Podnaslov: Senzacionalne apokrifne zgodbe, kakršne so zlonamerno razširjali slikarji in drugi umetniki o mednarodno priznanem slovenjegraškem samouku.
Prizorišče: Igra se dogaja v letih 1950–1960 pretežno v Slovenj Gradcu in okoliških hribih in gostilnah, pa tudi v Mariboru. Značilne lokacije: Prosektura in bolnišnica v Slovenj Gradcu, Bolnišnica in Umetnostna galerija v Mariboru, telovadnica in gotska cerkev in Muzej v Slovenj Gradcu, zapor v Mariboru, nekaj stanovanjskih objektov v obeh mestih. Tretje dejanje – Galerija v Slovenj Gradcu. Vse scene so del ene in iste scene, ki se v skladu z dogajanjem na posebno umetelne načine spreminja.
Dvanajst moških vlog in štiri ženske. Več trupel. Nekaj različnih oseb, kot so to na primer zaporniki ali kmetje v hribih, igrajo igralci, gostilničarke in učenke pri telovadbi pa igrajo igralke, ki imajo karakterne vloge v drugih delih igre. Nekateri moški igralci lahko igrajo več vlog, če je to nujno. V nekaj prizorih nastopajo vsi nastopajoči, tako na primer v tretjem dejanju, v galeriji. Ker je drama zgodovinska in kronika, je nekatere vezne, žanrske, razpoloženjske prizore mogoče skrajšati, nekatere pa tudi izpustiti – tako na primer tretje dejanje.
PRVO DEJANJE
PRVI PRIZOR
Pred zaporom.
HUGO KOLMAN: (Skoči s kolesa in kolo postavi ob žičnato ograjo. Potegne je dolgo verigo iz žepa in kolo skrbno priklene k ograje. Še preden je konča, stražar ponori.)
MOPS: (stražar) Takoj odklenite kolo in izginite!
KOLMAN: Kaj ni to zapor?
MOPS: Seveda je zapor. Zato je prepovedano priklepati kolesa k ograji!
KOLMAN: Pomagajte mi nesti diaprojektor!
MOPS: Jaz sem na straži!
KOLMAN: Ne bo treba stražit. Vsi bodo obvezno na predavanju o flamskem slikarstvu, stražarji tudi!
MOPS: Kaj pa mislite, jaz sem tu v službi. Moja služba je, da stražim! (Maha s puško in kriči na ves glas.)
KOLMAN: Jaz pa nisem v službi. Sem pa prišel predavat. Zapori v Jugoslaviji so humani, je sklenil vaš šef. Tu imam dopis: zaporniki in stražarji in administrativno osebje – vsi se spoznavate s slikarstvom!
MOPS: Nočem se spoznavati s slikarstvom!
KOLMAN: Stražarjev brez kulture ne bodo trpeli.
MOPS: Bom šel k železnici. Tam sem že bil.
KOLMAN: Železničarjem sem predaval pred tremi tedni. Povabili so me za čez dva mesca! Sami od sebe!
MOPS: Kaj predavate v jedilniku brzega vlaka?
KOLMAN: Kaj si mislite, predavam v remizi. Tisoč stojišč in tri sto sedišč.
MOPS: Zdaj mi je žal, da vas nisem ustrelil.
KOLMAN: S tem pihalnikom ne bi zadeli.
MOPS: To je em četrdeset osem!
KOLMAN: Če mi daste sto metrov prednosti, jaz tečem cikcak, vi stojite za ograjo in streljate! V redu?
MOPS: Zelo rad.
KOLMAN: No? Torej?
MOPS: Žal. Ne smem.
KOLMAN: Samo teorija. Zadeli bi samo, če bi ležali, če bi ležali, me zaradi roba ceste ne bi videli. Čudno, da vam že vsi niso ušli.
MOPS: Nobeden noče. Hrana je dobra. Delo lahko.
KOLMAN: Posebej pa vsi uživate, da ste za rešetkami? A ne? Svoboda je sranje kroz gusto granje!
MOPS: Popolnoma prav imate, tovariš. Zdaj se moram odločiti in vas peljati v direktorjevo pisarno ali pa …
KOLMAN: Kaj … ali pa … ?
MOPS: Ali pa ustreliti. Opravičujem se, taki so predpisi.
KOLMAN: Delajte, kar hočete, samo diaprojektor mi boste pomagali nesti. Jaz bom pa diapozitive in stojalo.
MOPS: Vse to ste pripeljali na kolesu?
KOLMAN: To ni še nič! Ko bi vi videli, kaj vse prepeljejo Vietnamci v Indokini!
MOPS: Kako pa vi veste, kaj prepeljejo?
KOLMAN: Predavam o zgodovini filma, gledam tudi žurnale.
MOPS: Pa vas zanima politika?
KOLMAN: Zakaj pa ne?
MOPS: Politika, slikarstvo, film. Ni to malo preveč?
KOLMAN: Mislite, da bi me moral še kriminal … ?
MOPS: Kriminal je hecna reč. Prav zabavam se. Kaj vse so naredili ti bedaki … ti, ki jih zdaj imamo tukaj. Vsi so mislili, da jih nikoli ne bodo dobili.
KOLMAN: Človeško življenje je umetnost, logika in policaji pa so kot okvir slike.
MOPS: Ne razumem?
KOLMAN: Ste kdaj videli, da je slika zlezla preko okvirja?
DRUGI PRIZOR
Zapor, predavalnica.
Platno, diaprojektor … Množica zapornikov je razen treh prikazana samo zvočno, kot ozadje.
KOLMAN: (Kaže diapozitive in predava.)
Zaporniki so urejeni, postriženi, umirjeni.
V tem prizoru nastopijo vsi igralci vseh moških vlog iz drame, trije od njih imajo govorne vloge.
KOLMAN: Krokarji nad žitnim poljem. Rumena in črna.
PRVI: Je to avstro-ogrska zastava?
KOLMAN: Ne, Van Gogh ni bil Avstrijec. Je pa to njegova zadnja slika. Dan potem, ko je naslikal, je šel preko žitnega polja in si pognal kroglo v srce.
DRUGI: Ni maral ptičev?
TRETJI: Ga je kdo preganjal?
KOLMAN: Van Gogh je sočustvoval z bedo delavcev, posebno rudarjev v rudnikih premoga … slikal je dolge suhljate obraze, temačne barve …
PRVI: Prosim, ne.
KOLMAN: Zakaj ne?
DRUGI: Kaj rumenega, prosim. Dosti imamo bede.
PRVI: Ja, po živih barvah nam hrepeni srce!
TRETJI: Kaj ni bil nekaj časa tudi pridigar?
KOLMAN: Da, bil je. Ni se obnesel.
TRETJI: Zakaj ne?
KOLMAN: Preveč človekoljuben je bil. Preveč se je razburjal zaradi bede rudarjev …
PRVI: Ne prenesem rudarjev!
DRUGI: (Razloži.) Ukradel je blagajno v rudniku, zato jih ne prenese!
TRETJI: Kaj pa z ljubeznijo … je ta Van Gogh preganjal kurbe pa tako … ?
KOLMAN: Tisti je bil Toulouse Lautrec!
PRVI: Tisti iz knjige Moulin Rouge?
KOLMAN: Tisti, tisti!
TRETJI: Zakaj ne kažete diapozitive prekrasnih mastnih kurb v spalnih srajcah in brez?
KOLMAN: To pa ne gre tako. Govorim vam o umetnosti!
TRETJI: Lautrecovih kurb, sem mislil!
KOLMAN: Nimam diapozitivov.
PRVI: Kako, da imate Van Gogha?
KOLMAN: Van Gogh je najznamenitejši.
TRETJI: Zakaj pa ravno ta, saj se mu je zmešalo, pa še ubil se je?
KOLMAN: Mogoče ravno za to. Bil je nesrečen. Razlite zvezde nad kavarno je navijugal, kot da se razlivajo. Slivov vrt v mesečini. Šopke rož. Van Gogh je bil gotovo največji.
TRETJI: Hvala za rože … !
