Sem glas ljudstva, ki plava med volitvami v demokratičnih državah kot iluzija pravičnosti. Kot muza imam zavezane oči in ne vidim, kako nihata skodelici moje tehtnice prave, resnične, dobre in pravične matere države in pravične solidarne družbe.
Niham med resnico in lažjo; pravico in krivico; dobrim in zlim; svetlobo in temo; lepoto in grdobijo … tam nekje med za in proti na volilnem listku.
Plavam nad množicami, ki zadnjo jesen in zimo protestirajo proti politični eliti, ker je izgubila osnovno abecedo poštenosti, spoštovanje ustave in pravne države, merila etike nad interesi politike in socialne pravičnosti nad zakoni BDP in dobička v motivih za delitev pravice do dela.
Ko bi naj na triumviratu ustavodajne, zakonodajne in izvršilne veje oblasti vlada našla skupno dobro za vse ljudi in varovala OZN človekove pravice (najprej jesti, piti in se oblačiti, potem modrovati …je nekoč govoril Engels na Marksovem grobu ); se izgublja v različnih mnenjih različnih vodij strank in ne posluša klicev S.O.S. iz množice obubožanih, brezposelnih, razjarjenih in v »v nebo vpijočih« .
Kot glas ljudstva sem bolj doma v srcu, ki čuti, se boji, razjezi, užalosti … bolj kot razume razliko med resnico in lažjo, pravico in krivico, legitimnostjo in korupcijo … in terja od oblastnikov integriteto državniških funkcij.
Čutim simbolni pomen metanja granitnih kock v vladne palače in spev čarobne moči držanja za roke v kroženju študentov okrog univerze.
Ko čutim, da skupno dobro ni navaden seštevek zelo različnih idej, kaj je dobro za dobro šolstvo, zdravo zdravstvo, kulturno politiko, socialno državo, polna zaposlenost delavoljnih… slišim tudi klice za pravičnejšo metodo UTD.
Iz spletnih strani moje želje po skupnih imenovalcih zelo različnih idej prispejo v Delov Revolt alternativnih pogledov na reševanje skupnih problemov mnogi solidno berljivi predlogi. kako spremeniti politični boj v sodelovanje in glas za skupno dobro neglede na članstvo ljudskih poslancev v različnih političnih strankah ? Ali res morajo po volji »ljubljenega« ali »zamrznjenega« voditelja v opoziciji poslušno glasovati proti?
Moj glas ljudstva na plebiscitu za samostojno slovenijo pred četrt stoletja je bil 90 za svobodno demokratično državo Slovenijo, ki pa se utaplja v izgubljenih iluzijah o pravičnosti v morju krivic.
Na glasovanju za EU 60 in AP 40 smo še hkrati dobili lastninjenje in z njim € kot obljubljeno »Švico« in »prvi vlak«, ki je iztiril v finančnih dolgovih, neproduktivnem »varčevanju« in porastu državnih dolgov.
Plavam v 51 zmage dobre volje ljudstva za dobre sosedske odnose in upam, da bodo modri predlagatelji našli zlato mero optimzma in modrosti sporazumne potrditve memoranduma s sosednjo državo za izhod SLO na odprto morje. Ko vidim na TV ekranu 70 glasov parlamenta za, se mi odpre še upanje za rastočo odgovornost poslancev brez izgovorov na zbiranje podpisov za referendum. Ali reševalci »Gordijskih vozlov« ne slišijo krikov S.O.S ljudstva na ulici in jih ne znajo prevesti v zlato mero pravičnosti ne le v Ustavo, ampak tudi Zakone za vse delovne roke, misleče glave in kulturne interese zalo različnih srčnih želja.
Čeprav je referendum za družinski zakonik in malo delo propadel ko je bil glas ljudstva proti ali ni prišel na volišče.;verjamem, da se naši družinski očetje in matere bolj počutijo odgovorne za potomce, kot »mati država« in naša vlada.
Naravna triada: oče-mati- jaz se v javnih klicih ljudstva ne sliši na ulici, ampak v hrepenenju ljubezni, ki je skrita v srcu matere, ko daje sladko mleko otroku po rojstvu in ga mehko zavija v planičke iz naravnih nitk in nitk kulture, ki neguje rast in razvoj vseh živih bitij, rož in dreves; ribic in ptic, otrok in odraslih, mladih in starih, zdravih in bolnih, kreativnih in destruktivnih.
