Noč. Sanje … Mogoče jih je dopolniti s kakšno vizualno idejo, mogoče se Lidija s samosprožilcem slika med oljnimi slikami, ki jih je vse polno v prostoru in so zelo čudno zložene? Lidija pleše, celo zapoje kakšno čudno pesem, poje, sanjariji, si z baterijo ogleduje slike … fotografira … pije zeleno žganje …
LIDIJA: (Se zjutraj zbudi, ko odgrne zaveso … Turel že dela, Nidžo nekaj spira z vodo … ropota, ko razne potrebščine prinaša in odnaša.) …
LIDIJA: Turel? Moram z vami govoriti na samem. Ne smete imeti slabega mnenja o meni, ampak kar sem doživela to noč v sanjah, pa še polna luna je bila …
TUREL: Ne bo šlo.
LIDIJA: (Zacepeta.) Ne izmišljujte si! Tudi Ančka je dovolila.
TUREL: Dovolila je že, ubila bi me pa tudi!
LIDIJA: Če si pa želim!
TUREL: Mogoče si tudi jaz … ne imej kompleksov, nisi ravno za stran vreč … ampak misliti moramo na to, kar si misli Ančka …
LIDIJA: No, no, no, ne boste se bali lastne žene, saj je tako prijazna in nežna … ?
TUREL: (Brunda sam pri sebi.) Žene že ne, ampak nenadne smrti pa vsekakor … vi je ne poznate … škarje, nož, ruska sekira … no, bojim se je morda ne, ampak sitnosti so pa sitnosti. (Prime Lidijo za roke, bolj kot ga Lidija zaljubljeno gleda in bolj kot se zdi, da je Lidija tudi Turelu nadvse všeč, bolj je Turel zaskrbljen in nenadoma reče.) Če se hočeš, se daj z Nidžom!
LIDIJA: To pa je malo preveč. Si ti nor? Kdo je pa to, Nidžo? Nidžo je tale tu? A ti misliš, genij zahojen, naj se s temle tukaj?
TUREL: Ni slab.
LIDIJA: Kaj slišim? – Kdo ga je pa preizkusil?
TUREL: Ženskam običajno zadostuje …
Malo kasneje so stvari postavili na pravo mesto.Medtem ko Turel s cirkularko odpira pokojnike, Nidžo nabija Lidijo … za zaveso, kjer ima Turel svoj slikarski prostorček.
LIDIJA: (Kvasa vse mogoče.) Tako se končajo ljubezni. (Se zasmeje.) Med olji s krokarji sem prespala, med žabjeglavci z okroglimi očmi, med utopljeno mlinarico … (Vzdihuje.) in utopljenim dojenčkom … (Vzdihi, grize zaveso.) Vso noč sem se prebujala..polna luna je sijala skozi okno … slika njega in nje, ona v beli oblekci, on krepak, črnolas, s hudičevimi ušeščki … takšni so moški, po uporabi odvržejo vse … vse … ščurki lezejo iz razpadle buče … sova huka na pobočju, pod pobočjem pa mimoidoči, na drevesu pa obešenec … milo gleda v zeleni barvi … Primi me vsaj, stisni me, tako … pa ne me za bradavičke stiskat, kmetavs … (vzdihi, vmes brnenje žage) … Popenila bom … .popenila bom … preveč je vsega, polna luna … konji vranci v mesečini nad zelenim tolmunom z utopljeno princesko …
V tem se sredi vzdihovanja in kričanja, suvanja, cviljenja voziček z Lidijo nenadoma pripelje izza zavese in daleč naprej skozi prostor. … ..
TUREL: (Vihti žago in ko se voziček zadene najprej v drug voziček z mrličem, potem pa še v Turela, se Turel obrne in po nerodnosti z žago zadene Lidijo nekam v telo, oziroma Lidija se prekucne na žago.) … (Strašen krik … Lidija pade po tleh, Nidžo si vleče hlače na rit in priteče in zmedeno lovi voziček, na katerem je še pred nekaj trenutki ležala Lidija.)
NIDŽO: Kaj pa zdaj … šef, kaj pa zdaj?
TUREL: (Ugasne žago, vidno pretresen.) Še nisi videl nesreče pri delo? Pokliči doktorja Špeglja, pokliči kirurga Lojzeka, če je dežuren, da vidimo, kaj se da narediti?
NIDŽO: Kaj pa omarica s prvo pomočjo?
TUREL: Prežagana je, kaj boš s prvim povojem!
NIDŽO: (Temeljito pogleda, izbulji pogled.) Bo doktor Špegelj napisal mrliški list?
TUREL: Teči … reči, naj pokliče še miličnike … reči naj pridejo, pa četudi jim bo potem slabo …
NIDŽO: (Steče ven.)