PRVI: Kaj pa Turela? Imate kaj Turela?.
KOLMAN: Kdo pa je Turel?
PRVI, DRUGI, TRETJI (Se zakrohotajo.)
TRETJI: Po vseh gostilnah po Sloveniji hodi. V krogu.
DRUGI: Oprostite, ker se režimo, povsod ga poznajo, vsa Slovenija!
KOLMAN: Nisem še slišal zanj!
(Spet se vsi krohotajo.)
KOLMAN: Ne smejte s! Najbrž ni član društva likovnih umetnikov?!
DRUGI: Hahaha! Član društva likovnih umetnikov!
KOLMAN: Zakaj se pa tako režite?
PRVI: Mrliče reže v Gornjem Gradu!
TRETJI: Potem ko jih razreže, jih pa spet vkup zašije!
KOLMAN: Norci! Mrliče režejo zdravniki! To je delo za specialiste!
PRVI, DRUGI, TRETJI: (Se še bolj krohotajo.)
PRVI: V Gornjem Gradu so samo trije specialisti. Če se avto zabije v zid, morajo vsi trije operirati, kdo pa mislite, da hoče v Gornji grad …
TRETJI: Tako pa kar Turel vse razreže?
KOLMAN: Kaj pa ima tale … tale … tale … kako že s slikarstvom? Kaj pa slika?
PRVI: Mrliče vendar.
DRUGI: Pa žalujoče ostale.
PRVI: Vdove … Kristuse na steni …
TRETJI: Pa tudi gospode doktorje …
PRVI: Najboljše pa nariše kavko, pa krokarje, pa črve, pa mačke …
KOLMAN: Nisem še videl … nobenega izdelka … umetnine … ali kaj je že …
PRVI: Ja, ampak krokarje naslika boljše kot Van Gogh!
KOLMAN: Tega pa ne verjamem!
PRVI: Turel je igral harmoniko na svatbah.
DRUGI: Bolj po hribih. Ker v dolini imajo gramofone.
TRETJI: Zakaj pa reže mrliče, če igra harmoniko?
PRVI: Prej je slikal nage ženske na steklo.
DRUGI: Naivec.
PRVI: Pa ga je Slejko, a poznate Slejka?
KOLMAN: Slejko … mislim, da sem slišal. Akademski slikar …
PRVI: Slejko je našel Turelu službo v prosekturi. Slejko je rekel Špeglju, šefu bolnišnice …
TRETJI: Zdaj pa Turel med delom reže mrliče, popoldne pa slika razrezane mrliče?
PRVI: To se je spomnil Slejko. Ker to odlično izgleda: Modro zeleno temačne barve. Tovariš predavatelj, se vi sploh spoznate na slikarstvo, ko še niste slišali za Turela?
TRETJI: Pusti predavatelja, dovolj, da je slišal za Toulouse Lautreca!
TRETJI PRIZOR
Pred zaporom.
KOLMAN: (Spet pred vrati, odklepa bicikel, pospravlja diapozitive, stražar Mops se približa.)
MOPS: Kako vam je bilo všeč?
KOLMAN: Zelo so vljudni.
MOPS: Boste še prišli?
KOLMAN: Kadarkoli hočete.
MOPS: Nisem mislil, da jih zanima umetnost.
KOLMAN: Zakaj so pa zaprti?
MOPS: To so najhujši zločinci.
KOLMAN: So morilci?
MOPS: Kje pa. Hujše! – Provizije so jemali. Kaj prodajo v inozemstvo, tujci jim pa dajo provizijo.
KOLMAN: Kaj ne poveste? To ni mogoče!
MOPS: Je, je! Kaj pa šele obrtniki!
KOLMAN: Zakaj obrtniki?
MOPS: Ima prijavljeno eno, dela drugo, dela tretje, plača pa davek samo za tisto, s čimer ima izgubo …
KOLMAN: Gospodarski kriminal?
MOPS: Da, tako bi lahko rekli. Prometne nesreče so na odprtem oddelku, morilce pošiljamo v Ljubljano, tam so večji specialisti … za omejevanje svobode, mislim …
ČETRTI PRIZOR
Šolska telovadnica. Nastopajo: Ančka, Ljudmila, Renata, Josipina, in še katera. Vse igralke, ki nastopajo v ženskih vlogah skozi vso dramo.
MIKEC: (V modri delovni obleki za v železarno. Vse ženske, ki nastopajo v igri, postavi v vrsto in jih vodi od orodja do orodja. Najprej jih ustavi pred bradljo. Vse so v telovadnih dresih, ne glede na leta in kaliber, vse so strumne.) Nisem jaz kriv, da se preživljam kot telovadni učitelj. Jaz sem kipar! Največji slovenski kipar! Moji kipi izžarevajo čutnost. Oh, kako rad imam ženske, mlade, potne, ženske sredi akcije! – Naredil sem petnajst plastik iz brona. Tega, moje mladenke ne smete pozabiti: spomenik Šarhu in njegovim trem sinovom. Zadavila jih je kača Wehrmachta s pomočjo kače domačih izdajalcev. Spomenik Slavi Klavori, Nemce je zmedlo, da morajo streljati žensko, ustrelili so še tistega vojaka, ki je ni hotel ustreliti. Spomenik neznanemu sežganemu partizanu v Iškem Vintgarju. Spomenik karikaturistu Hinku Smrekarju v kolodvorski restavraciji v Ljubljani. Ustrelili so ga Italijani, ker jih je upodabljal, kako korakajo. Spomenik partizanu z bombo v roki, po fotografiji Ivo Lole Ribarja, v Slovenski Bistrici.
RENATA: (Ga šepetaje nekaj vpraša.)
MIKEC: Spomenik Rusom v Ruski Soboti so si postavili Rusi sami.
ANČKA: Tu je bradlja. Gospod Mikec, danes najbrž nimamo umetnostne zgodovine.
MIKEC: Aha, bradlja.
(Ženske se hihitajo.)
MIKEC: V kiparstvu in fizkulturi je najpomembnejši razmak med nogama.
LJUDMILA: Moja mama je rekla, da tega ne smem poslušati!
MIKEC: Tu je bradlja. Sem pride razmak. Tu (Kaže imaginarno žensko, ki bo skočila na bradljo.) je vidno, da gre za žensko. Za žensko v telovadnem dresu. Žensko, ki ima lepo, prelepo oblikovana stegna, trda kot bron. Ne, takšna mlada gospodična se ne bo pustila kar tako tja v en dan na prvi zabavi s harmoniko in gasilci, ampak bo pred tem vpila na pomoč, praskala in dosegla s pravno veljavnim zakonom upravičenost ukinitve devištva. Ali tistega, kar še ima.
RENATA: Tovariš Mikec! Higieno in spolno vzgojo ste nehali predavati predpredlani. Prepovedali so vam!
LJUDMILA: Tudi poučevanje telovadbe za deklice so mu prepovedali!
ANČKA: Ni drugega pedagoga! Ni drugega kiparja!
MIKEC: Kdo edini vlije štirimetrski kip iz brona? Brezhibno? Za tretjino cene? (Dela prevale naprej in nazaj, kolesa, stoje, preskoke, akrobatske variante.) Kdo edini dela kolo čez glavo naprej in nazaj?
RENATA: Da uganem? Je to Mile Mikec?
MIKEC: Odlično. (Razlaga.) Dvovišinska bradlja je sprehod ženske ritke visoko nad ničvrednimi pohotnimi pogledi tako imenovanih moških.
ŽENSKE: (Zaploskajo.)
RENATA: Kaj so to – moški?
ANČKA: Tisti, ki popijejo manj kot tri litre na dan!
LJUDMILA: A so kje tudi takšni? Kje jih najdemo?
MIKEC: (Se ne da motiti.) Dvovišinska bradlja omogoča ženski, seveda tisti na bradlji, dokazovati, kako je njen trebuh konkurenčen ženskam, ki niso na bradlji.
RENATA: (Zleze na bradljo in opravi nekaj sladkih vaj.)
