povedal oče.
Tole sem mu ukradla.
Gertruda in Jago stopita naprej, da bi videla medaljon, ki ga drži v roki.
Gertruda: Smem? Seže po medaljonu.
Nora: Seveda, kraljica. Kar izvolite, vam ga pustim, da najdete storilca. To je medaljon tistega, ki je ubil kralja.
Jago: Kako pa veš, da kralja?
Nora: Moj oče je bil razbojnik, lahka naj mu bo zemlja. Gotovo se v podzemlju še zdaj odkupuje za svoje grehe in mogoče mu tako celo pomagam. Napadli so mladega plemiča, ki je jahal skozi gozd. Vse so mu oteli, vključno s tem medaljonom in konjem. A vendar je bil tako vešč vojnega opravila, da jim je dvajsetim, kolikor jih je bilo, uspel pobegniti in se izgubiti v gozdu. Pognali so se za njim – moj oče in še dva so ravno videli, kako je posekal nič hudega slutečega mimoidočega, v romarja napravljenega moža. Tega je gotovo zamenjal za roparja, kajti tudi razbojniki sami so se tako opravljali, da so si hitro pridobili zaupanje svojih žrtev.
Gertruda: Kako pa veš, da je bil kralj?
Nora: Oče je s pajdašema umirajočemu pobral, kar je imel. In smrtno ranjen ju je ogovoril. Povedal je, da je sam kralj Laj, na romanju, da se izkupi za svoje grehe.
Gertruda: Je povedal, kakšne grehe?
Nora: Ne, le nasmejal je naše tri … mislim očeta in pajdaša. Oče se je tudi stalno hvalil, v hudo veselje mu je bilo, ko se je hvalil, da je kralja oropal.
Jago: Kaj pa tisti plemič?
Nora: Oni je pobegnil. Ta medaljon je njegov.
Jago:Gertrudi, ogledujoč si medaljon. Ničesar ne pove. Ta reč ni od nas. Ga izroči kraljici. Obrne se k Nori. Kje se je to zgodilo, pravzaprav?
Nora: Na razpotju, pri treh hrastih.
Jago:Pokima dekletu, nato Gertrudi. Povprašali bomo izvedence. Morebiti pa najdemo morilca.
Gertruda: No, ljubi deklič, nekoliko si nam pomagala.
Nora: Dobim nagrado?!
Gertruda: Seveda.
Nora: Tako je in nič drugače. Prisežem!
Gertruda: Verjamemo, verjamemo, ljubica. Sedaj se moramo samo še prepričati.
Nora: No, če že verjamete, potem se ne rabite nič več prepričevati.
Gertruda:
Jago:, odpelji deklino in jo nagradi.
Jago:Priklon. Kot velevate, kraljica.
Nora: Zbogom, lepa kraljica. Naj vam bo usoda usode naklonjena.
Se globoko prikloni in Jago jo odvede.
Tema.
OSMI PRIZOR
Ojdip, Gertruda, Jago:, Antigona
Kraljevska spalnica.
Ojdip, stokajoč in obvezan, leži. Pride Gertruda.
Gertruda: Ojdip, Ojdip, vsaj ta novica te razveseli. Poglej, medaljon … Jo ustavi spoznanje, da kralj ne vidi več. Otipaj.
Ojdip: Naj bi se mi vrnil vid, pravijo.
Gertruda: Seveda, ljubi moj. Ta strup se z žavbami da premagati in tu imamo najspretnejše zdravilarje daleč naokoli. Tudi meni so nekoč ozdravili kačji pik. V hipu bo minilo!
Ojdip: Kaj imaš?
Gertruda: Medaljon z barbarsko podobico.
Ojdip: Od tiste dekline?
Gertruda: Nagradili smo jo in poslali proč. Zabičali, da ne besede.
Ojdip: Tako je prav. Če nam je koristila.