Turel: (Skuša dvigniti Lidijo, še je živa, meče se sem in tja, ampak ne sliši ga več, v šoku umira … )
Čez čas se prostor dramatično spremeni.
NIDŽO: (Priteče.) Imela je fotoaparat, slikala se je s samosprožilcem, slikala se je med fotografijami in med slikami …
TUREL: Potegni film ven, nesi ga k pionirjem v fototemnico …
NIDŽO: Ne znam razvijati filmov!
TUREL: Samo potegneš ga narazen lepo do konca, da se fino osvetli …
NIDŽO: V temnici je tema …
TUREL: Ni, če prižgeš luč …
NIDŽO: Mogoče je naredila kakšno dobro fotko … Ni škoda? (Izgine v temnici.)
ŠPEGELJ: Povozil jo je bicikel, pa jo je kap?
TUREL: Ja, ja, tako nekako.
ŠPEGELJ: Nobenih neslanosti. Da je nista vozila na bolniškem vozičku v krogu po prosekturi in okoli mrličev?
TUREL: Vi ste nezmotljivi, doktor Špegelj, vi boste že odkrili, kaj je bilo, vas ni mogoče prevarati …
ŠPEGELJ: (Se začne muzati.) Si jo ti?
TUREL: Ne!
ŠPEGELJ: Jo je Nidžo?
TUREL: Aha. Pa ne bomo povedali Ančki, da ne bo mislila, da pri nas seksamo!
ŠPEGELJ: Ja, tebi je pa v hlače prišlo, pa si ji odrezal glavo, takoj grem Ančki telefonirat …
TUREL: Ni bilo tako!
ŠPEGELJ: No, gotovo je bilo še kaj hujšega … ne sekiraje, človeku, ki ti je pomagal razrezati pet sto ljudi, ne bom storil žalega … pač je tako … Turel in Nidžo imata truplo preveč …
RENATA: (Pride skozi vrata, zelo počasi in zaskrbljeno.)
RENATA: Turel, mislim, da se je ponoči Bombeku nekaj zgodilo …
TUREL: Ne, ne, samo prosim ne ta hip … sekundo počakaj..
RENATA: Znorela bom od strahu …
ŠPEGELJ: Niso še nikogar pripeljali, gospa, naj vas pomirim …
(V tem začne zvoniti telefon.)
TRINAJSTI PRIZOR
Kura.
Turel, garsonjera. Ljudmila in Ančka. Kasneje Glas (po telefonu).
(Zvonec na vratih zazvoni.)
Pred vrati Ljudmila. V rokah drži vrečko.
LJUDMILA: Gospa Ančka, rada bi vam dala kuro.
ANČKA: Ravno sekam trikilskega krapa!
LJUDMILA: Kuro lahko imate za jutri, čisto sveža je.
ANČKA: Najlepša hvala, gospa Ljudmila, ne vem, kako se vam bom ob priliki oddolžila.
LJUDMILA: Ne skrbite. Samo opravičiti se moram … boste delali paprikaš iz kure?
ANČKA: Ja, paprikaš.
LJUDMILA: To je odlično. Za celo speč bi bilo manj ugodno: usedla sem se namreč nanjo.
ANČKA: Zakaj pa?
LJUDMILA: Klala sem drugo kuro, pa mi je spodrsnilo.
ANČKA: A na tisto se niste usedli?
LJUDMILA: Ne, tista mi je ušla.
ANČKA: Dobite goste?
LJUDMILA: Vsega skupaj osemnajst ljudi. Še sreča, da imam v kleti sto kur. Samo – krhke so.
ANČKA: Kako?
LJUDMILA: Kosti jim ne vzdržijo. Zdi se, zaradi teme. Ko kuro zakoljem in zamahne s perutnicami, se ji obe krili zlomita.
ANČKA: Revica.
LJUDMILA: Več moči imajo kot prakse. Za mahanje s krili, mislim.
ANČKA: Kaj pa tiste, na katere se usedete?
LJUDMILA: Brez heca. Včasih si se na našo domačo kuro lahko usedel, pa se ji je ravno toliko poznalo, kot če bi se ona usedla nate.
ANČKA: Včasih vam ni šlo tako dobro kot danes, gospa.
LJUDMILA: Kaj mi pomaga, da vsak dan jem, ko pa težko diham, pa še na avtobus, pa v službo, telefon vam zvoni, gospa Ančka …
(Ljudmila odide.)
(Res zvoni telefon in Ančka ga dvigne.)
ANČKA: Halo?
GLAS: Je tam preiskovalni sodnik?
ANČKA: Ne, ni ga tu, sploh ne, je pa klical, ampak mojega moža, ne mene, nesrečo ima na cesti za Maribor …
GLAS: Ja, ampak je dežuren? Mi smo policija, nemudoma ga potrebujemo.
ANČKA: Takoj pride. Nekdo je zavijal čez neprekinjeno belo črto.
