ŽEJA strastna žeja
rohni iz razbeljenega žrela
rjove skozi prostrano savano
leseno ječi v zvinu nasršenih dreves
bobni v trepetu tisočih kamnov
tuli skozi mrhovinaste zobe
Poezija
Požrle me bodo vse moje prikazni
če se pri priči ne zatečem v globoko senco
v pragozd brezštevilnih besed
spletenih v čudežne oblike sanj
Osvetljen LUNIN KRAJEC preseva meglice oblakov
Danes se mi zdi luna svetla
kot ob ščipu
V meglicah je mir
Kar stojijo tam
in ne počnejo nič
Moje telo
prijetno utrujeno
počuti se kot meglica
Spomin na čudovit dan
pa lebdi
nekje nad vrhovi gora
Njihova drznost je sive gmote
dvignila nad vlažne koprene
Spomin se je priključil
odmevu moje duše
ki sem ga pustil jadrati v vetru
s kavkami tam okoli vrhov
Nekaj vrhov vstran
je vzhičena
jadrala tudi tvoja misel
Odmeva sta se zlahka našla
ČEŠNJE
sence
opletajo
med cvetočimi češnjami
skrivajoč svojo prosojnost
na pelode lepijo strah
zato plodovi zakrknejo
in grenkoba zori v njih
želim si
presijati sadovnjake
odpreti pomrznjene cvetove
dahniti barve v njih
želim si češenj
da me žgečkajo
v parih
za uhlji
USTNICE NAŠOBLJENE v ozki O
napet obraz
pogled šviga
nagib telesa spremlja
drvim
prostor se odpira
brez škripanja
drsi
skozi zavedanje
piš dogodkov šumi
mimo
in skozi
umirjam
lovim misel
ujamem z lahkoto
packa?
ne
le senca
huškne čez
zvenim hitrost
v dotiku
ukrivljeni listi
zlomljeni cvetovi
groba misel
kot luknja na cesti
obidem
ali udarim
če sem prepozen
asfalt je zvit
luknje so zvite
zavite so v preteklost
spredaj so prehodi za pešce
posamezniki so pomembni
množice nimajo duše
vrh klanca
nepomemben obrat na poti
med prihajanjem (spoznati)
in odhajanjem (umreti)
kar je lepega
je krog
grič
zavoj
prsi
kolo
pot pride okrog
ustnice
našobljene
v poljub
niha izdih
pesem želje za dotikom
zmedeni netopirji vijugajo
med puhtečimi notami
lok pesmi se dviga
visoko
višje od globokih zvonov
mogočnost strahu obnemi
ob zveneči drznosti
nič ne ustavi zvena
noben zid ni dovolj gost
PESEM VALOVI diha pajčevinasti spomin
iz pradavnine
občutek enosti
vsak strešnik
žleb
strelovod
zveni
postaja ostrejša
golobi povesijo
žalostna krila
barve z vitraž
se zlivajo po podobah
na videz nedosegljivih ciljev
izpirajo oddaljenost
ki teče
po sveže pobeljenih stebrih časa
vse bližje
zaniha nazaj
kod vdih
na marmornih tleh kaosa
zapleše z barvami
zatrepeta na gladini
posvečene vode
in izzveni
v barvi tvojih oči
bolečina, zažrta v jezo,
mršči obrvi
in stiska zobe.
oči se slepo zabadajo v temo,
ustnice drhtijo,
stisnjene v kričeč molk.
Usoda?
stekla lisica,
zblaznela kokoš!
spomini blodijo po prihodnosti,
še nedoživeto ima otip.
hitrost je nepomembna,
cilj je lahko kjerkoli v času.
kremplji odhoda
vedno zaskelijo.
steblo hrepenenja kazi
scefrano lubje vere,
natrgano listje upanja.
negibne misli,
kot žrtve nekih tujih načrtov.
topla kri v snegu –
še en srnin srepi pogled.
ODHOD.
bo včerajšnji manj pekoč?
je bil jutrišnji dovolj gluh,
da ne zdrami mrtvih?
koliko krvi še,
da stopim zamrznjen korak?
