Po prvem poročilu je petega dne ustvaril Bog ribe v morju in ptice nebesne, zveri, živino in plazilce vseh vrst, z divjim oslom, Leviatom in Behemothom vred, a šestega dne človeka, po svoji podobi in sličnosti, da jim bo gospodar, in vse zelene rastline za hrano. V sedmi dan je počival.
Po drugem poročilu je nastanil človeka, ki ga je izdelal iz zemeljskega prahu in v njegove nosnice vdahnil dih življenja, v edenski vrt, da bi ga obdeloval, čuval, in ga pustil prosto jesti, razen z drevesa spoznanja dobrega in hudega in z drevesa življenja!
Iz prahu je ustvaril vse živali na polju in vse ptice v zraku, da človek ni sam. Človek je dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in
Iz rebra, ki ga je vzel od človeka, je Bog naredil žensko in jo pripeljal k človeku, ki jo je poimenoval Eva. Zato bo človek zapustil očeta in mater, da živi s svojo ženo in da postaneta eno telo. In sta bila oba gola, a se nista sramovala.
Kača je bila bolj zvita kot vse živali in ju je prepričala, da zgrešita s spoznanjem dobrega in zla. Nato sta se jim oči odprle in so vedeli, da so goli. Po tem je Bog vedel, da je človek jel s drevesa, s katerega je Bog prepovedal jesti. Spletla sta figove liste in si naredila predpasnike.
Da ne bi zdaj še stegnil roke in pobiral tudi s drevesa življenja ter jedel in živel večno, je Bog izgnal človeka iz vrta edenskega in ga nastanil vzhodno od raja. Nad stezo, ki vodi k drevesu življenja, je postavil Kerubine in goreči meč, da stražijo. Moj duh ne bo ostal v človeku za vedno. Človek je meso in naj živi sto in dvajset let!
V teh dneh so Božji sinovi spolno občili s človeškim hčeram in imeli otroke z njimi. To so tisti od davnine po moči sloviti moški1 .
Bog je videl, da je človekova hudobija na zemlji velika in da je bila vsaka misel v njegovem srcu le hudobna. Bog se je pokesal in bil v srcu žalosten, da je naredil človeka na zemlji. Gospod je dejal: »Ljudje, ki sem jih ustvaril bom izbrisal s površja zemlje – od ljudi in živali, plazilcev in ptic v zraku – kajti pokesal sem se, da sem jih naredil.«
Zemlja je polna zla in krivic. Ampak je Noe, ki je hodil z Bogom, je našel milost v očeh Boga.
Bog je rekel Noetu, naj si izdela ladjo iz cipresovega lesa, dolgo sto petdeset, široko petindvajset in visoko petnajst metrov, na tri nadstropja s oddelki, in jo od znotraj in od zunaj premaže z zemeljsko smolo. On pa bo z njim sklepal zavezo.
Noe je s svojimi sinovi, s svojo ženo in ženami svojih sinov pošel v ladjo in od vsega, kar je živo, spravil v ladjo, od vsakega po dvoje, da bodo skupaj z Noetom ostale pri življenju!
Od čistih zveri in od zveri, ki niso čiste, od ptic, od vsega, kar leze, je po dvoje vstopilo z Noetom v ladjo in Gospod je za njimi zaprl vrata.
Sedmi dan so začele deževati vode potopa po zemlji. Umrla so vsa bitja, ki hodijo po zemlji: ptice, živina, zveri, vsi plazilci in vsi ljudje, vse, kar je v svojih nosnicah imelo dih življenja. Le Noe je ostal živ in vsi tisti, ki so bili z njim v ladji.
Stopetdeset dni so vode prevladovale na zemlji. Tedaj se je Bog spomnil Noeta, vseh zveri in vse živine, kar jih je bilo z njim na ladji, in sprožil veter nad zemljo, da zatre vodo. Po sto petdesetih dneh je voda odtekla in je Noetova ladja obstala na araratskih gorah.
Po štiridesetih dneh je Noe odprl okno in pustil krokarja, krokar pa je letel sem in tja, dokler vode niso usahnile do zemlje.
Potem je Noe poslal golobico, da vidi, če so vode izginile z zemlje, vendar se je golobica vrnila na ladjo, ker so vode še krile vso površino. Počakal je še sedem dni in zopet pustil golobico iz ladje. V večernih urah se je golobica vrnila s svežim oljčnim listom v kljunu. Počakal je še sedem dni in golobico spet poslal ven. Več se ni vrnila k njemu.
Noe je šel z ladje, in z njim njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov. Vse živali, vsi plazilci, vse ptice – vsa bitja, ki se gibljejo po zemlji – so izšla iz ladje, po svojih rodovih. Noe je postavil žrtvenik Bogu in opravil žgalno daritev. Bog je zavohal sladek vonj.
Po potopu je Noe živel tristo petdeset let. Skupaj je živel devetsto petdeset let, zatem je umrl.
Bog nikoli več ni zemljo pahnil v pogubo zaradi človeka, saj so človekove misli hudobne od njegovega začetka. Potopa, da uniči vse meso, od tedaj več ni bilo, mavrica v oblaku pa je znamenje zaveze, ki jo je Bog postavil med seboj in vsemi živimi bitji na Zemlji.
Bog je rekel: »Vse, kar se giblje po zemlji, in vse ribe morja, vse to bodi v človekovi oblasti!«
1 V tej zbirki je opevan Gilgameš, eden izmed njih, polbog, sumerski junak, kralj in ljubček Engiduja, dobrega neandertalca, saj je bil tudi kosmat.
Vira:
1. Mojzes
2.