GLAS: Tu imamo človeka petnajst metrov in dvajset centimetrov od prehoda za pešce.
ANČKA: Jezus, se je kaj zgodilo?
GLAS: Ja, tovornjak je žensko zbil in podrsal čeznjo.
ANČKA: Se ji je kaj zgodilo?
GLAS: Gospa, že peti in trideset minut imamo zaprto cesto v Gornji grad. Kolona je dolga tri kilometrov. Z avtom nismo mogli do telefonske govorilnice. Po mobitelu smo dobili že osem vročih telefonov. Petek popoldne je. Ja, moja dolžnost je ostati pri telefonu, dokler se preiskovalni sodnik ne vrne.
ANČKA: Vi kar ostanite, če imate čas. Vi ste v službi, jaz pa sekam krapa, pa zdaj sem dobila že zaklano kuro, soseda se je usedla nanjo. – V službi se. Kaj nima preiskovalni sodnik mobitela?
GLAS: Ja, ga ima, pa ga je zaklenil v predal. Zadnjič je rekel: takoj poiščite vse zakopane dojenčke, mislil je enega, ki je nekje izginil, pa so do večera našli že pet dojenčkov, enega brez glave, dva pa v več kosih.
ANČKA: Pri nas, v našem mestu nismo našli nobenega. Ne, vem, v čem je finta z dojenčki?
GLAS: Ni finte. Samo preiskovalni sodnik od takrat ne uporablja več mobitela.
ANČKA: Zakaj ne?
GLAS: Vsi policaji poslušajo in potem najdejo toliko trupel, da ni več mogoče poslovati.
ANČKA: Oprostite, pomešati moram prežganko.
GLAS: Mi imamo žensko še vedno na cesti.
ANČKA: Kličite sosedo, sodnico Josipino … Mogoče njej ni treba mešati?
GLAS: Ona ni preiskovalna sodnica. – Pa danes ji je umrl mož, kipar Mikec, tri tedne je bil v nezavesti … bil je prijatelj vašega moža … kajne gospa Ančka?
ANČKA: Joj, ne rečite … takoj moram poklicati Turela …
GLAS: Ne kličite ga, ker je prav gotov na zvezi s preiskovalnim sodnikom, preiskovalnega sodnika pa nujno potrebujemo, cesta je zaprta, kolona je dolga že tri kilometre …
ANČKA: Ne morem vam pomagati, pomagam pa lahko Turelu, hoče dobiti Mikca v svežem stanju … hoče videti njegova jetra …
(Odloži telefon, razseka krapa, razseka kuro,vse ji frči po kuhinji, potem takoj spet pograbi telefon.)
ŠTIRINAJSTI PRIZOR
Prosektura.
Špegelj, Turel, Nidžo, Renata, Josipina …
Gneča.
RENATA: (Zajoče.) To ni mogoče! Bombek ne bi šel nikoli obračati sredi ceste!
NIDŽO: Pa še v megli! – Ne skrbite, gospa Renata, v eni uri ga bodo gasilci zanesljivo izrezali iz zbite pločevine!
RENATA: Najprej moža, potem pa še njega, kje je tu pravica?
NIDŽO: Ni pravice!
ŠPEGELJ: Turel, najprej končajva zapisnik …
TUREL: Ne boste me … Kako mi je lahko ta ženskica to naredila? In ravno, ko se Mikec naveliča kome in ko mi nenadoma umre … Mikec ima ženo Jožico, Josipina gotovo ne bo dovolila, da ga razrežemo …
ŠPEGELJ: Hišni red zahteva, da ga, Turel, ne skrbite …
TUREL: Josipina je Josipina. Vsi vemo, kako je vplivna … Nidžo, teči takoj po Mikca … obrni sestre kolikor moreš … Moram dobiti njegova jetra …
NIDŽO: Brr … vedno ta jetra … zagravžali mi boste mojo najljubšo jed!
TUREL: Nidžo, šibaj!
(Isti prizor, vendar čez čas, v zelo umetni svetlobi, zoženi na ozek prostor.)
Umetna svetloba.
Prosektura se je napolnila z novimi mrliči.
Nidžo, Špegelj, Josipina in Renata gledajo Turela.
TUREL: Dvajset let alkoholizma, dvajset let popivanja noč in dan, moj najdražji prijatelj … jetra brez ožiljka … brez gnilega mesta … brez maščobnih oblog … jetra kot pri dojenčku! (Si oddahne.) Alkohol ne škodi človeku ! Še bomo pili! AAAA! Kdo bi si mislil? Bi kdo lahko verjel?
RENATA: Kaj prerokuje iz prijateljevih jeter?
JOSIPINA: Tožila bom bolnišnico, tožila bom Turela, vse jih spravim za zapahe!
NIDŽO: Športnik je bil! Pokuril je škodljivi alkohol!
RENATA: Pokuril je sebe!
