Je rekla, da ne bi, you fucker, kdaj pisal o meni, niti o mojem stranišču na hodniku, ki je bilo vse prevečkrat zamašeno, niti o mojem klavirju in pevskem zboru ali o moji sestri, ki mož ni pofukal že deset let, niti o moji mami, ki uživa v razkošju, srečna pa ni, kot nisem jaz kljub glasbi, kljub Chopinu, kljub temu, da imam neko vrsto svobode, ki jo ne znam prepoznati, ti, mali klošar, srce imaš, pameti pa ne, pojdi, pojdi v sosednjo sobo, ta mafija, uničila me bo, nobenega miru nimam več tu na Schopenhauerstrasse, je rekla, ko so delavci iz juga podrli streho, ona, ki je ležala v svojem kotu in kadila eno za drugo palmalko, taki pšenični lasje in tenek, piskajoči glas, never like that, never, stoji v snežnem metežu, gola, sovraži to, a vendar se vda, še preden vzame sekiro in z enim samim zamahom preseka, vse, vse.
Na Ottakringu, v novodobnem getu, nič drugače kot za čase Cankarja, Kitajci,Turki in Hrvati, razpadajoča pročelja starih predmestnih hiš, na vzporedni ulici Hatelldorfer Strasee 79 mali hotel Lucia, tista mala koroška Slovenka, ki se boji svetlobe, tik pod karminasto streho se v kopalnici zračne razdalje desetih metrov, umiva Rubensova ženska čvrstih stegen in dojk, ona čaka, z Bernhardom v naročju, Sečnja, on kadi ob oknu, v izropanem malem baru pajaci iz pozabljenih pravljic, boji se, samo potem, valovanje, kot bi rezal ji dvigne nogi na ramena in jo nabija, da je ji v kotičkih ustnic nabira slina, odpri oči, glej, glej naju, ponavlja, zaman, ne premaga razdalje telesa, nepotešena, prepotena, gola obležita, ta utrujeni dvojec brez krmarja.
Ne daleč stran od smrdljive železniške postaje ropočejo stari tramvaji, na vsakem vogalu kup plastičnih odpadkov, potepuško krdelo psov brez ovratnikov, zdolgočasene uniforme brez oči, daleč ob Brankovega mosta, zadah iz njenih ust, sprašuje kako to, da nisem pripravil pijačo, na vseh vhodih kamere, botoks, napihnjene ustnice od slabih liftingov, zemljevid kože že dobro preoran, tehnika enaka, nobenih zaigranih čustev, Ana Saltana, na štantih plapolajoče majice Miloševića, Mladića in Karadžića, čaka, skoraj trpi, da mu pride, gleda v strop, v nekoliko obledele tapete, Seka, sestra moja, jebo ti konj tvoju sestru, spodaj v Savamali čaka na novo stranko, Kalifornija blues, morda bi beseda nagraužna zadela odtenek pomena, a kaj, ko je slepo oko ekrana ugasnjeno in do večera je še daleč.
Majhna, niti meter petdeset, a čvrsto utrjeno telo, lešnikove oči, temna polt, Maja, mala tetovirana ciganka, včasih petnajst, dvajset tipov na noč, tiho šepeta, noče o tem, ne sme, boji se, luč zakrita z rdečo prosojno ruto, na stenah ikone in svete podobe, na rami tatu sončnice, smeh skozi stisnjene ustnice, fuka z občutkom, spolzka kača, na trenirane mišice, spodaj Ciganček, nič kaj višji, brez treh prednjih zob, se vzpne na prste, tako, da lahko opaziš, da ima za pasom zataknjeno beretto, izza visokih betonskih zidov, sto metrov od pravoslavne cerkve, pozabljena vukojebina, vonj po znoju, vešča, ki je otrpnila pod pokrovom svetilke, kako zna ujeti ritem, kako zlahka premaga razdalje telesa, kako tiho pada sneg na belino kože, da moški zakriči in mu Maja z dlanjo pokrije usta.
Dobro se je spominjala tistega prvega dne, ko je začutila žametni zrak, pogled na solinarske strehe brez streh, ki so plavale po morju, bil je njen prvi obisk, sploh prvo potovanje potem, ko ji je umrl mož, ni mogla zaspati, slišala ju je kako se glasno ljubita, kar vzel si jo je in potem je noči delil z obema, tako mnogo let, veliko belih poletnih noči, čiste strasti, užitka in naslade, ni ga motilo, da je starejša in potem mnogo let kasneje, tik pred zimo v krvi ga je prosila, da ji ga pokaže še zadnjič, da si ga izdrka v njena usta, da ne pozabi, vse tiste noči, ki so utonile v pozlati spomina, ki je izginjal za obzorjem prihajajoče teme.
V apartmajih Stojić se že sredi dopoldneva opotekajo pijani Škoti, zunaj je krepko pod minusom in košava neusmiljeno brije, bradati puščavniški pesnik trosi laži za marmorno mizo lokala Atene, na mizi leži obesek za avtomobilske ključe, volvo, ona ga čaka, veš, več kot tri leta nisem dala moškemu, dala, dala, odmeva, množice policajev v čeladah in oklepih, plapolajo rdeče in črno - bele zastave, golobja pesnica, ki skrivaj obožuje nacionaliste ima sveže oprane lase, ne vem, reče, mar prijateljski objem ni dovolj, pravoslavna maša, padajo trupla na tleh ležijo, pokrijejo si glave z rokami, njen pomečkani obraz, počasne, pijanske kretnje, vrnila se je iz Bruck der Mura, kjer pazi na dementno Avstrijko, pleše s povešenemi dojkami, niti ne opazi kdaj se on vrne, obrne jo na bok, skoraj strga hlačke iz nje, njene misli tam nekje v deset nadstropju obmorskega mesta Varne, zaman je, zaman.
Ljudje so se smejali moj bog, ko vstopila v hotel Sto let samote, njeni ljubezni v času kolere, pismom, ki jih je zaman čakala, v noči polne lune je praskala zid z ometov, jedla kamne, sanjala o prestolu, gnezdu, vranah, med zobmi drobila steklo jutra, svetloba jo je ubila, na trg je zmetala steklenice, rože, vrata, srce in glavo, njen velik dan slovesa, peljite me počasi, naj spregledajo slepci, ooooon, njen krik je razklal nebo in srebrne lisice so naselile strehe hiš brez korenin, ki so to jutro plavale po morju, a ljudje so se smejali, moj bog!