MOJ MAČEK MICKO
Svojega mačka Micka
pustim sedeti na oknu
že pred jutranjo zarjo
da se nadiha čistega zraka
Maček Micko je hišni maček
Dam mu piti
da ne bi bil žejen
Dam mu jesti
da bi bil sit
Iz peščenega stranišča
odstranjujem blato in seč
da bi bilo vedno čisto
Mačka je puščavska žival
Igram se z njim
da bi slajše spal
Češem ga
da ne bi bil razburjen
Skrbim
da ne bi bil zaskrbljen
Skrbim
da bi bil
Moj je
saj je skrb zanj
samo moja
Konec delo krasi!
Fantazma
Po prvom izvještaju stvori Bog petog dana ribe morske, ptice nebeske, zvjerad, stoku i gmizavce svake vrste, uključno s divljim magarcem, Leviatom i Behemotom, a šestog čovjeka, na svoju sliku i priliku, da im bude gospodar, i sve zeleno bilje za hranu. U sedmi dan počinu.
Po drugom izvještaju postavi čovjeka, kojeg je napravio iz praha zemaljskog i u nosnice mu udahnuo dah života, u edenski vrt, da ga obradjuje, čuva i slobodno jede osim sa stabla spoznaje dobra i zla i sa stabla života!
Od zemlje načini sve životinje u polju i sve ptice u zraku da ne bi čovjek bio sam.. Čovjek nadjene imena svoj stoci, svim pticama u zraku i životinjama u polju.
Od rebra što ga je uzeo čovjeku napravi Bog ženu pa je dovede čovjeku koji joj nadjene ime Eva. Stoga če čovjek ostaviti oca i majku da prione uza svoju ženu i bit če njih dvoje jedno tijelo. Bijahu oboje goli, ali ne osječahu stida.
Zmija bijaše lukavija od sve zvjeradi pa ih nagovori da zgriješe spoznavši dobro i zlo. Tada se obadvoma otvore oči i upoznaju da su goli. Po tome je Bog znao da je čovjek jeo sa stabla s kojega mu je Bog zabranio jesti. Spletu smokova lišča i naprave sebi pregače.
Da ne bi sada pružio ruku, ubrao i sa stabla života pa pojeo i živio navijeke, Bog istjera čovjeka iz vrta edenskog i nastani ga istočno od raja. Nad stazom koja vodi k stablu života postavi Kerubine i plameni mač da stražare. Ne če moj duh u čovjeku ostati dovijeka. Čovjek je tjelesan pa neka mu vijek bude stotinu i dvadeset godina!
U ona su vremena Božji sinovi spolno opčili s ljudskim kčerima pa im one radjale djecu. To su oni od starine po snazi glasoviti ljudi.
Vidje Bog kako je čovjekova pokvarenost na zemlji velika i kako je svaka pomisao u njegovoj pameti uvijek samo zloča. Bog se pokaja i u svom srcu ražalosti što je načinio čovjeka na zemlji. Bog reče: »Ljude koje sam stvorio izbrisat ču s lica zemlje – od čovjeka do zvijeri, puzavce i ptice u zraku – jer sam se pokajao što sam ih napravio.«
Zemlja se opačinom i nepravdom napunila. Ali je Noa, koji je s Bogom hodio, našao milost u očima Božjim.
I reče Bog Noi da od smolastoga drveta napravi korablju stopedeset metara dugu, dvadesetpet široku i petnaest visoku, na tri kata s prijekletima te izvana i iznutra obloženu paklinom, a On če s njim načiniti savez.
Noa je sa svojim sinovima, sa svojom ženom i ženama svojih sinova ušao u korablju, a od sveg što je živo uveo u korablju od svakoga po dvoje da s Noom preživi!
Od čistih životinja i od životinja koje nisu čiste, od ptica, od svega što zemljom puzi udje s Noom u korablju, a Bog za njima zatvori vrata.
Sedmoga dana zapljušte potopne vode po zemlji . Izgiboše sva biča što se po zemlji kreču: ptice, stoka, zvijeri, svi gmizavci i svi ljudi. Sve što u svojim nosnicama imaše dah života. Samo Noa ostade i oni što bijahu s njim u korablji.
Sto i pedeset dana vladahu vode zemljom. Onda se Bog sjeti Noe, svih zvijeri i sve stoke što bijaše s njim u korablji pa pokrene vjetar nad zemljom da uzbije vodu. Nakon sto pedeset dana vode su se povukle a korablja se zaustavi na brdima Ararata.
Nakon četrdeset dana Noa otvori prozor i ispusti gavrana, a gavran svejednako odlijetaše i dolijetaše dok se vode sa zemlje nisu isušile.
Zatim Noa ispusti golubicu da vidi je li voda nestala sa zemlje, ali se golubica vrati u korablju jer voda još pokrivaše svu površinu. Počeka još sedam dana pa opet pusti golubicu iz korablje. Prema večeri golubica se vrati sa svježim maslinovim listom u kljunu. Još počeka sedam dana i opet pusti golubicu. Više mu se nije vratila.
Noa izidje, i s njime sinovi njegovi, žena njegova i žene sinova njegovih. Sve životinje, svi gmizavci, sve ptice – svi stvorovi što se zemljom miču – izidju iz korablje, vrsta za vrstom. Noa podigne žrtvenik Bogu i prinese žrtve paljenice. Bog omiriše miris ugodni.
Poslije potopa Noa poživje tristo petdeset godina. U svemu poživje devetsto pedeset godina, potom umrije.
Bog više nikada nije zemlju strovalio u propast zbog čovjeka, ta čovječje so misli opake od njegova početka. Potopa da uništi svako biče otada više nije bilo, a duga u oblaku je znak Saveza koji je Bog postavio izmedju sebe i svih živih biča na Zemlji.
Bog reče: »Sve što se miče na zemlji, i sve ribe u moru, sve to neka bude u čovjekovoj vlasti!«.