JOSIPINA: Če si zdaj srečen, Turel, če si zdaj srečen, vsaj nehaj s tveganjem, nehaj piti!
NIDŽO: (Izgine z odra, se vrne.) Malo prostora, prihaja doktor Bombek! Po pol leta abstinence je spet začel piti! Kdo ve zakaj? Tri promile! Turel, ugotoviti morava, ali je umrl od alkohola, ali pa šele, ko je kamion treščil vanj, ko je v megli obračal sredi ceste?
ŠPEGELJ: Imamo dovolj vozičkov?
TUREL: Pa ravno danes, ko sem hotel naslikati krokarja s svečo za novoletno voščilnico! Nidžo, oddahnil sem se, jetra nova, Mikčeva jetra, alkohol ne škodi, živel bom še tisoč let!
TRETJE DEJANJE
(Vsi prizori se dogajajo v novi slovenjegraški galeriji.)
PRVI PRIZOR
V Gornjem Gradu je zrasla velikanska lepa galerija.
Neverjetno imenitne slike po stenah. Barok, impresionisti, slovenski in tuji, Picasso itd.
Predvsem pa polno Turelovih slik. Podobe iz gostiln, s svatb in pogrebov, podobe žabjeokih ljudi so zdaj razvrščene po stenah …
Ančka išče Turelov e slike, spraska s slike listek s eno in nalepi nov listek s ceno.
SLEJKO: (Stopi za njo in pogleda listek, pa še en listek.) Tole sliko sem kupil tako, da sem plačal enajst litrov belega in eno kavo in tri špricerje.
ANČKA: Če je v galeriji slika po tisoč pet sto mark, kako jih naj jaz prodam po pet tisoč?
SLEJKO: Ančka, kar je preveč je preveč, v Sloveniji nihče ne da pet tisoč mark za sliko.
ANČKA: Prišla je predstavnica iz banke, velika slika, ščurki lezejo iz buče in iz velikega crknjenega ščurka, pa še krokar je v ozadju, pa še trije obešenci – pa je rekla, zakaj naj dan tri tisoč petsto, ko pa je slika v galeriji tisoč pet sto …
SLEJKO: Nočem ti delati konkurence. Imam pa manjšo težavo. Sicer sem dobil sponzorja za stekleno streho. Zdaj je strah zgrajena. Vendar pušča. Dokler mi kulturni minister ne odobri popravila …
ANČKA: Reklamiraj pri proizvajalcu!
SLEJKO: Kaj pa misliš, da sem najprej naredil? Ampak je žal že bankrotiral.
ANČKA: Če tebi zida galerijo, potem pač mora.
SLEJKO: To ni moja galerija. Moja je ravno toliko kot tvoja ali Turel . Sezidala jo je vsa Slovenija in predvsem vsi ljudje našega kraja, zase, zato ker imajo radi likovno umetnost in ker nočejo zaostajati za velikimi mesti.
ANČKA: Ampak tale Picasso je prispeval dve sliki, pa še bolj majhni, Turel pa jih je šestdeset …
SLEJKO: Sto triindvajset. Kaj veš, Ančka, ko sta ve dve z Jožico od postaje do postaje tekali za Turelovo druščino in iz jarkov pobirali pesnike, dramatike, pisatelje, esejiste in kritike, je Turela hitro kdo potegnil z avtom v Gornji grad, da je dokončal še nekaj slik, jih prodal gostilničarkam in so lahko vsi skupaj pili dalje.
ANČKA: Dobrega moža imam. To se bo nehalo.
SLEJKO: Zdaj imata večje stanovanje?
ANČKA: Ja, eno in pol sobno. Mikec, nesrečno preminuli kipar, najin sosed, nama je rešil največji problem.
SLEJKO: Ja, vse se uredi.
ANČKA: Ja, sem opazila, če kdo koga prijateljsko potreplja po ramenih, pa ga pri tem pomotoma poči z glavo v mizo na kmečki način.
SLEJKO: Cela generacija je odpor proti enopartijskemu sistemu in proti nedemokratični oblasti izražala skozi pitje alkohola. To je citat iz Tarasa Kermavnerja. Žal mi je bilo vseh teh mladih ljudi, najbolj pa tvojega moža. Ne pije več?
ANČKA: Kakšen dan, morda.
SLEJKO: Zdaj pije manj?
ANČKA: Prej je spil prvi dan deset litrov, drugi dan tri, tretji dan štiri ali pet … zdaj pa samo po štiri litre vsak dan.
SLEJKO: Ančka, kdor dela, se ne more zapiti!
ANČKA:Kdor ima družino in tri otroke se mu ni treba, tako pravijo na Centralnem zavodu za alkoholizem!