Gertruda: Medaljon je prinesla. Nihče ne bi vedel, ne od kod ne od koga. Smo že poklicali može, ki se s temi rečmi ukvarjajo, da se razodene ta skrivnost. Si ogleduje medaljon. Nekakšen bizon ali vol mora biti. A vendar tale dolgi nos, kot troblja, in veliki čekani, kot rogovi izpod ust. Še nisem videla bolj čudne podobe. Izroči medaljon Ojdipu. Ta ga okuša s prsti.
Ojdip: Spaka pa taka. V naši deželi smo imeli podobne živali – dolgi rilci, velika plahutajoča ušesa, okli izpod lap ...
Gertruda: Da, prav tak je tale.
Ojdip: Da, to so sloni. Tudi moja družina je imela enega v grbu. Nekaj mora pisati …?
Gertruda: Da, po tuje. Ne znamo še razvozlati.
Ojdip: Baalramske črke?
Gertruda: Se zdi ja, pa vendar drugačne. Mu vzame medaljon in si ga ogleduje. Kot da piše »in sen snuj«. Ojdip se zdrzne. Ali pa »v snu pluj« – kaj čudne besede.
Ojdip:Z zelo vznemirjenim glasom. Ali pa »v snu potuj« … Otrpne v nekem grozljivem spoznanju.
Gertruda: Kaj ti pa je?
Ojdip: Kaj je povedala ta, ki ga je prinesla?
Gertruda: Da je bil Laj napaden na razpotju pri treh hrastih, nek viteza ga je, tujec po videzu.
Ojdip: Na razpotju? Je bil razbojnik?
Gertruda: Vitez ne.
Ojdip: Napadeni?
Gertruda: Napadeni je bil kralj. Razbojniki so pretili vitezu in ta ga je zamenjal za enega izmed njih in ga končal.
Ojdip:Tiho. Pri treh hrastih…
Gertruda: Ojdip, Ojdip, kaj je s teboj?
Ojdip:Plane na noge. Nori. Nič, nič, skrij ta medaljon, skrij, da ga živa duša ne vidi več! Zavrni može, ki vedo kaj o tem! Nazaj s tisto pevko, zaprite jo! Ne, ne, ne, bolje kar v prepad z njo. Nihče ne sme izvedeti …
Gertruda: Česa, česa Ojdip?
Ojdip: Poslušaj, žena. Jo prime za roke in posede ob sebi na postelj. »V snu potuj« je moto naše družine v moji rodni deželi – slon, ta žival, je del grba. Tale medaljon je moj. Moj dobri amulet. Izgubil sem ga pred nekaj leti v nepravičnem boju s preštevilnim sovražnikom, razbojniki v gozdu. Vzeli so mi vse, le življenje sem si rešil. Se spomniš, še pripovedoval sem vam o tem. Nisem pa nikoli povedal, ne vem zakaj, da sem v nori pameti in strahu pred smrtjo tam na robu gozda posekal starca, roparja, najbrž njihovega poglavarja, ki jih je tam čakal – tako sem mislil do sedaj. Bil pa je tvoj kralj – Laj!
Gertruda: Oh, Ojdip … Si položi njegovo glavo na prsi, čemur se on takoj odtegne.
Ojdip:Vstane. In zdaj si zaslužim kazen – kri naj izmije kri, so presodili vaši bogovi!
Gertruda: Saj se je že prelila.
Ojdip: In kako prav je imel Hamlet. Bolje, da bi me ubil, bolje …! Blodi slep naokoli in se zaletava ter podira stvari. Zdaj pa sem kriv še njegove smrti! Bogovi, kaj sem storil za tolikšno pozornost? Kdo si me je izbral za svoje stave, kateri šibki jaz tam zgoraj, da je potlej tako gladko premagan?!
Gertruda skoči k njemu in ga trdo prime.
Gertruda: Ojdip! Ojdip!!
On za trenutek zastane.