MIKEC: … Kako je tudi njen trebuh lepo razporejen nad razmakom, ki vendar pomeni tisto, kar bo ženska v življenju skrajno drago prodala. Unovčila za suho zlato.
RENATA: … in ga dan na dan uporabljala v splošno veselje sebe in drugih in izdelovala otroke v veselje domovine!
MIKEC: Dvovišinsko bradljo so si izmislili sokoli, da bi device poletele v razkoraku proti nebu in da bi pokazale vsem sovražnikom slovenstva, ni je čez našo pičko.
ŽENSKE: (v zboru, porogljivo) Vse pride iz naše pičke in vse se vrne v našo pičko!
MIKEC: (Podpira deklice, ki druga za drugo izvajajo nenavadne vaje na bradlji.) Ve ste smrt za mojo dušo! Kdaj bom lahko predaval matematiko?
RENATA: Ko se je boste naučili, tovariš profesor!
PETI PRIZOR
Gotska cerkev iz enajstega stoletja.
Kaplan Fredi, Mikec.
FREDI: Vi ste umetnik, vi mi lahko poveste odkrito.
MIKEC: Priprite oči.
FREDI: Ubogam vas.
MIKEC: Sprehodite se bo glavni ladji gor in dol. Kaj vidite?
FREDI: Nič.
MIKEC: To je tisto. V enajstem stoletju so predvideli točno to. Po hribih so naši predniki častili drevesa iz čiste izvire.
FREDI: Pa ne v enajstem stoletju!
MIKEC: V Litvi in Latviji in Prusiji so se pokristjanili v štirinajstem stoletju, mislite da so naši predniki bili kaj manj zvesti tradiciji?
FREDI: Jaz sem samo kaplan, ne smem nič reči.
MIKEC: Sredi sovražne dežele v popolnoma črnih gozdovih polnih razbojnikov je peščica vernikov iz trdnega kamna izklesala eno samo ladjo z okni po najnovejši gotski modi, špičastimi, niso vedeli kako, pa so morali misliti, se potruditi, zgradba je nekoliko vegasta, ampak debel zid s ujame sam s sabo in plane kvišku. To ni samozadovoljna romanika izrojenih in od prihajajočih Slovanov prestrašenih Romunov keltskega porekla. To je pesem spreobrnjencev, ki hrepenijo po nebu! Po odrešitvi in večnem življenju!
FREDI: Vi bi morali biti župnik, gospod Mikec.
MIKEC: Ne morem, nisem peder.
FREDI: Ampak govorite pa toplo! Ko bi jaz tako znal!
MIKEC: Premalo kavsaš, Fredi.
FREDI: No, no!
MIKEC: Ne govori no, no! Tako govorijo moje punce pri telovadbi. – Poglej: Ladijski pod je neprimeren.
FREDI: Je pa topel.
MIKEC: Prižnica izgleda, kot da je bila narejena v času Krištofa Kolumba. Pa nekaj ni v redu. Prejšnjo, baročno, so podrli leta 1826, ker je bila črviva in naredili renesančno, psevdo, seveda … vrzi jo ven!
FREDI: Ampak mogoče …
MIKEC: Slike po stenah … tale bronast friz sem jaz naredil … sveti Martin seka plašč na dvoje … in ga daje siromaku … ogabno … če imaš kakšen hlev, ga vzidaj v hlev … ostalo pa v ogenj! Te romantične tiske najdeš v vsaki gorski cerkvici, celo v verskem muzeju … tvoj župnik Coklič nima nobenega okusa, kar kje vidi, privleče, tu ima oljne slike tri krat tri metre, ki niso vredne niti toliko, kot je vredno platno! Ven!
FREDI: Prosim, cerkev je odprta, ne kriči!
MIKEC: Oltar se topi zaradi centralne kurjave.
FREDI: Tu sem bral novo mašo!
MIKEC: Nekakšen apnenec, nekakšno zlato, nekakšni kipci, ki jih je odstopila cerkev svetega Florijana, potem ko je pogorela!
FREDI: Ne morem vendar najti oltarja iz enajstega stoletja!
MIKEC: Seveda ne, ker sem ga že jaz.
FREDI: Kje pa je? Ga je mogoče videti?
MIKEC: Videti ravno ne. – Tam kjer ti je centralna raztopila marmor, ki je seveda čudežne kvalitete, sem s krampom malo povrtal. Tla cerkve so dvignili vsaj desetkrat. Mogoče so spodaj okostja? Vrh oltarja iz pohorskega granita je zlizan kot lizika. Vlažen kot mlada pička.
FREDI: (Otipa.) Ampak ne morem imeti maše na tleh? Naj kelih postavljam pod noge?
MIKEC: Tla vrzi ven meter trideset centimetrov globoko. Na glavnem trgu mečejo ven kocke, ker otroški vozički ropotajo, kolesarji in ženske z visokimi petami se pa spotikajo, naj ti verniki nabijejo kocke..
FREDI: Tiste okrogle večbarvne kamne, čisto zlizane?
MIKEC: Niso iz enajstega stoletja, so pa podobne.
FREDI: Ne morem imeti hleva tukaj! Tu imamo svete maše … posebne še pogrebne slovesnosti.
MIKEC: Koga farbaš, Fredi. Napihnjeni Slovenjegrajčani so si že pred tri sto leti sezidali osemkrat večjo cerkev z tridesetmetrskim zvonikom, začeli so v gotskem stilu in se nekaj na sredi spomnili, da je drugje v Evropi že barok na vrhuncu, potem je prišla kupola …
FREDI: Ampak tam ima dve maši na teden župnik Coklič!
MIKEC: Tu mi naredi gotiko. Tam pa lahko poročiš in krstiš in pokoplješ celo mesto, če hočeš.
FREDI: Ampak Coklič mi ne ne pusti v tedenski razpored. Črta me z urnika.
MIKEC: Tvoj župnik ima dvaindevetdeset let. Župnišče ti je spremenil v največjo zbirko navlake in neokusa v centralni Evropi.
FREDI: Zato se moram stiskati v hotelu, v sobi za pomožno natakarico, ki je nimajo, ker preveč slabo poslujejo, saj vsi meščani pijejo po okolici.
MIKEC: No, vidiš: čaka te ona veličastna zgradba poleg … vanjo spraviš deset odstotkov meščanov naenkrat. Si predstavljaš deset odstotkov Dunajčanov naenkrat v svetemu Štefanu? Deset odstotkov Parižanov naenkrat v Notre Damu? Tebe čakajo uspehi! Ko boš postal kardinal, te bo pa naša osnovna celica sprejela v partijo!
FREDI: Nočem v partijo!
MIKEC: Ni treba. Samo alkoholik boš pa moral biti, brez tega v našem mestu ne gre. Peder si pa lahko. Pri seksu nismo natančni.
FREDI: Prižnica, oltar, klopi?
MIKEC: Klopi so renesančne, daj jih v muzej.
FREDI: Ne one spredaj, te zadaj. Za te-le je narisal načrte Coklič pred prvo svetovno vojno … kupil pa jih je … lesni trgovec Elsner v zaobljubo …
MIKEC: Ni mu pomagala, padel je … klopi vrži ven, naj se ljudje končno postavijo na lastne noge.
FREDI: Danes so verniki razvajeni. Nočejo stati.
MIKEC: Stare babe. V enajstem stoletju so pa. Pa še srečo so imeli, da so jih spustili noter. Kdor ni bil krščen, je moral stati tule pred vhodom … Te orgle prodaj, da boš dobil denar za izkopavanja.
FREDI: Orgle so v koledarju Štiri sto najlepših slovenskih orgel?
MIKEC: Ne sodijo v zgodnjo gotiko, kolikor krat ti bom moral povedati … čista vera porajajočih se Evropejcev ni znala peti. V gozdovih pod drevesi in ob vrelcih so kurili ognje, skakali čeznje in ob plesanju kola so se vrteli rok'n'roll … slovanske hite … tu so se začeli vaditi v uglašenem štiriglasnem zborovskem petju po glagolijanskem starogrškem vzorcu, kakor sta ga začrtala Ciril in Metod …
FREDI: Kako da poznaš toliko zgodovine, Mikec?