DRUGI PRIZOR
Devetdesetletni župnik Coklič je vso predstavo prenašal sem in tja razne redke predmete posebne etnografske vrednosti,nenavadne okvirje in slike cerkvene in posvetne vsebine, tiske, olja, miniature, pa porcelan in panjske končnice in kahlice čudovitih baročnih peči na drva … zdaj stoji v galeriji …
COKLIČ: Kič, sam kič.
FREDI: (Ga spremlja.) Vi ste začeli, gospod Coklič, vi ste spremenili župnišče v muzej, vseh dvanajst sobi in še stopnišče. K vam sta hodila Slejko in Turel še kot otroka prerisovat marmorne glave. Vidite, kam pripelje umetnost …
COKLIČ: Ti bodi tiho. Pol umetnin iz cerkve si prenesel na moje podstrešje. Štiri križeve pote, dvajset jokajočih Madon. Zakaj? Da imaš zdaj pleksi steklo nad okostji starih Slovanov? Kaj so dinozavri? Ljudje so, pa še v cerkvi so se dali pokopati, pa še v osmem stoletju!
FREDI: Enajstem, pa naj bo … Cerkvica svetega Ciprijana je obnovljena v pristnem gotskem duhu. Stala je prej kot Koelnska katedrala in prej kot Notre Dame …
COKLIČ: Lahko je najstarejša v Evropi, ne more pa biti najstarejša na Balkanu hahaha! Lep sakralen objekt, poln domačnosti si spremenil v športno dvorano … koliko parov pa še poročiš v copatih na pleksi steklu z okostji pod nogami? Ha!
FREDI: Kaj bi kraj brez vaših učencev? Zdaj ko ste v pokoju, priznajte vendar svoje učence, tudi Kristus jih je!
COKLIČ: Samo oni niso njega!
FREDI: Slejko je risal pokrajine v barvi rožnatega in čokoladnega pudinga i vrhovi hribčkov so bili zaobljeni čisto kot ženske bradavičke. Kaj pa zdaj? V svet je ponesel slavo Turelovih krokarjev in zapitih domorodcev Logarske doline – vse sami črno modro-zeleni temni toni …
COKLIČ: Po stopnicah imam naložene slike, lepe stare nabožne in v okvirjih! Na podstrešje sploh več ne morem, kmalu ne bom mogel več v prvo nadstropje … nazadnje bom spal v kuhinji …
FREDI: (živčen) Nazadnje pač ne bo kuhinja! – Ja, vse razumem, ampak Slejko ne more sezidati muzeja za vaše etnografsko blago, Slejko je moral sezidati muzej za tretje tisočletje …
TRETJI PRIZOR
Kolman, Baudež, Regazzoni pridejo po stopnicah.
KOLMAN: Kdaj mu je to uspelo? Ta Slejko nima občutka za mero?
BAUDEŽ: Streha že pušča.
REGAZZONI: Takšna galerija bi prišla v poštev za London ali Pariz …
BAUDEŽ: Tam bi bila premajhna, za kakšno manjše mesto, za Zuerich ali Dunaj bi pa bila kar pravšnja.
KOLMAN: Večja je kot naša v Mariboru, malo manjša od Ljubljanske …
BAUDEŽ: To je politika, spreš mesta med sabo in si podrediš deželo in umetnost.
REGAZZONI: Poglejte fotografije na stenah.
KOLMAN: Slejko in tip z brado.
BAUDEŽ: To je Haile Selasie, etiopski cesar.
KOLMAN: Ne razumem, kaj je delal etiopski cesar v Slovenj Gradcu?
REGAZZONI: Saj je bilo v teve dnevniku.
KOLMAN: Kdaj?
REGAZZONI: Ko je prišel …
BAUDEŽ:: Tu je Dag Hamerskjoeld, odprl je razstavo otroške risbe klubov OZN.
KOLMAN: A ni to tisti, ki je z avionom strmoglavil v Kongu, ko je reševal Lumumbo pred Čombejem?
REGAZZONI: Lumumbe ni rešil.
BAUDEŽ: Razstavo v Slovenj Gradcu pa je odprl.
KOLMAN: Kod je pa tale tu poleg Josipa Broza Tita?
BAUDEŽ: To je pa Boris Bergant, z ljubljanske televizije.
KOLMAN: To tu je pa Willy Brandt, nemški kancler.
BAUDEŽ: Takrat je bil samo župan Berlina, kancler je najbrž postal, ker mu je Slejko delal reklamo.
KOLMAN: Tu je pa Hruščev pred rudnikom in Hruščev v železarni.
REGAZZONI: Varnostniki niso pustili, da bi šel obiskat Turelov atelje ob prosekturi, galerija pa še ni bila zgrajena. Pa se je s Turelom in Slejkom slikal pred rudnikom pod napisom »Srečno!«
KOLMAN: Koliko je to stalo! Kakšni prostori! In vse zato, da obesiš mrtvece na steno!
BAUDEŽ: V vseh galerijah visijo mrtveci.