Gertruda: Pusti bogove, nikoli niso nič dobrega prinesli. Ljudstvo je žejno njihove besede, a oni vedno ravnajo, tako kot mi želimo – že od nekdaj je tukaj v Baalramu tako. Naša volja je božja!
Lahko prižgemo vsa kadila v deželi, žrtvujemo device, svečenike naženemo moliti dan in noč – zgodila se bo naša volja!
Pojma nimaš, v kakšnem strahu sem živela vsa ta leta. Vsak dan sem pričakovala, da se bo vrnil. Skozi vsaka vrata. Kako me je samo spreletelo, ko sem na kom zagledala vsaj senčico podobnosti z njim. Včasih, takrat in še sedaj, sem se ti zdela muhasta in nejevoljna, a mi je ta peza zastirala vso srečo, ki bi jo lahko popolnoma zajemala s teboj. Ves čas sem se bala, da se bo vrnil! Ves čas!
Zdaj pa sem se oddahnila, oddahnila! Končno svobodna. Vstane in se mu zagrize v poljub. On jo sune proč.
Ojdip: Ne! Jaz nisem svoboden!
Gertruda: Poslušaj, Ojdip, kralj moj. Za najino srečo ni prepozno. Poslušaj vso zgodbo in presodi.
Laj je sanjal grde, turobne, zle sanje, ki mu jih je poslalo samo nevoščljivo nebo, sanjal, da bo ubit od roke lastnega sina. Ha, ha, ha, sedaj vidiš, koliko volja bogov pomeni tukaj. Ubil si ga ti, kakor da bi jaz sama to želela. Te sanje so ga preganjale, vprašal je svečenike in njihov odgovor je bil vedno isti. Srd bogov! Vendar zakaj? Tega mu niso povedali. Zato je dal najinega prvorojenca proč, kaj proč, zaklati ga je dal, kot koštruna. Jago je to storil, dobri zvesti Jago.
Ha, tu imaš ti to svojo kri, ki izmije kri. Kri nič ne izmije, le nabere se. In tukaj pri nas je je za celo morje. Dobrodošel v Baalram, sinje kraljestvo od boga zavrženih!
Ojdip: Odidi Gertruda. Pojdi proč. Ne želim te takšne.
Gertruda: Saj me ne vidiš.
Ojdip: Pojdi! Jo išče naokoli, ona se mu izmika.
Gertruda: Nisem ti povedala vsega. Kasneje se je kralj Laj pokesal, imel otroke, a v svoji duši svojega zločina ni prebolel. Zato je tisti zgodovinski dan svoje smrti šel na romanje in bil sprejet v najčistejši tempelj – tempelj smrti. Zdaj mu je gotovo že odpuščeno.
Jaz pa ga že zdavnaj nisem več ljubila. Kako? Umoril je mojega prvorojenca.
Ime bi mu bilo Arnemus!
Se nasmeji. Nato recitira.
Imel nasmeh je angela in stav boga,
v lasišču sij noči in
zobje kot ogledalo biserja.
Mladenič Arnemus imenovan ...
Vstopi Jago.
Gertruda: Kaj je, Jago?
Jago: Kraljica. Se prikloni. Kralj. Se prikloni. Antigona je pripeljala Hamleta za obzidje. Prav zdaj ga mazilijo.
Tišina.
Gertruda: Prespi, ljubi mož. Okrevaj. Vse postorim nama v korist. Ljudstvu moramo vrniti vero – bogovi bodo odločili namesto nas. Z medaljonom pa naredi, kar te je volja.
Z Jagom odideta. Nekje ob strani se ustavita, tako da ju Ojdip ne bi mogel slišati.
Jago: Ne bo več videl.
Gertruda:Jo presune. Kako?
Jago: Strup je predolgo deloval v telesu.
Gertruda:Ganjeno. Molimo zanj.
Odideta.