MIKEC: Že dvajset let postavljam spomenike. Moram vedeti ali narediti Kidriča ali Kardelja, ali neznanega partizana ali talca … ali kolhoznico in kolhoznika …
FREDI: Gospod župnik Coklič mi je naročil, da vas povprašam po spomeniku svetega Ciprijana …
MIKEC: (Stopita iz cerkve.) Tu pod lipo pred cerkvijo? Štiri metre in pol višine … podstavek dva metra?
FREDI: Zakaj štiri metre višine?
MIKEC: Da bo lahko v rokah vihtel mitraljez!
FREDI: Ciprijan ne potrebuje mitraljeza!
MIKEC: Bo vsaj na konju? Ali na muli?
FREDI: Ciprijan ne bo na konju, tudi ne na muli, Ciprijan je zaščitnik zdravilnih zelišč in ogledal …
MIKEC: Aha. Razumem, posebne želje naročnika … V visoko dvignjeni desnici bo vihtel koren lečen z bujnim listjem …
FREDI: Je nujno? Zaradi umetnosti?
MIKEC: Absolutno! Ne bom mu dal kladiva v roko … čeprav bi se od daleč lepše videlo …
FREDI: Ni bil kovinar … bil je puščavnik …
MIKEC: Absolutno jasno. V levici bo vihtel srp..
FREDI: To se mi ne zdi preveč originalno.
MIKEC: S srpom so zeliščarji plezali po drevesih in strgali belo omelo!
FREDI: Ni bil druid …
MIKEC: Bo pa dobil v roko ploščato železno ogledalo … kovana ogledala iz rimskih časov so se po obliki obdržala do zgodnjega srednjega veka …
FREDI: Sveti Ciprijan ni bil kurba, da bi se ogledoval … preziral je minljivi zunanji videz … !
MIKEC: So ga sežgali na grmadi ali obesili?
FREDI: Z žarečim železom so mu prebodli drobovje..
MIKEC: Odlično. Odlično … tako bo lahko simboliziran nastanek fužinarstva, železarno Ravne, gradnjo tankovskih podvozij za Irak in socialistično izgradnjo Titovega Velenja …
FREDI: Ampak midva s Cokličem nisva tega načrtovala?
MIKEC: Umetnost in religija združujeta simbole … pobirata jih naokrog in spajata …
FREDI: Pojdimo v muzej vprašat Cokliča …
MIKEC: Ni šel v penzijo nekam v hribe?
FREDI: Prišel je mlad harmonikar, prerisuje gotske slike …
MIKEC: Tiste gotske slike, ki jih sploh nimate v muzeju?
FREDI: Ja, tiste z razglednic, pa iz knjig. Harmonikar meša jajca, rumenjake in zlat prah in nor je na Giotta, všeč mu je Cimabue, odkril je ruske ikone …
MIKEC: Pojdiva pogledat harmonikarja …
ŠESTI PRIZOR
Muzej.
Tu prepiri (samo pantomima) med Slejkom, Cokličem in Tureljem, KAJ NAJ UMETNIK PRERISUJE, DA BO GENIALEN.
Mikec in Fredi srečata v muzeju Cokliča, lošči stare grablje, krampe, brane … in si ogleduje razne svetilke in podobno. Turel in Slejko pa klepetata.
Mikec in Fredi ju opazujeta. Od daleč.
MIKEC: To je harmonikar? Malo je star za harmonikarja?
FREDI: To je Slejko, mladi diplomirani slikar, včeraj je prišel iz Ljubljane …
MIKEC: Kje pa je harmonikar?
FREDI: Oni mali črni, neprestano nekaj čečka … niti pet minut ne more brez risanja …
MIKEC: Značilno za harmonikarje. Kaj pa riše?
FREDI: Trupla. Sama trupla s steklenimi, izbuljenimi očmi, pokojnike med svečami in žalujočimi ostalimi.
MIKEC: Izredno vesel harmonikar. Je dober karikaturist?
FREDI: Ne. Nobenega obraza ne zna narisati, samo sebe vedno nariše: tudi kadar riše Kristusa …
MIKEC: Potem so vsi na risbah vedno brez obrazov?
FREDI: Vsi ne. Ker na steni v kotu navadno visi Kristus z njegovim obrazom.
MIKEC: Pa se kdo na sliki kdaj smeje?
FREDI: Včasih Kristus ampak samo, kadar mežika.
SEDMI PRIZOR
Garsonjera.
Renata, Mikec.
Renata je lepa, čedno oblečena mladenka s silno urejeno frizuro. Ko pozvoni, ji Mikec odpre v trenirki.
MIKEC: Dober dan, Renata. Kaj pa ti tukaj?
RENATA: Čakala sem vas v šoli, pa ste skočili skozi okno.
MIKEC: Stavil sem z ravnateljem, da splezam po žlebu iz drugega nadstropja.
RENATA: Je šlo?
MIKEC: Ne, padel sem na streho telovadnice.
RENATA: Rada bi se pogovorila z vami.
MIKEC: Preoblečem se, počakaj me pred samopostrežno.
RENATA: Tam je slaščičarna, pol šole sedi na stolih pred slaščičarno. Moram se zmeniti z vami zaradi nezadostne iz matematike.
MIKEC: Renata, pojma nimaš. Inštruiral sem te pol leta, pa še vedno nimaš pojma. Hočeš študirati kaj eksaktnega? Ne delaj tega!
RENATA: Saj ste kipar. Saj učite telovadbo. Kaj vi veste o matematiki?
MIKEC: Ne uči ti mene!
RENATA: Ste s profesorjem matematike šli čez Plamenice na Triglav, samo zato, da je padel v prepad in zdaj vi učite matematiko?
MIKEC: Vstopi, vstopi noter, ne glej naokrog, da ne boš govorila, kakšno svinjarijo imam.
RENATA: Vsa šola ve, kakšno.
MIKEC: Dvojke ti ne morem dati, ker je ne zaslužiš. Ti je to jasno?
RENATA: Mislite, kljub temu, da sva prijatelja?
MIKEC: Moram biti pošten.
RENATA: Vsi moramo biti. Ne morem si privoščiti nezadostne iz matematike. Ne bom mogla študirat. Na pravo nameravam.
MIKEC: Ne bo šlo.
RENATA: Ne strašite me. Že tako doma ne verjamejo, da kaj znam.
MIKEC: Veš, da znaš. Samo mlada si in nekoliko zmedena.
RENATA: Zakaj ste mi potem upičili nezadostno?
MIKEC: Zato. Ker se ne trudiš.
RENATA: Pa se.
MIKEC: A seveda?
RENATA: Pri pokojnem profesorju, ki ste ga vi peljali na izlet na Triglav čez plezalno pot čez Plamenice sem vedno imela zadostno, vedno, vsa štiri leta!
MIKEC: A čisto res?
RENATA: Ni fair, druge znajo manj, pa ste jim zaključili dvojko!
MIKEC: Gospodična, ti si mi posebej všeč!
RENATA: Misliš?
MIKEC: Zaljubljen sem vate! (Ji pride zelo blizu.)
RENATA: Tudi, če ste me trenirali rokomet in košarko: tole pa ne pride v poštev!
MIKEC: Zato, ker si dijakinja, jaz pa profesor?
RENATA: Povem ravnatelju.
MIKEC: Nezadostna ti ostane.
RENATA: Povem policiji za pokojnega profesorja matematike, vsi so vedeli, da ima srčno napako.
MIKEC: Aha. Turel pravi, da je ni imel. Srce je imel brez napake ali razpoke, čeprav je padel štiri sto metrov v globino.
RENATA: Zahtevala bom komisijo.
MIKEC: Dete moje, ne boš naredila, vsak teden sem na komisijah, potrebovala bi jeklene živce …
RENATA: Povejte odkrito, profesor, kaj bi radi … kaj hočeš od mene, pizdun?
MIKEC: Da se učiš.
RENATA: Da se naučim … česa?