REGAZZONI: In pijanci.
KOLMAN: In živali, krokarji, sove, ščurki, mačke …
REGAZZONI: Tu prihaja Slejko!
ČETRTI PRIZOR
Kolman, Regazzoni, Baudež in Slejko se zelo prisrčno pozdravijo, zatopijo se v galerijske pogovore, sprehajajo se skozi sobe …
BAUDEŽ: Potem je ženska rekla, pa ima veliko galerijo in v centru Dunaja, razstavim vas, ampak samo rumena, rdeča, živo rdeča, rožnata barva …
SLEJKO: A ji nese na komunizem?
BAUDEŽ: Ne, na Cigane. Mislila je, da sem folklorni slikar iz Maribora, da pa je Maribor v Slavoniji, središče ciganske umetnosti …
KOLMAN: Razstavlja samo Cigane, to je baje moderno, iz Ukrajine, Slovaške, Romunije … manjšinska umetnost!
REGAZZONI: Smo ji dopovedovali, da je Ciganov v Evropi dvajset milijonov, Slovencev pa samo dva …
KOLMAN: Ženska hodi po Afriki in Južni Ameriki, Maribor pa ji je španska vas!
SLEJKO: Ni čudnega. Saj do triinšestdeset je bila meja več ali manj neprehodna. Samo če so koga ustrelili pri begu čez mejo, smo sploh vedeli, da se po nekaj kilometrih začenja druga država …
KOLMAN: Smo pa spravili Turela v Leksikon.
BAUDEŽ: Mene niso dali v Leksikon …
REGAZZONI: Hvala, tudi mene so vrgli ven …
KOLMAN: Turela pa so vzeli, celo dve sliki, on in Tugo Horvat Jaki bosta prva Slovenca v velikem tujem leksikonu..
SLEJKO: (Prinese pisma.) Turela vabijo na enajst razstav.
BAUDEŽ: Zakaj pa Turela?
REGAZZONI: Umetnik je, član društva, ampak vedno smo poskušali pripraviti kakšno skupinsko razstavo slikarjev naše regije v tujini …
SLEJKO: Preberite pisma. Vsako pismo predlaga : vabimo, da pri nas razstavlja najboljši slikar vaše galerije …
BAUDEŽ: Kdo pa pove, kateri je najboljši?
SLEJKO: Tisti najzanimivejši … mračni mislinjski hribi …
REGAZZONI: Nedvomno Turel … !
SLEJKO: Hočejo trupla, odprte grobove, sedmine v mračnih gostilnah, fetusom podobne glave starcev in otročičkov … trupla, še več trupel … !
KOLMAN: Ti Evropejci nimajo nobenega okusa, to je dekadentno, v nas, Slovencih, hočejo videti naivce brez razuma, brez možgan, z vodo v vodeničnih glavah, prepojene z alkoholom …
SLEJKO: Bo držalo, zavrnili so sliko, kjer Turel prijateljem igra na harmoniko, sprejeli pa tisto, ko reže na kose mrtvo nosečnico …
BAUDEŽ: Je to vse? Je vse, kar lahko pride v svet Iz Slovenije, Turel?
SLEJKO: Na svetu je dve sto držav. Slikarji iz dvajsetih pa razstavljajo po svetu … Žal mi je, slikarstvo ni šport, to niso olimpiade, to je tržišče idej in slabega okusa …
PETI PRIZOR
ANČKA: (Pride, gleda listek na sliki, pa zagleda Kolmana, Baudeža in Regazzonija, pa malo počaka, pozdravijo se.) Dobro izgledate. Dolgo se nismo videli.
KOLMAN: Zdaj bomo večkrat prišli.
BAUDEŽ: Razstava je veličastna.
REGAZZONI: Kje pa je Turel?
ANČKA: Bo prišel takoj, samo jaz bom skočila ponj. Zjutraj je šel slikat, zdaj pa ne sme iz ateljeja dokler ne pridem po njega,saj veste … pride Zajc, pride Ivanc, pride Smole, pride Hudeček, pride Peter Božič, pa imam na koncu tedna dvajset grundiranih, vendar neposlikanih platen.
BAUDEŽ: A še prodaja slike gostilničarkam?
ANČKA: Ne, sem preprečila, samo podpiše račun, oglasim se dan kasneje in plačam. Sliko prodam banki, kmetijski zadrugi, rudniku. Dobiš za eno sliko sod vina, ne pa deset litrov.
REGAZZONI: Zdaj že v vsaki gostilni, samo da stopiš vanjo, te gledajo žalujoči ostali ob stegnjenem pokojniku s svečo …
BAUDEŽ: … če ne žalujoči ostali, pa vsaj kakšnih deset krokarjev – …
ANČKA: Prej je sliko gostilničar obesil kam v kakšen kot, ali pa tudi ne. Pa jo je hitel prodat Slejku, samo da mu ni strašila gostov!