DEVETI PRIZOR
Ojdip, Jago, Antigona
Isti.
Ojdip: Slep kot kos pohištva ali obleke, odvržen, zavržen, kar tako v svet postavljen za muzanje in porog! Že ko je Baalram prejšnje leto naplavil volčjo lobanjo v kraljevski vodnjak, bi moral prepoznati svarilo. Takrat se je pričelo, mizerija in beda tega cvetočega kraljestva. Vsa sinjina je poniknila v nekakšno sluzavo brozgo, v kateri lahko začuda preprosto dihamo, ne moremo pa biti srečni.
Bogovi so proti. Ne primeš jih, ne vidiš jih, a tu so zmeraj! Pa ne na voljo, le da lomijo voljo in nas pehajo v strah in obup. Krvoloki nenasitni.
Še včerajšnji sem se s svetlobo igral v vrtu, a danes le tema kriči mi v prsih. Vsak trenutek kanevam za vbod globlje v to brezdno. Edina svetloba, ki ostala mi je v spominu, je ona. A tudi njo bom moral pogasiti.
O, ti nesrečno bitje, Ojdip, šala na račun božje kratkočase.
Prideta Jago in Antigona.
Jago: Kralj …
Ojdip: Si jo pripeljal?
Antigona: Moj kralj ….
Ojdip: Kje je, kje? Antigona … ? Ali se te lahko dotaknem?
Antigona: Seveda, moj kralj. Težko mi je, gledati vas v tej bridkosti.
Ojdip: Psst. Ji otipava lice. Saj sem srečen – tako ... kot en podzemni krt, da lahko počnem stvari, ki sem jih prej lahko le v najskritejšem snu želel.
Jago, prosim pojdi.
Jago: Kot velite, blagorodje.
Jago odide.
Antigona: Takšna ponižnost vam nikoli ni bila vrlina.
Ojdip: Povej, Antigona, kako ti dene moja prst?
Antigona: In kako bratova vam?
Ojdip:Ga kruto zbode. Odmakne se od nje. Prekleti …
Antigona: Nihče ni preklet. Le živimo, kot zmoremo in znamo. In če bo res povodenj vzela ta svet, so že bogovi odločili, da tako je prav. Moj brat Hamlet je mrtev in vi slepi – vse to je prav za ta svet in ne more biti drugače, kajti primerilo se je tako.
Ojdip: Ta tvoja kljubovalna trma, nepotreben nadut ponos! Nad čim? Si ti kaj več? Kraljevska kri, to je res, pa vendar iz navadnega človeka. Iz enega in drugega sta nastala sluga in vladar, in kot bi trenil, svet ju znova zavrti. Kako si drzneš preko moje volje, ker navsezadnje sem le tvoj vladar, kot v kraljestvu tako v družini, postavljati svoje postave?!
Antigona: Srce in nebo ne marata za postave in vse, kar vpije tod okoli, je le vaša nemoč spremeniti kaj!
Ojdip: Tiho! To bahanje in prevzetnost! Očeta trmastega divja kri, nobeni poslušnosti te ne uklonim!
Antigona: Sicer pa ste sami rekli, da po srcu niste kralj!
Ojdip: Kaj ne vidiš, da v meni zate vse blazni?!
Antigona: Dobri moj gospod, ali želite še kaj druga kot mojo smrt?
Ojdip: Ja, želim, želim, a zdaj ničesar več ne moreš dati.
Antigona: Ostati bratu zvesta ni sramota.
Ojdip: Sramota – kaj je to? Le odsev slabega dejanja na druge. Povleciva črto, ti in jaz, Antigona … – kaj sploh moreva? Usoda naju kobaca po svoje in izvršilo se bo, kot je zapisano v zvezdah, pa naj bo to božja pisava ali le naključno hakljane luči na mrežo neba. Povej, do mene ti je kaj?