MIKEC: Ja, ja, da se naučiš nečesa.
RENATA: Ti si prasec! Umazani prasec!
MIKEC: Ja, ja, nauči se, da so ljudje prasci.
RENATA: Pa ne takšni prasci!
MIKEC: Prav takšni. To še ni vse. Ljubim te.
RENATA: Vraga me ljubiš. Posiliti me hočeš!
MIKEC: V redu. Lahko tako rečeš temu, samo potem boš imela nezadostno iz matematike.
RENATA: (Menca.) Oče je na pol hrom. Z mamo sva praktično sami. Ne more me eno leto vzdrževati kar tako. Moram se takoj vpisati in takoj dobiti štipendijo.
MIKEC: Rešitev je na dlani. Lahko se poročiš z mano.
RENATA: S tabo? Ne bi. Res ne bi. Deset let si starejši … pa poglej se, kakšen si.
MIKEC: Kaj je narobe? Bicepsi, tricepsi … Vem, vem, da si ti tako, lepa da ni primerjave s tabo … vse leto te gledam v telovadkah in majčki in s temi kodrčki. Dolgo-progasto mišičevje se ti tako imenitno ogreje. Kako daješ gole … kako si hitra …
RENATA: Hvala. Hvala. Kaj ti je všeč oči, postava, aha, joški? Vem, vse vem, prasec si. Povej mi razločno, kaj naj naredim.
MIKEC: Ti povej, kaj hočeš, da naredim?
RENATA: Daj mi dve.
MIKEC: Takoj jutri!
RENATA: Velja? (Ne more prav verjeti.) Velja?
MIKEC: Samo še malenkost …
RENATA: (Okleva.) Ti res misliš?
MIKEC: Res.
RENATA: Ne bodi smešen.
MIKEC: Včasih je človek tudi smešen. Smešno, ampak res.
RENATA: (Počasi sleče obleko, se sprehodi v kombineži proti postelji … štrumpantlni in nogavice.) To ni pošteno! Mami sem obljubila, da bom čez petnajst minut doma!
OSMI PRIZOR
Vaje na bradlji.
Deklice izvajajo vaje na bradlji. Mikec še vedno postavlja v vrsto deklice in z njimi telovadi.
ANČKA: (Pade na nos.)
MIKEC: Padati z bradlje, padati v življenju.
ANČKA: Samo spotaknila sem se!
MIKEC: Vsaka tako reče!
ANČKA: Ne bo se mi več zgodilo!
MIKEC: Vsaka tako reče!
ANČKA: Rekla sem: pazila bom!
(Telovadba poteka v mirnem ritmu.)
(Josipina izvaja vajo, premet z bradlje, ko odskoči, pade na Mikca in ga podre.)
JOSIPINA: Vi imate zmeraj srečo! Naj vam prileti na glavo, kar hoče!
RENATA: (Jožici) Kuzla neumna, kakšno priložnost si zamudila!
MIKEC: (Renati) Tako je prav, Renata, profesorje je potrebo zaničevati. Le kdor zaničuje profesorje in sploh starejše, je primeren za kaznovanje, kaznovanje pa vodi k očiščenju! Moralnemu in čustvenemu! Javi se mi po uri, dobiš ukor po razredniku, moram napisati v dnevnik, da si me žalila. (Kriči.) Samo mladi ljudje, ki žalijo stare, so primerni za dresuro!
JOSIPINA: (Zajoka.) Nisem, nisem primerna za dresuro! Ne prenesem dresure!
MIKEC: Nisem mislil tebe, mislil sem Renato!
RENATA: Jaz pa sploh ne maram ukazovanja. Nobenega nasilja! Jaz pa sploh nisem za dresuro!
MIKEC: Jaz pa vem, da si. Kdor misli, da ni in se upira, je upornik: ja, uporniki, upornice, strašni uporniki, strašne upornice, dvomljivci, dvomljivke, to je material, iz katerega bomo na naši gimnaziji, najboljši v Slovenj Gradcu, torej tudi v Sloveniji izoblikovali bodoče oblastnike!
LJUDMILA: (Pleše na bradlji kot metuljček.)
MIKEC: Ti, deklica, imaš navdušujočo ritko.
LJUDMILA: Hvala. Hvala.
MIKEC: Ne, ne, ne, ni ti treba zardevati!
LJUDMILA: Oprostite. Oprostite! Pretrese me, če me likovni umetnik, kot vi, gospod kipar, ki znate ceniti lepoto, uči telovadbe, ker si je profesorica telovadbe izpahnila nogo.
RENATA: In če te uči še matematiko, ker je profesor matematike padel v prepad!
LJUDMILA: Nikar ne zardevaj, če kdo omenja tvojo rit. Vsi bodo vedno omenjali tvojo rit. To je to, kar imaš zadaj in je tako ljubko spravljeno v telovadni triko, to je moškim pravi sladoled. Lizali bi tako levo, kot desno polovico in mehki špeh, ki se ti v krogcu nabira na notranji strani stegen, bi ti želel podrgniti med prsti. Oh, kako radi imajo moški zjutraj ob vzhajajočem soncu padanje svetloba skozi prosojne robove maščobe na stegnih. Boš videla, vedno bodo vsi hoteli gledati, kako lulaš! (Mikec jo boža po riti in po trebuhu, na kar še po joških.) Prekrasne deklica si, take dobijo vedno najhujši nasilneži. Ne smeš popustiti. Naravnost svojo pot, naravnost svojemu cilju naproti … nikoli se ne daj natepavati celo noč brez razloga. Ti potem odideš na široko skoraj po štirih, moški pa se naspi, in čez dan ima jajca spet polna.
ANČKA: Tovariš Mikec, je res, da vsa lepa dekleta padejo v roke barabam?
MIKEC: Brez izjeme. Barabe se vedno prerinejo.
ANČKA: Jaz hočem poštenega fanta. Nežnega!
MIKEC: Ti, Ančka, lahko izbiraš. (Sladko.) Ker si pametna, se dobro učiš in ker si lepa in posebej še, ne nazadnje, ker jemlješ samo sebe pošteno in celo preveč krepostno!
ANČKA: Prav zato bom izbrala nekaj sladkega in prijaznega, doma bo copata, v službi pa neutrudne delavec.
MIKEC: Tako je prav. Punca tvojih let lahko izbere vedno samo napačno. Tako je, ti izbiraš, izbrala boš napačno. Nič ne pomaga. Najbrž boš nesrečna v življenju, pa kaj moremo, preveč si lepa.
ANČKA: Rada bi bila srečna, ne pa lepa!
MIKEC: Ah, ljubica, vse pa ne hkrati, ali eno ali drugo, srečne bodo tiste, ki so že pri sedemnajstih brez forme in cmokaste in grde in trapasto buljijo predse.
LJUDMILA: Ne mislite s tem mene?
ANČKA: Potrudila se bom!
MIKEC: Trud nič ne pomaga. Usoda je usoda. Trud je nesmisel. Vse je vnaprej zapisano v zvezdah. No, lahko se trudimo, če menimo, da nam to krepi duha in olajšuje vest: zaleže pa nič!
RENATA: (Razširja roke, dviguje nos, zelo, zelo zamorjena je in neprestano kuha mulo, dviguje joške, prekrasno dete je.) Kako ste učeni, tovariš profesor, kje ste se vsega tega naučili? Odkod takšen silne izkušnje?