REGAZZONI: Zdaj so pa gostje trpežnejši?
ANČKA: Zdaj se jim gostilna ne zdi v redu, če ni Turela na steni …
BAUDEŽ: Kaj pa če je kakšna Slejkova umetnina na steni, rožnati in kakavnati hribčki z bradavičkami?
ANČKA: Ah. Slejko je menedžer, najboljši na svetu, njegove lastne slike mu pa visijo samo v obratih družbene prehrane …
ŠESTI PRIZOR
Josipina, Renata, Ljudmila srečajo Ančko.
RENATA: Tale pesnik Gajšek iz Maribora še vedno trdi, da je rentgen.
ANČKA: Joj, samo da ne najde Turela. Tako ga utrudi s preseljevanjem duš in filozofijo, da potem hoče kar uporabljati rumeno barvo …
JOSIPINA: Saj jo je Vang Gogh tudi. Pa Gajšek tudi slika velike oljne slike, pa vse rumeno!
ANČKA: Sem Turelu skrila rumeno. Je rekel, Ančka, kje je rumena … sem ga vprašala, zakaj jo rabiš … je rekel, na vrhu slike mora biti nekaj svetlega … da se še kje kaj zasvetlika … malo upanja …
RENATA: Gajšku se svetlika … sedi v gostilni pri steklenem pavu, reče … (Smeh jo premaga.)
LJUDMILA: Točno to je rekel:
RENATA: Moč fantazije in krila hrepenenja pošiljajo žarke skozi umetne in naravne tkanine, vse vidim nago …
ANČKA: Ta se pa nagleda riti.
JOSIPINA: Renata je rekla Gajšku, naj pove, kateri ima daljšega … Gajšek pa se je omejil samo na opise žensk …
RENATA: Kar nas je manj zanimalo …
ANČKA: Zakaj zafrkavate pesnika? Je pač tak kot je, vidi, kar želi videti, je nespodobno …
JOSIPINA: Neokusno!
RENATA: A kdo Turela zafrkava, ker vidi vse ljudi kot vodenoglavce in zarodke …
ANČKA: Oh, včasih so ga, oh, kako so ga zajebavali …
SEDMI PRIZOR
Turel pride. Igra na harmoniko. Vesel človek je, molčeč, vase zaprt, ampak harmonika govori namesto njega.
SLEJKO: V hram likovne umetnosti pa harmonika? Ančka, reči, naj ne dela norca iz samega sebe …
ANČKA: Ne, če gre za umetnost, mu ne smem ničesar reči. Ne posluša …
SLEJKO: Zdaj je slikar z dvema stranema gesla v največjem evropskem Leksikonu moderne umetnosti …
ANČKA: Vem … vem … ko ga je pa tako lepo poslušati … saj če pride ameriški podpredsednik, bo pa nehal..
SLEJKO: Ah, ameriški podpredsednik Huxtable bo prišel šele čez dva meseca, Ančka, pa še takrat ni čisto zanesljivo … ampak obljubi mi, takrat boš Turelu zaklenila harmoniko …
ANČKA: Zakaj? Bodo drugače Amerikanci Turelu začeli izdajati plošče?
SLEJKO: Pripravljamo monogafijo o Turelu na štiri sto straneh, izšla bo v Londonu in Tokiu istočasno …
ANČKA: A tisto s fotografijami, ko nese mrtvega otroka iz bolnišnice v drvarnico, pa tisto s pogreba moje mame, ko fotografije s poroke nismo našli … ?
SLEJKO: Ančka, ti si edini sposoben človek v tem butastem kraju … če hočeš, da boš lahko menjaval listke na slikah z vedno novimi listki, bi bilo dobro samo eno: samo ne govori toliko … no, da, govori malo manj …
Začne se splošna veselica.
COKLIČ: (zanosno) Prerisoval je Cimabueja, ja, iz knjige, dan na dan ga je prerisoval, potem pa se je spomnil, da lahko zmeša rumenjak in zlati prah, samo ni vedel, koliko rumenjaka in koliko zlatega prahu …
KOLMAN: Odkrival je stare recepte?
COKLIČ: Niso ohranjeni, po barvi reprodukcij in to slabih, je skušal uganiti, kako zmešaš zlat prah in rumenjak … zlat prah je dobil pri zlatarju, z rumenjaki je bilo lažje …
KOLMAN: Ampak zdaj ne uporablja zlate barve … ?