Antigona: Ste ubijalec mojega brata, mogoče tudi očeta. Smilite se mi v vlogi, ki vam sili ven skozi vse rokave.
Ojdip: Me zasmehuješ?
Antigona: In to me boli.
Ojdip: Da, bogovi bi morali z ljudmi veliko več vaditi tam zgoraj, preden jih pošljejo sem.
Me ljubiš?
Tišina.
Prikaže se Jago, skrit izza stebrov prisluškuje.
Antigona: Mogoče, v nekem drugem svetu, v neki drugi zgodbi.
Ojdip: Potem naj se izvrši že izvršeno. Srečava se potlej morebiti tam nekje, v tistem drugem.
Antigona: Morebiti. Le dovolite mi še eno stvar, preden …
Ojdip: Povej.
Antigona: Naj se tudi jaz vas dotaknem, kot ste si vi prosili prej.
Ojdip: Daj. Zareži ... Nastavi lice. Antigona pristopi in ga nežno gladi po licu. Poljubita se, strastno in zadnjič. Ona se mu iztrga iz objema.
Antigona: Hamlet vas je ljubil.
Ojdip: Večino časa njega gledam.
Antigona: A ni pretemno?
Ojdip: Spomin je viden. In to bi rad pozabil.
Antigona: Zbogom, moj kralj.
Ojdip: Zbogom, princesa.
Ona gre.
Ojdip: Je votli mrak legel na deželo, za ves čas.
Tema.
DESETI PRIZOR
Jago in Antigona.
Hodnik.
Jago: Princesa, meni ljuba, veste, da del družine sem od zmeraj, in me prav tako kot vas boli vsa ta nesreča, ki je zadela vaš rod, ali kraljevi volji - desetkrat, ne enkrat morala bi to premisliti – se ni zoperstavljati.
Antigona: Je za večno slep?
Jago: Najbrž bo tak ostal.
Antigona: Kakšna neusmiljena kazen za tako nepremišljeno dejanje.
Jago: Skrbite bolje zase, princesa Antigona. Dobro vam hočem, ker vem, da ste širokega srca in preobčutljivi, na nekih koncih morda bolj, kot je bil kraljevič. Pokesajte se storjenega.
Antigona: Zdaj je prepozno.
Jago: Postave resda zahtevajo svoje, ali ko gre za lastno kri, sadež istega drevesa, se da marsikaj spregledati.
Antigona: Kaj so postave odločile zame?
Jago: Naj povem vam, kot veste, da slišim marsikaj in več. Vse mesto z vami sočustvuje in nič ni tako kot pravi dvor, da je treba ljudstvo nahraniti z božjo voljo. Ljudje niso takšne ovce, kot jih velikokrat vladarji želijo videti, še posebej ne tukaj, v Baalramu, kjer že od nekdaj cveti svoboda misli.
Vsi mislijo enako, a nihče ne upa si izreči: najbolj nedolžno vseh deklet za plemenito dejanje čaka kazen! Zlati venec krog vratu zasluži tak podvig – svojega brata s spokojnim onostranstvom oskrbeti! Ampak tako misli ulica, tukaj na dvoru pa postave velevajo drugače.
Ali se ne bojite smrti?
Antigona: Hvala, Jago, za dobre besede. Vendar tisočkrat raje v podzemlju z mirno vestjo opravljam, kar se tam mi pač naloži, kakor tukaj zgoraj trohnim v nikoli pomirjeni vesti, da moj brat, za izdajalca oklican čisto brez potrebe, po svetu straši kot kak duh, utajen in neobjokovan.
Kaj se je sklenilo zame? Kar povej!
Jago: Kralj je razsodil. Stopite z mano. Pospremil vas bom.
Antigona: Kam?
Jago: Na pot, ki vas ne premakne, a vendar vas odpelje odtod.
Tema.
ENAJSTI PRIZOR
Gertruda in Jago
Kraljičina spalnica.