Ko se oče lahko pridruži rojevanju otroka že v porodnišnici, ob porodniškem dopustu in zna dojenčka tudi previti, peljati na sveži zrak, se moč družine kot osnovne celice družbe ojača, obogati, utrdi.
Med glasovi ljudstva na ulici slišim več mladih nezaposlenih bodočih očetov, ki še morajo čakati na svojo priložnost za pravico do dela in lastno družino, pod svojo- ne očetovo in materino streho, ali celo pri dedku in babici, ki imata še edina varen dotok pokojnine. Slišim »beg možganov« mladih diplomiranih »kadrov« in stokanje mater samohranilk v TV tedniku… Centri za socialno delo ne zmorejo pravično izračunati niti materialne= finančne podpore in glas ljudstva kriči dalje do RK in Karitas, kjer užaloščeni in obubožani očetje in matere izgubljajo svoje osebnostno dostojanstvo in zdravje.
Mati Narava pa še vedno daje ljubezen kot darilo življenja, lepoto veze moškega in ženske v nov čudež rasti v otroku. V dajanju in sprejemanju upanja v družini se obnavlja in ponavlja moč narave, ki brsti in kali tudi v dvomljivih pogojih osamosvajanja mladih parov.
Krike materialno obubožanih brezposelnih zato čutim bolj kot varovanje lepih iluzij o izgubljeni sreči kot surovo zahtevo po večji pravičnosti. Varovanje dela in pravice do dela čutim v spretni napovedi protesta ob petkih popoldan, ko se solidarnost še zaposlenih sliši tudi kot podpora upanju za izboljšanje stanja.
Dostojanstvo osebnosti in ponos užaljenih čutim tudi v jeznem oklepu besa, ki zakriči, a se pri večini ljudi ustavi v dostojanstveni drži. Upanje, da se bodo že izvoljeni poslanci ljudstva le dogovarjali in dogovarjali in dogovorili za prave sporazume na meji zlate sredine, dvotretinske ali vsaj navadne večine. Upam, da bodo v DZ uvedli za skupne potrebe vseh volivcev metodo glasovanja »po osebni vesti«-neglede na članstvo v strankini volilni listi. Po volitvah naj bi ljudski poslanci zares postali volja vseh ljudi, ne pa tekma med strankami.
Občudujem modrost sejalca nove letine, ki je varno shranil seme za pomlad, ko je prej v jeseni razdelil potreben kupček pridelka za preživetje ljudi in na del za dobiček. Varno zaupanje v moč narave v ljudeh čutim ne le kot strah pred zimo in revščino, ampak tudi kot vztrajno upanje obnavljive moči v pomladi .
Kulturne korenine naroda segajo zelo globoko v preteklost tudi v časih turbokapitalizma, kot je dobiček cilj in motiv naravne človeške aktivnosti.
Žal mi je z jajci popackane stene občinske ali vladne stavbe in veselim se krpanja cestišč iz granitnih kock že naslednji dan.
Najbrž v časih, ko je živelo tričetrt naroda na vasi in le četrtina v gosposkih mestih; nezadovoljstvo ne bi preraslo v množične demonstracije, saj so se ljudje izpihali že tudi ob šanku ali pritoževanju nad visokimi cenami v trgovinah. Ko pa se je gnev nabral na parolah, plakatih, pozivih za odstope kradljivih politikov, se je prebudila v ljudeh prastara nekulturna navada obglavljanja »kraljev« in nekake nove »dinastije prenoviteljev«.
Ideal pravičnosti med tremi vejami oblasti kot harmonija enakih osnovnih potreb vseh ljudi in zelo različnih sposobnostih za uresničitve se lomi v tekmah in bojih za in proti, kadar naj bi bila harmonija etike na vrhu pravne države. zlato pravilo v ustavi bo prehajalo tudi med pridelavo in potrošnjo, med volivce in izvoljene, med vztrajne optimiste v pesimistični kluturni klimi in humoriste med zabave željnimi protestniki.