COKLIČ: Škoda, škoda … brez zlatih odtenkov ni prave umetnosti …
KOLMAN: Lepo je, da se drži enotnega stila, lepo je, da petnajst let lepo sklada skupaj te zamolkle, hladne barve …
COKLIČ: Ampak njegov recept za mešanje zlatega prahu in rumenjaka – je odličen – restavratorja je naučil, da mi je popravil že petdeset baročnih slik … zdaj mi jih ostane še sto petdeset nerestavriranih …
KOLMAN: V teh krajih ljudje nikoli niso bili normalni. Sredi gozdov, daleč od sveta, na križišču cest, pa ne delajo drugega, kot slikajo slikajo, rezbarijo …
COKLIČ: … in igrajo na harmoniko … ko bi še kaj vsaj slišal … pri mojih letih … bi še šlo … pa samo šumi in šumi …
OSMI PRIZOR
RENATA: Še Strniša se je zresnil …
JOSIPINA: Ne hodi več pit?
RENATA: Pije na kopališču Ilirija, ampak lepo postopoma …
JOSIPINA: Nobeden od te generacije se ne bo poboljšal … samo srečo so imeli, nihče jih ni potrepljal po glavi na kmečki način …
RENATA: Gajšek bo vse preživel …
JOSIPINA: Ima tako dobra jetra? Danes imamo ultrazvok, lahko to potrdimo?
RENATA: Ne, s pesmimi, precej dolge so in zapletene, ne zasluži toliko, da bi se lahko z lahkoto zapil …
LJUDMILA: Plača mu pa tudi nihče nič, ko pa neprestano razlaga, da je rentgen in vidi skoz obleko … reče … kako bi bilo lepo, ko bi človek sedel pri mizi, imel bi pa takšno strašno moč, da bi videl vse ženske skozi obleko popolnoma gole.
JOSIPINA: Kolman in Baudež in Regazzoni, kritik in slikarja, pa ga mirijo: pa ne pri kosilu, Gajšek, ne med tem, ko srebate juho.
RENATA: Vprašala sem ga, če res vidi vse ženske popolnoma gole? – Rekel je: »Še več kot to: moj pogled ni samo rentgenski, je tudi vizionarski … !«
LJUDMILA: Gajšek vedno pretirava …
RENATA: Ker je pesnik. Pesniki so norci.
JOSIPINA: Sem rekla, Gajšek, potem se pa nagledate pičk in riti, pa pimpekov, tovariš Gajšek! Saj komaj verjamem, kako potem sploh hodite po cesti, pa vam ne zakuha?
(Ženske se smejejo.)
LJUDMILA: Gajšek pa je odgovoril: ker znam ceniti lepoto. Znam ceniti estetsko plat človeškega telesa!
LJUDMILA: Kolman pravi, da Gajšek ni rentgen, da samo frazari, da hoče za vsako ceno narediti vtis!
JOSIPINA: Vemo, da hoče narediti vtis.
RENATA: Vtisa pa res ne naredi, Gajšek že ne. Ampak lepo je – kako lepo, da nekdo prizna, da me vidi golo, jaz se pa pri tem ne počutim slabo. Hočem reči, počutim se čisto oblečeno.
(Ženske se naprej krohotajo.)
JOSIPINA: Moški so otročji, pesniki in alkoholiki so pa same izgube …
RENATA: A ni bil tam še en slikar v Ljubljani, slikar, ki je slikal židovske starce po vzoru Rembrandta …
LJUDMILA: To je bil Bard Iukundus. Naslikal je Rembrandtov portret, ampak boljšega kot Rembrandt. Je rekel, imam čas za kemijo, Rembrandt pa je preveč hitel …
JOSIPINA: Ni prišel v Leksikon?
LJUDMILA: Bard Iucundus je izdelal prelepe slike, sijajne židovske starce, sijajen portret samega sebe z Rembrandtom, on sam se je na vsaki sliki spreminjal, Rembrandt pa tudi, vsakokrat sta gledala pod drugim kotom …
JOSIPINA: Kakšen smisel je to imelo?
LJUDMILA: Vse slike je Bard prodal, zelo hitro … po pet tisoč mark!
JOSIPINA: Pet? Ste rekli pet tisoč? To moramo povedati Ančki … Vedno pravi, da je Turel prepoceni!
LJUDMILA: Na koncu, ko je delal Bard Iucundus sceno v gledališču v Mariboru, je pil že liter žganja na dan …
JOSIPINA: Ampak ni prišel na obisk k Turelu?
LJUDMILA: Turel si je hotel iti pogledat Bardova jetra, v špiritu jih imajo v Mariboru … komaj, komaj sem ga pregovorila, naj ne hodi …
JOSIPINA: Kako pa, da si vedela, da hoče tja?
LJUDMILA: Vedno je prinesel orehov šnops v galerijo, skušal je podkupiti vsaj mene, če ne direktorja in kustose … takrat pa je imel še steklenico za fizikalce na mariborski prosekturi …
RENATA: Igra pa same vesele viže … za na veselico …
(Vsi nastopajoči so zbrani … ogledujejo si slike … nekateri pari zaplešejo … svetloba se zoži na to ali ono oko na tej ali oni sliki … )