Gertruda: Vse se je razstavilo. Vse, kar je bilo ogrodje, se je razrahljalo in čaka še samo na piš, da se razleti. Čudovita podoba iz časa in sanj.
Jago: Nič z nama ni končano. Veliko let in dela še imava.
Gertruda: Se spomniš, kako sva sanjala – midva, velika junaka velikih zgodb, kako bova usodo krojila?
Jago: En padec še ni konec. Dokler še imava od kod vzeti zalet.
Gertruda: Ojdip pojde romat.
Jago: Pojde.
Gertruda: In Antigona?
Jago: Zanjo ni več kaj skrbeti.
Gertruda: Potem bo vse znova celota.
Prinesi ogledalo. Počesala se bom. Moram biti lepa za čas, ki prihaja.
Jago se ji prikloni in stopi po ogledalo k mizi. Prinese ji ga. Gertruda se nasmehne.
Glavnik, tepček.
Tudi tega ji Jago prinese. Gertruda se prične česati.
Zapoj mi tisto pesem o Arnemusu, sinjemu vitezu.
Jago:Prične peti.
Imel nasmeh je angela in stav boga,
v lasišču sij noči in
zobje kot ogledalo biserja.
Mladenič Arnemus imenovan ...
Tema.
DVANAJSTI PRIZOR
Nora, Ojdip
Antigona in Hamlet kot duhova
Temačen gozd.
Pritava slepi Ojdip, oblečen v romarja.
Ojdip: Jago? Jagooo? Kam zdaj?! Kje si?! Jagooooo?!!
Ihte tava z rokami naprej, izgubljen, iščoč, tipajoč …
Tako nekaj časa ihtavo blodi.
Tedaj se odkrije pred nami novi prizor: Nora sedi ob ognju in nekaj kuha. Tiho si popeva.
Zagleda Ojdipa.
Nora: Gospod, stopite no semle, v luč.
Ojdip: Kdo je?
Nora: Ne vpraša se, kdo je, temveč kako ste? Stopite no bliže. V tej temi res ničesar ne morete videti.
Ojdip: Kam?
Nora: Bliže k ognju.
Ojdip: Kam ...? Ko ne vidim ...
Nora: Ali ste res tako slepi? Za božjo voljo ... Revež. Pridite, pomagam vam.
Ga prime pod roko in popelje k ognju.
Nora: Da se ogrejete.
Sedeta.
Ojdip: Hvala vam.
Nora: Ni kaj. Popotniki moramo biti prijazni med sabo. Nikoli ne veš, kdaj se bomo spet srečali. Kaj pa blodite tako sami po teh poteh? Ali ste z baalramskega dvora? Tam so prav prijazni. In kako lepa je kraljica ...
Ojdip: Kje sem?
Nora: A niti tega ne veste? Potem pa se ni kaj čuditi.
Ojdip: Pripeljali so me in pustili.
Nora: Nekam že spadate. Kako vam je ime?
Ojdip: Moje ime ...
Nora: Ime, ja, ime. Vsak ima ime. Jaz sem Nora. Na vse ostalo bi pa najraje pozabila. Od moža sem zbežala. Otroke pustila. Pa zdaj ne vem, ali me daje vest ali pa samo želja po domačem ognjišču. Ki pa je bilo tako ali tako vsakič drugje. Ampak dovolj o meni. Zal gospod ste, negovan. Vidim po nohtih. Lepši so od mojih. Ampak pojete pa gotovo ne lepše od mene. Takoj vam eno zapojem ...
Ojdip: Ne, prosim. Hvala. Tako sem utrujen.
Nora: No prav, gospod, kako vam je ime ...?
Ojdip: Arnemus.
Nora: Arnemus? Znano, znano. Ali je vaš oče izdeloval kdaj biče?
Ojdip: Ne bi rekel.