MIKEC: Ženska ni nikoli vredna toliko, kot moški. Vendar to ne pomeni, da se lahko kar stran vrže. To ne pomeni, da je dobra samo za pomivanje posode. Ženska sicer nikoli ni ustvarjalna in nikoli ni nagnjena k matematičnim vedam, trgovanju, politiki in k ustvarjanju česa lepega, ne. Ampak vedno je vredna dostojnega moškega, z nepredolgim tičem, nepredebelim, to se splača prej pogledati, preden dokončno pristaneš v zakonu, ne, morala gor ali dol, tisto med nogami si vedno pozorno oglejte, zato vedno svetujem dekletom, drkajte jim ga, če le hočejo, tako zveste več o njih, kot da se napijete in daste v temi noge narazen …
RENATA: (Samozavestno drdra.) Sem se vsega naučila. Značaj ženske je najbolj zadel Weininger. Je rekel, da ima ženska samo četrtino toliko možganov kot moški. Vsi vemo, da je bila prva svetovna vojna zato, ker so delavci preveč delali in bili preveč zavrti in druga, ker so v prvi svetovni vojni popadali vsi moški, potem so pa starejše ženske kavsale mlajše moške, pa mlajšim ženskam ni nič ostalo, pa je nastala v okviru zelo konzervativne družbe skrajno nemoralna situacija …
LJUDMILA: (Hodi po bradlji, bradlja se kar ziblje.)
MIKEC: Moški na bradlji je smešen. S tičem mahati ljudem pod nosom. Kazati debela jajca v trikoju. Vseeno pa tu, na tem ženskem orodju, si pridobimo nujno potreben smisel za ravnotežje. Ravnotežje je tisto, kar je za človeka najpomembnejše.
RENATA: Točno to: brez ravnotežja ni življenja.
ANČKA: Zakaj se norčujete iz resnih reči? Moški potrebuje uravnotežen korak – le z uravnoteženim korakom bo lahko hodil po vrvi nad prepadi vsakodnevnosti …
RENATA: Je bil Apolon smešen?
MIKEC: Tu vidim bolj malo Apolonov.
JOSIPINA: Imamo vas, gospod Mikec, ni to dovolj?
MIKEC: Moški ni nič posebnega. Pač človek.
RENATA: (Sama zase, strupeno.) Aha, spet nekdo, ki je bral Weiningerja.
MIKEC: Ženska pa je bitje lepote. Ženska je kot vrata v nesmrtnost.
MIKEC: V resnici moramo reči: ženska – odprtina v neskončnost.
JOSIPINA: Zakaj neprestano zbadate profesorja Mikca? Tudi njemu je nerodno, ko mora trenirati deklice, pa četudi je kipar, vajen lepote in pravilnih sorazmerij, čistih linij in veličastnih spomenikov, ki nam jih tako pogosto vlije v bron.
DEVETI PRIZOR
Gostilničarke
Zabava v hribih.
Turel igra na harmoniko.
V prizoru nastopajo vse igralke in igralci predstave. Scena se preliva v nežnem veselju in meša z morbidnimi toni …
SLEJKO: (Pripoveduje okvirno zgodbo.) Živele so štiri sestre. »Vsak vas rad vidi,«je govorila njihova mati. »Vsak bi rad prišel zvečer pogledat, kje spite! Dekle ne more izbirati. Pride prvi, pride drugi, če še tretjemu ali četrtemu reče ne, se stepejo nekje pod oknom. Potem dekle pride na slab glas. Če bo samo ena od vas štirih izbirčna, tečna, bodo sestre prav tako v škripcih!«
LJUDMILA: Ko pa fanta spustiš skozi okno, še gre, če je trezen. So možnosti, če imaš pripravljeno kakšno lopato ali kramp, da ne bo dosegel čisto vsega.
JOSIPINA: Vendar praviloma ženski proti jutru praviloma budnost popušča.
LJUDMILA: Dovolj je samo trenutek, ko ga ne držiš trdo za kurca, pa ga porine na najnapačnejše mesto.
RENATA: Posledice doživljaš ti, ne pa on …
SLEJKO: Štiri sestre so ugotovile, kaj mati hoče, da ne bi uničile ugleda druga drugi, so našle drugačno rešitev … postale so gostilničarke …
LJUDMILA: Gostilničarka ima gostilno, v gostilno pride vsak dan nekaj sto moških, sploh ni več važno, kateri je tvoj mož, prineseš špricer in izbiraš.
SLEJKO: Mati je poslala vse štiri hčere v gostinsko šolo in ker so bile brhke in pridne so v najkrajšem času osvojile srca štirih od sto osemdesetih okoliških gostilničarjev.
JOSIPINA: Vendar sestre so si izmenjavale recepte in skupaj so naročale večje količine najboljšega vina. Še tiste okoličane, ki niso pomislili na kaj takega, so spremenile v totalne pijance.
RENATA: Po gostilnah so zbrale vse najboljše likovne izdelke, slike so postale so znan gostilniški okras.
SLEJKO: Hodil sem za pesniško druščino po gostilnah. Gostilničarke niso in niso dale iz rok nobenega kiča – Turelov e slike pa brez problemov. (Slejko dobi eno, dve tri, štiri slike in jih s težavo odnese z odra, vrne se, dobi spet nove slike pri drugi gostilničarki) …
SLEJKO: Stari župni Coklič je zbiral ljudsko umetnost in kič prejšnjih stoletij … ampak ljudje so mu sami prinesli v župnišče vse tisto, kar ga je tako zelo zanimalo … meni ni nihče prinesle Turela … sam sem ga zbiral in zbiral in zbiral …
(Devetdesetletni župnik Coklič od zdaj pa do konca predstave vsakih nekaj minut prinese na oder kakšne vile, kakšno koritce za izdelavo masla, kakšno grebljico, kakšno pocukrano sličico iz prejšnjega stoletja, kakšen porcelan ali kakšen lesen kipec … in vse te predmete zlaga nekje v dvorani, včasih celo prežene kakšnega gledalca s sedeža, da lažje zloži na njegov sedež nekaj umetnin, pa tudi na odru neprestano kopiči slike in kipe slovenske starožitnosti, drugega nad drugim … folklora likovne dediščine slovenjegraškega prostora se vsiljivo razleze po sceni … .
SLEJKO: Pa na drugi strani zlaga Turelov e slike, jih obeša, tudi te slike se spreminjajo v galerijo, oziroma v Turelov atelje pri prosekturi …
Mikec, kipar, pride mimo in si ogleduje prizadevanje tako enega kot drugega in jemlje na različnih koncih mere za bodoče spomenike revoluciji, padlim borcem in podobno, sam se v junaški pozi postavi na kakšen stol kot da je podstavek.
MIKEC: Najraje bi pa naredil spomenik generala Maistra na konju, pesnik in general obenem pa konj kot konj.
SLEJKO: Bi imel konj v gobcu mitraljez ali bombo?
(Vaška veselica se odvija ob plesu na glasbo Turelove harmonike, ob mizah v gostilnah pa sedijo vedno isti razpotegnjeni obrazi: življenje je ena sama sedmina …
SLEJKO: Mikec je po neverjetnih dogodivščinah in po zapletih z maturantko, ki jo je prisili, da se je poročila z njim, pa mu je kmalu ušla, poročil z Josipino, drobna Josipina je bila stroga in kazalo je, da se bo Mikec poboljšal, streznil, več je telovadil … in včasih je celo pozabil na Turela in njegovo harmoniko …
Špegelj in Coklič si ogledujeta, kako je Turel prerisoval angelčke in ikone.
ŠPEGELJ: Več kot vam preriše angelčkov in ikon, več navlake se nabere.
COKLIČ: Zato pa je muzej!
ŠPEGELJ: Jaz sem vesel, če pošljem bolnike domov, če bi jih vse obdržal, kakšno bolnišnico bi imel!
COKLIČ: Tudi trupel ne zbirate, doktor, ampak muzej je muzej.