Naši pradedje so se baje zbirali v krogu pod vaško lipo in prikimavali dobrim idejam, predlogom za boljše rešitve … in se nasmihali neuresničljivim brez strogega glasovalnega mlina .
V »praspominu« modrih starcev okrog slovenske lipe je zapisanih na 12 vejah drevesa življenja 12 arhetipov kolektivne nezavedne modrosti, ki se ponavlja v 12 velikih bogovih Antike, 12 Jezusovih apostolov, 12 mesecev v letu … in meri tudi razmerje treh zapovedi proti sedmim prepovedim na Mojzesovih dveh tabelah iz prazgodovine kot abeceda morale.
Najbrž ni slušaj, da sedmim prepovedim sledi še sedem glavnih grehov, ko
l. »napuh« postaja zgolj napihovanje borznih dobičkov,
ko 2. »lakomnost« po miljonih najde cilj le za 1 bogatih in gnev 99 revežev,
ko 3. »nečistost« ni več spolni greh, ampak vesoljna EKO- katastrofa,
ko 4. »nevoščljivost« različnih naravnih talentov preplavi ideale pravičnosti,
ko 5. »požrešnost« napolni preveč debelih belcev in lakota mori lačne črnce,
ko 6. »jeza« poganja civilizacijo do absurda svetovnih vojn in holokavsta,
ko 7. »lenoba« postaja zapovedana muka brezposelnih množic.
Kreposti krščanske etike (pravičnost, poštenost, skromnost, ponižnost, bogaboječnost) izpodrivajo idoli zahodne kulture: Bodi popolen in ne delaj napak! Trudi se zelo tudi ko si utrujen! Pohiti vendar in ne zamujaj! Ustreži prej drugim, kot sebi! Bodi pameten in ne čustvuj! Osebni konflikti in nevroze v tekmovalni Zahodni »kulturi« postajajo splošna korupcija in tajkunizacija.
Radujem se vedrega tekmovanja na TV moja slovenija ko izmenično zmagujeta moški in ženska, modri in rdeči, prepevajoči in ploskajoči, izvoljeni in občudujoči, nadarjeni in kimajoči … tudi brez harmonike za na zdravje.
Še bolj začutim lepote Domovine Slovenije na zasneženih progah za smuči, ko zmagujejo zlati+ srebrni+ bronasti … in vsi naslednji kandidati za olimpijade in najbolj množice navijačev za vse športe.
Ob naravnih nesrečah se zbudi duša sočutja in solidarnosti, ki daje upanje in zaupanje v srčno dobroto večine ljudi pod Poncami. Klici dobrote preglasijo klice S.O.S. na ulici! Upanje obstaja!
Ko si ob Novem letu želimo: zdravja, sreče, miru v svetu … in kličemo za celo leto drug drugemu vse najlepše želje za vse najboljše resnice, vsa ljubezni polna dejanja … za praznične dni vsaj malo utišamo strahove, grožnje, očitke in druge »Zombije«.
Ko ob kulturnem prazniku ali Prešernovem dnevu komisije SAZU izberejo nagrajence, v Cankarjevem domu; slavijo zmago muze Talija bolj za tragedije, kot komedije; Eros za vse pesnitve in Polihimnija zapisuje v duše na vseh proslavah za zdravljico – himno že pol stoletja našo melodijo.
Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan.
Da rojak,
prost bo vsak,
ne vrag,
le sosed bo mejak!
Ganljive solze sreče v očeh zmagovite svetovne smučarke ob petju himne na zmagovitih stopničkah Tine Maze nas letos povezujejo v harmonijo in sozvočje zmage najvišjih hitrosti z vztrajnim premagovanjem naporov vsak dan za izbrane cilje vsakega ploskajočega na njegovi izbrani poklicni poti.
Za kateri poklic je kdo poklican, za katero umetnost nadarjen, v katero lepo Vilo zaljubjen … čuti vsako človeško bitje na svoj način in izrazi s petjem, besedo, trofejo, nagrado, izgubo ali krikom S.O.S vsaj na protestu. Ta morda pripelje preko svobode govora do pravične delitve dobrin za kulturni razcvet vrednot, ki so za preveč ljudi ogrožene in uničujoče. Ali se slišimo, ljudje!