Nora: A da ne bi? Ja, potem pa ne reci. Poznala sem nekega gospoda, podoben vam je bil. Bil je najboljši bičar, kaj jih je kdaj lazilo po kraljestvu. Vsak bič je na sebi preizkusil.
Ojdip hoče nekam.
Nora: Kam zdaj greste?
Ojdip: Moram nazaj.
Nora: Kam nazaj?
Ojdip: Nekam ... iz te teme.
Nora: Ha, ste pa res čuden tič. Čakajte, vam bom postlala. Nocoj boste ob meni spali, da ne zmrznete, ko ste takšna gosposka sorta. Zarana pa si že kakšno izmisliva. Vi in jaz, midva bi lahko dobro shajala. Ob vas sem lahko grda, ali ne?
Ni odgovora.
Ni vrag, da vam ne bom uspavanke zapela.
Ni odgovora.
Alo, gospod?! Zdaj ste še pa glas izgubili?
Ojdip: Ne.
Nora: Kaj pa?
Ojdipu se ‘pogled’ začudeno upre v temo.
Ojdip: Mislim, da vidim.
Nora: No, to pa je novica.
Ojdip: Antigona ...
Nora: Kako?
Prikaže se Antigona. Počasi stopi iz teme.
Antigona: Pozdravljen, kralj.
Ojdip: Antigona? Torej nisem več slep.
Nora: S kom se pa pogovarjate?
Nora ne more videti Antigone.
Antigona: Slep, Ojdip? Ali je kdo lahko slep?
Ojdip: Samo tebe lahko vidim. Ničesar drugega. Kako to?
Nora: Pa s kom se menite, gospod? Še strah me bo?
Ojdip: Antigona, ta glas ob meni, te ženske ... kdo je to?
Antigona: Ne vem, Ojdip.
Ojdip: Zakaj si prišla?
Nora: Nori ste gospod. Nori.
Sede k ognju.
Nor je. Ubožec.
Antigona: Nekoga sem ti pripeljala.
Ojdip: Hamlet?!
Hamlet stopi iz teme.
Nora: No, za tega sem pa že slišala.
Hamlet: Kralj.
Ojdip: Živ si.
Hamlet: Nisem.
Ojdip: Nisi?
Hamlet: Mrtev sem. Duh sem kot moja sestra. Zato naju lahko vidiš.
Ojdip: Vidim duhove, ne morem pa videti sveta.
Hamlet: Tako nekako.
Nora: Jaz bom zaspala. Vi se le pomenite sami s seboj. Svobodno potlej lezite k meni.
Se zvije v klobčič.
Jaz bom zaspala.
Ojdip:Antigoni. Tudi si mrtva?
Antigona: Seveda. Po tvojem ukazu.
Ojdip: Ali sem res tako ukazal?
Antigona: Poglej. Mu pokaže prste na roki.
Ojdip: Kje imaš nohte?
Antigona: Ostali so na zidovih.
Ojdip: Tega jaz nisem ukazal! Kaj hočeta od mene?
Hamlet: Družbo kralja Ojdipa.
Ojdip: Družbo?! Kakšno družbo?
Antigona: Obsojena sva na vmesni svet, svet med To in onostranstvom. Nihče ni opravil potrebnih daritev ob najini smrti.
Hamlet: Bogovi se muzajo tam pri vratih, ki jih midva ne moreva odpreti.
Ojdip: Kakšno zvezo ima to z menoj?
Hamlet: Nekakšno prekletstvo je to.
Ojdip: Nisem nalašč ubil vajinega očeta.
Nora prisluhne.
Nora: Sem kar vedela, da bo nekaj takega.
Ojdip: Ali nisem dovolj kaznovan?!
Hamlet: Ne vem. Najbrž si. Bogovi rokujejo s knjigami postav.
Antigona: Moraš vedeti, da se to naju sedaj nič kaj več ne tiče. Rada bi se le zabavala.
Ojdip: Zabavala?