ŠPEGELJ: Ljudje odnašajo svojo žalost v gostilne, Turel pa skuša njihovo žalost spraviti domov na risbe in platna …
SLEJKO: Direktor bolnišnice doktor Špegelj je Turelu našel zaposlitev v bolnišnici … ni bilo najlažje, ker Turel je bil kvalificiran livar … po letih, ko je igral harmoniko po veselicah, srečeval polno punc, bil plačevan pretežno z alkoholom, je zdaj Turel imel službo in skušal je najti ženo. Vendar vsaka se je spomnila na vse, kar je bil prej zagrešil v harmonikarskem življenju …
JOSIPINA: Človek s takim delom, s takimi navadami in s takimi prijatelji ne bi niti po naključju mogel dobiti ženske. Ančka pa je bila popolna izjema …
(Prizor z gostilnami in gostilničarkami, s skupinami gostov, s pogrebi, sedminami, pitjem kar tako in svatbami se pozno ponoči razblini in umiri … Harmonika se izgubi … )
DESETI PRIZOR
SLEJKO: Hribi so polni nizkih hiš in revnih ljudi. Na delo hodijo v dolino, ko se vrnejo pozno popoldne, do sončnega zahoda rijejo po blatnih strmih poljih … se napijejo, gredo spat, zjutraj pred svitom v dolino … tisti, ki nimajo dela v dolini so ves dan na polju in noč in dan preparirani v alkoholu … Hribe sem slikal v veselih, prijetnih rožnatih barvah … kot da so ženske prsi … vabljivi … tako zelo vabljivi so ti hribi, da nisem tam prav nikoli več … (Začne na novo.) Turel je hodil po teh hribih, risal risbe tod okoli, ni risal hribov, ampak ljudi, vsi ljudje so imeli žabje obraze, takšne kot človeški zarodki, velike oči, zaskrbljen izraz okoli ust … Potem, ko sem bil na Turelov i poroki, hribov tudi slikal nisem več … Ne, tudi ženskih prsi ne … ne, ničesar rožnatega … lotil sem se abstraktnega slikarstva, ampak v tistem času … v tistem času to ni bilo zaželeno … saj veste, politika … politika je želela kaj naivnega … ljudskega, kmečko delavskega …
(Izjava kot za nekakšen intervju, na primer televizijski. Ančka nadaljuje v istem stilu.)
ANČKA: Za umetnika me vprašujete? Kako je našel ženo? Imel je srečo. Ko je prišel iz vojske, kjer je bil tri leta bolničar, je igral je harmoniko v hribih. Na svatbah in na sedminah. Ni zaslužil kaj posebnega razen alkohola. Velikokrat sem ga gledala, kako je vsakokrat naskočil drugo mladenko. Ker je imel polne roke harmonike, je dalj časa ostal trezen. Punce se razveselijo tujca harmonikarja, si mislijo, nimam kaj dobiti, pa tudi ne kaj izgubiti. Nekoč sem si tudi sama rekla, Ančka, ne bodi vedno ravno ti vzor kreposti, ah, kaj, tudi jaz si ga privoščim, odvlekla sem si harmonikarja v gozd, pa je povedal …
(Turel in Ančka v gozdu)
TUREL: … Nobena ne da, vsaka se hoče zaročiti, poročiti, obiskati starše, zidati hišo, povedati moram prav vsaki, da jo imam rad … mene je groza laganja … nobena ni zadovoljna z mojimi slikami, nobena ni navdušena, da bi ji dal sliko crknjene mačke, ki jo ob cesti čuva žalujoča mačka … nobena ne da, če ji ne rečem, da jo imam rad, ampak kaj, ko je nimam rad …
ANČKA: Mene ni treba imeti rad …
TUREL: Nekoga moraš imeti rad …
ANČKA: Vem, da me nimaš …
TUREL: Vseeno se hočeš kar fukati z mano … ?
ANČKA: Ker si tako žalosten.
TUREL: Ne prenesem mrličev!
ANČKA: Jaz tudi ne. – Kakšni se zdijo tebi?
TUREL: Smešni. Ni to smešno, umreš, pa si še smešen … ?
ANČKA: Ženske so dragocenost. Kapljica rose v puščavi. Zakaj se potem obotavljaš? Aha: Ne moreš nobene, če ti jo kar ponudi pod nos … (počasi jo slači in si jo ogleduje …)
TUREL: Če bi bil fotograf, bi te fotografiral … čisto bela si, se toliko umivaš ali pa ne greš nikoli na sonce …
ANČKA: Nikoli se ne slečem me je močno sram …
TUREL: Kaj pa danes … ?
ANČKA: Ti si me slekel … !
TUREL: V mesečini si še bolj bela …
ANČKA: Bojim se te. Zelo, zelo se te bojim … če me napičiš, me ne bo več …
TUREL: Nobeni ne škodi …
ANČKA: Moraš se odločiti. Če me danes, me ne boš nikoli več …
TUREL: To je najlepši način, da se te rešim …
ANČKA: Tako se rešiš vsake?
TUREL: Glej, to bo v tvojo dobro … ker če me izpustiš iz rok, me nikoli več ne dobiš. V vaši vasi sem bil pred osmimi leti … kdo ve, če drugič ne pridem čez devet let …
ANČKA: Tvegam, tudi če nikoli več ne prideš. Mi bo vsaj žal za izgubljeno priložnostjo..
TUREL: Je prišel kdaj kakšen fant v vašo vas?
ANČKA: Še tisti, ki so bili, so odšli. Nič niso vredni, gredo in ni jih več.
(Nekaj kratkih trenutkov se posvetita drug drugemu, objemi so dolgi in zelo, zelo zanosni.)
ANČKA: Ko boš imel kako drugo, pa boš samo potegnil na harmoniko, pa bo spila kozarec šnopsa in padla na hrbet, takrat se spomni name … .
TUREL: Nate se bom spomnil, ko dobim prvo žensko za razrezat. Bom rekel, trda, mirna …
ANČKA: Te kaj klofutajo? Tiste samomorilke?
TUREL: Še huje. Ne pustijo me v kino, moram delati nadure.
ANČKA: So ženske drugačni mrliči kot moški?
TUREL: Vsak mrlič je človek, vsak človek je svet zase, moški so drugačni od žensk. Zdi se mi, da je smrti več kot ljudi in več različnih, včasih sem razmišljal. Da je smrt ena sama … na koncu sem ugotovil, kako je …
ANČKA: Ugotovil si, da je smrti prav toliko kot je ljudi?
TUREL: Ja. Uganila si.
ANČKA: Nisem uganila, to vem.
TUREL: V vsakomur ždi smrt in čaka na svoje rojstvo. Na trenutek, ko se bo razplamtela kot smrt. V vsakomur čaka smrt na svoje novo življenje …
ANČKA: Misliš, da imajo različni ljudje različne smrti … ?
TUREL: Ne potrebujem tvoje smrti, ne potrebujem smrti nakopičene v tebi, potrebujem nekaj malega življenja. – Na smrt je mogoče počakati na življenje nekoliko težje …
ANČKA: Ne maraš me … niti všeč ti nisem … niti malo me nimaš rad …
TUREL: Ne morem ti povedati …
ANČKA: To si pa dosti povedal …
TUREL: Ne morem reči, kako mi je …
ANČKA: Nihče ne more reči kako mu je … posebno ne, če nima komu …
TUREL: Tebi bi rad povedal …
ANČKA: Bi se moral malo naučiti o meni … bi moral kaj vedeti o meni …
TUREL: Kako naj vem, če mi ne daš?
ANČKA: Nikomur nisem dala, nihče ne ve nič o meni … tudi sama ne vem, kaj dosti o sebi … vsak me sleče in reče, da sem bela …
TUREL: Oho ho, kaj smo slišali: vsakomur pustiš, da te sleče?
ANČKA: Če je vroče, tako kot danes … pa če ni komarjev … ker bo jutri lepo vreme, ni vlage v zraku, ne bo nevihte …
TUREL: Se te lahko dotakne …
ANČKA: Saj me skoz in skoz otipavaš … si me že prej, ko si me slačil, spretne roke imaš … .
TUREL: To pride od slikanja …
ANČKA: Mislila sem, da od seciranja …
TUREL: Nekaj od čiščenja inštrumentov … ko grem domov, operem čopiče … v službi moram očistiti nože, žagice, pincete …
ANČKA: Ne bodi užaljen, zanima me še nekaj praktičnega: Si navajen pomivati posodo?
TUREL: Tudi, tudi. V vojski sem kuhal makarone, vedno sem pomil lonec in menažko …
ANČKA: Mislim, si tak zajeban tip, da se lahko zanesem, da boš vse življenje pomival posodo
TUREL: Daj da razmislim. (Dolgo razmišlja in jo gleda v oči.) Ne. Ne. Raje si poiščem drugo žensko.
