Mama naroča očetu, naj dobro pazi name. Prvič me bo vzel s seboj na Jurjevo nedeljo. Lepo sva oblečena. Čeveljčke sem že malo prerasla, tiščijo me, zemlja je že topla in mehka, najraje bi šla bosa. Oče me naloži na rame, da mi ne bi bilo treba preveč hoditi. Deževati je začelo. Ljudje odpirajo črne dežnike, veliko črnih dežnikov. Zlovešče me obkrožajo in poplesavajo vsepovsod, bojim se jih.
Oče me odnese v cerkev. Na njegovih ramenih se počutim varno, vse okrog mene pa je veliko in visoko. Orgle zabučijo nekje nad menoj, od nekod se oglaša petje. Na stropu narisane ogromne postave kot da lahkotno plavajo po nebu in stegujejo roke proti meni. Na jok mi gre, a očetova toplota me pomirja, kmalu se dogajanje okrog mene spremeni v pisane sanje.
Zbudi me sončna svetloba, oče me postavi na tla, med množico ljudi pred cerkvijo. Sem kot droben piščanček, ki se boji, da bi ga množica poteptala.
Oče me trdno drži za roko, odpelje me iz množice med zelenje košatih kostanjev na vrtu vaške gostilne. Na steni gostilne je velik plakat z nasmejano žensko, ki v vsaki roki drži vrček piva s peno, ki se cedi čez rob. Pri mizah sedijo ljudje z enakimi vrčki piva pred seboj. Z mastnega papirja jedo, kar so prinesli od doma.
Na kupu peska v kotu gostinskega vrta se igra nekaj otrok. Komaj čakam, da se rešim čevljev in se z rokami zakopljem v pesek. Ljudje hodijo mimo in naprej nekam za ovinek. Tam se najbrž nekaj dogaja. Slišim glasbo, korak za korakom se počasi pomikam proti ovinku, gledam očeta, ki pa mi ne posveča pozornosti. Z možakarji okrog mize se glasno pogovarjajo.
Za ovinkom pritegne mojo pozornost vrtiljak nasproti pokopališča. Kamnite in železne postave in tiste žive na konjičkih se gledajo, vsi imajo sedaj svoje veselje. Znašla sem se ob vrtiljaku. Umazano beli konjički z rjavimi sedli me gledajo prijazno v svoji oguljeni lepoti.
Glej, glej, čigava pa je ta lepa punčka? Mora biti od tistega moškega tam, ki strelja s puško makarone, se ozira neznani moški naokrog. Ko bi ljudje vedeli, kaj se lahko zgodi že samo pri vrtiljakih. Ne moreš tako hitro gledati, že se zgodi. Upam, da ima mala kakšnega angelčka varuha v žepu, da jo bo opozoril, preden bo prepozno, se razgovori, preden odide.
Vrsta stojnic je dolga, Na vsaki je kaj, kar pritegne mojo občudovanje. Prodajalec napihuje balone vseh barv. Majava hiška iz kartona je obrobljena z pisano verigo lučk. V njej prodajalka glasno ponuja v trikotnih škrnicljih kekse, gumijaste medvedke in malinam podobne bonbone. Nič še nisem lačna, naslednji stojnici zagledam možica, ki se drži za trebuh, se priklanja in vstaja, neprestano odpira usta in hlasta za namišljenimi cmoki, ki mu jih gospodar meče v usta. Nevarno postaja, lahko me pogoltne mimogrede.
Ustavim se pri slikarju. Okrog njega je polno naslikanih podob. Takoj postavi karton na stojalo. Eno slikico za lepo deklico?
Ja, bi, rečem komaj slišno.
Kje sta pa mamica in očka?
Ati je tam, pokažem nekam približno. Mami pa ni.
Kako ni? Je umrla?
Ne, dobila je bratca:
Je tako mlada, da lahko dobi bratca?
Ne, ne! Dobila je mojega bratca.
Tako praviš? Ti si dobila bratca?
Ne, mami je dobila mojega bratca.
Slikar ves čas nekaj riše na košček papirja.
Punčka, sedaj pa hitro poišči očka, da mu pokažeš tega angelčka.
A tukaj si? Teta za mojim hrbtom me pocuka za kitko.
Tvoj očka je že zelo hud, nič ne ve, kdaj si se mu izmuznila. Oba te iščeva.
Hvala gospod, da ste jo zadržali, lahko bi se ji kaj zgodilo.
To pa ne, rečem odločno. Imam angelčka varuha v žepu, pokažem proti slikarju.