Hamlet: Ja. Ob tebi bova. Boš videl, kako nam bo lepo. Kakor včasih – ob ognjih, ki smo jih prirejali iz veselja.
Nora vstane in stopi k Ojdipu, da ga spravi na ležišče. On nerad uboga. Antigona in Hamlet se počasi odmakneta.
Nora: Dovolj je bilo, gospod. Dovolj teh blodenj. Pridite in si odpočijte. Utrujeni ste, sami ste rekli.
Ojdip: Vidim.
Nora: Vidite to, česar drugi ne. Bolje to kot nič.
Ležeta.
Ojdip: Vidim.
Nora: Vidite vase. Gledate vase in vidite. Najbrž vidite barve?
Ojdip: Vidim polno barv. Rekla sta, da hočeta družbo. Da ne moreta umreti.
Nora: Vem, gospod, vem. Najbrž jima je dolgčas. Pomirite se zdaj, zaspite. Jutro bo prineslo boljši dan. Ne more biti vsak dan slab.
Ojdip: Misliš, da sem nor?
Nora: Ja. Seveda.
Ojdip zakoplje obraz v roke. Iz grmovja stopi Godot.
Nora:Presenečeno. Godot?
Godot: Nora, pridi domov! Nora, kdo je ta moški?
Nora: Kje sta Estragon in Vladimir? Ali si otroka kar pustil?!
Godot: Ubil ga bom!
Se zažene proti Ojdipu, a se Nora postavi vmes.
Nora: Si nor?! Revež je slep!
Godot: Ubil bom sebe!
Nora:Se iz srca nasmeji. Ja, to bi pa res rada videla.
Godot: Povej, kdo je ta moški?
Nora: To je moški, ki me trenutno osrečuje. In to samo s tem, da ni žaljiv do mene.
Godot: Saj tudi jaz nisem.
Nora: Malo pozno.
Godot: Lasje so ti zrasli.
Nora: Niso.
Dvigne lasuljo.
Imam lasuljo.
Godot: Ha? Se prestraši.
Nora: Takšno si me pustil, ja. Ne rastejo mi več.
Godot: Ali res?
Nora: Takole se bova zmenila - deset let me ne bo k tebi.
Godot: Nora?!
Nora: Po desetih letih se vrnem. In če me samo še enkrat užalostiš, ne bom nikamor šla, da ne boš mislil, ampak bom od žalosti umrla. Ti je jasno?!
Godot: Tudi jaz ne grem več domov.
Nora: Si me razumel? Si razumel, kar sem ti povedala? Moški, ki ga ljubim, me ne bo žalostil. Nikoli več!
Godot: Nora?
Nora: Deset let. Toliko rabim. Deset let mi daj ali pa nič. Zdaj pa pojdi. Pojdi in skrbi za otroka. Bodi mati.
Godot: Ne grem nazaj.
Nora: Kakor želiš. Jaz pridem čez deset let in ti glej, da bo vse, kot je prav. Jaz ti ne bom govorila, kako. Sam si kriv. Pojdi zdaj.
Godot se žalostno odpravi. Obrne se.
Godot: Pogrešam te.
Nora: Ne hodi mi prej blizu!
Godot gre. Nora sede in zajoče. Ojdip se predrami.
Ojdip:Odsotno. Nič ne vidim.
Nora: Ne, nič ne vidite, gospod Arnemus. Pravkar sva sklenila pogodbo. Deset let bom z vami in z vašo druščino duhov, potem bom pa zahtevala plačilo in šla. A je prav?
Ojdip: Prav.
Nora: Meni se zdi več kot pošteno. Moje ime je Nora in kličejo me plešasta pevka. Tega pa ne bom več nosila. Si sname lasuljo in jo vrže proč. Čez deset let jih znova pustim zrasti. Se pogladi po betici.
Ojdip se obrne proč, kakor da je nekaj zagledal. Veselo ...