ANČKA: Ti nisem toliko dragocena?
TUREL: Si. Ampak posodo pomivati je grozno … vedno isto … vedno enako nesmiselno, danes posodo pomiješ, jutri je spet umazana …
ANČKA: Meni se zdi zanimivo, danes jo pomiješ, narediš nekaj imenitnega, vse se sveti … drgneš, splakneš, boli te hrbet, vrat, roke … ampak uspel si naslednji dan kuhaš v čisti posodi. Čista posoda je kot čist karakter. Človek s čisto dušo …
TUREL: Potem v njem skuhaš golaž.
ANČKA: Polnjene paprike …
TUREL: Tebe veseli, ko kuhaš zelenjavno juho in se korenje, ohrovt, zelje, čebula, grah – vse skupaj sprime v nerazpoznavno gmoto … ko nasuješ še začimbe zraven …
ANČKA: Rastline ostanejo rastline, lahko jih kuhaš, lahko jih požreš, rastline se ne dajo, rastline pogoltnejo tebe …
TUREL: Kaj pa misliš o travi.
ANČKA: Trava rase iz mrličev.
TUREL: Zakaj?
ANČKA: Ker se jim tako mudi zlesti pod krilo, za hlačke, v kožo, v nos, v rit …
TUREL: Si se kdaj gola valjala po travi?
ANČKA: Če me boš nategnil, se bom … tebi na čast, tudi če ti tisoč trav zabije v lase, nos, med noge …
TUREL: Na zemlji so živeli mrliči, živeli so dolgo, hodili so po zemlji, živeli so svoje življenje, niso živeli svoje smrti, pozabljali so na smrt, vsakega je nekje na nekem koraku ujela smrt … pod vsakim drevesom je kdo zakopan. Nobeden ni razrezan, nobeden nima listka na nogi, nobeden ni prišel v špirit … razpadli so, trave nosijo vsakega posebej proti soncu …
TUREL: Trave so morilke. Morijo druga drugo trava klije in že duši tekmico, ki je vzklila malo za njo … tista trava, ki rase hitreje, duši počasnejše trave … trave se davijo med sabo namesto travice bi se jim moralo reči davice …
ANČKA: Veselica pač. Ljudje morimo drug drugega, ljudje žremo drug drugega …
TUREL: Ljudje požremo drug drugega …
ANČKA: Če se požremo, je še dobro. Človek je človeku skret papir. Po potrebi se obriše, pa zabriše drugega stran …
TUREL: Kaj hočeš od mene? Lepo se je ljubiti s tabo, ampak vse preveč govoriš … lahko malo manj govoriš, pa se končno odločiš?
ANČKA: Fuk je kot smrt.
TUREL: Ni res.Smrt je kot fuk!
ANČKA: Hotela sem reči: samo enkrat lahko začneš. Potem si onkraj. Ampak, kaj hočeš mene? Ti je kaj do tega, da dobiš mene?
TUREL: Sem ti povedal.
ANČKA: Še povej. Hočeš izginiti, ne? Vsako dobiš, vsakokrat izgineš? … A ne?
TUREL: Če sem moral lagati, da sem jo dobil, bi moral lagati, da bi jo obdržal …
ANČKA: Meni ni treba lagati … vzemi me, pa zgini …
TUREL: Zakaj bi izginil?
ANČKA: Če ti bo res uspelo, mi boš všeč. Mogoče mi boš tako zelo všeč, da bi umrla od žalosti, če bi me pustil. Zato ne bom tvegala. Me boš kar lepo takoj zapustil …
TUREL: Ne bom te.
ANČKA: Že lažeš.
TUREL: Prisežem!
ANČKA: Vsaki si prisegel!
TUREL: Če misliš zase, da moraš biti popolna izjema, ne vem, kaj potem misliš?
ANČKA: Dobro, umetnik, všeč si mi, ker se pogovarjaš, v teh hribih noben butec ne zna govoriti tri minute, ne da bi se ponavljal …
TUREL: Razen tebe?
ANČKA: Jaz se pogovarjam sama s sabo, sama s sabo se pogovarjam že deset in deset let – zato znam govoriti …
TUREL: Kaj si se pogovarjal sama s sabo? O levih in Arabcih v Afriki? O slonih, ki nosijo drva iz indijskega pragozda? O bolhah na potepuškem psu? O korenju v loncu?
ANČKA: Če začneva govoriti, se ne bova sfukala. Če ti začnem pripovedovati, kar sem pripovedovala sebi, boš moral ti meni odgovarjati na vse, kar sem sama sebi odgovarjala, to bo zamudno, pa še bom ugotovila, da ti nisi ti, čeprav se mi zdaj kar zdi, da si … pa mogoče ne bom več hotela … spravi se name, ampak, prosim, lepo pazljivo, z občutkom … vljudno in spodobno …
TUREL: Kako pa je to?
ANČKA: Takole. Smešno. Kot da sem mrtva …
TUREL: … kmalu boš, če me boš še dalje jezila …
ANČKA: To je preveč … to je preveč živalsko … ti si popolnoma nor … ti se preveč bojiš …
TUREL: Ja, bojim se, pa kaj potem? … Bojim se … da si ti zadnja ženska v mojem življenju … bojim se, da si ti vse kar sem našel …
ANČKA: Samo ne laži … jutri boš šel, nikoli več te ne bom videla …
ENAJSTI PRIZOR
Drugi prizor z Mikcem in Renato. Več dni kasneje. Renata pride, pozvoni, Mikec ji odpre.
RENATA: Zdaj imaš hudiča.
MIKEC: Kaj je? Zdaj si prav dobra. Dal sem ti štiri!
RENATA: Prasec!
MIKEC: Kaj, kaj, kakšen prasec?
RENATA: Kar je bilo včeraj, je včeraj, danes so mi še trije zaključili nezadostno!
MIKEC: Ni mogoče. Imela si že vse ocene zaključene, videl sem sam, prihodnji teden je zadnja konferenca. Zdaj pa res ni mogoče spreminjati ocen, razen morda na boljše, če kdo kaj popravi. Tako kot si ti popravila.
RENATA: Vprašali so me ponovno. Vsi trije.
MIKEC: Gotovo si se sama javila.
RENATA: Nisem.
MIKEC: Kateri trije?
RENATA: Trije moški, samo trije moški. Imamo samo še tri moške med profesorji poleg tebe!
MIKEC: Jaz ti ne morem pomagati.
RENATA: Skupaj sedite v zbornici. Izčvekal si!
MIKEC: Ne, ne, tvoj fant je izčvekal!
RENATA: Nimam fanta!
MIKEC: No, v to se ne spuščam. No, no, tisti, ki pravi, da je tvoj fant, je povedal na partijskem sestanku, da si ga varala s profesorjem, zdaj pa imaš.
RENATA: Jaz bom povedala, pa boš ti imel!
MIKEC: Vse se da urediti.
RENATA: Ja, prav imaš, če sem z enim, lahko še s tremi …
MIKEC: Ne, ne, nisem mislil tako.
RENATA: Kako pa?
MIKEC: Renata, najdražja moja, poročiva se.
RENATA:Nikoli!
MIKEC: Po poroki ti bodo takoj zaključili vsaj dvojke!
RENATA: Potem bom poročena s tabo. Kaj mi bo potem študij? Kaj mi bo pravo, ko bom imela pesjana za moža?
MIKEC: Ne vem, kaj ti bo študij, vem, da si čudovita, tvoja svilena koža!
RENATA: Ne, prosim o moji riti! Moja je!
MIKEC: Pa o nogah, no, pa o nogah.
RENATA: Rekel si: življenje je matematika?
MIKEC: Dvakrat dva je štiri.
RENATA: Goljuf si. Dobro … Dajva nekaj preračunati.
DVANAJSTI PRIZOR
Sodna dvorana
Nekaj let kasneje. Ženske, ki jih poznamo od prej, so zdaj odrasle, poročene, precej spremenjene.
Sodna dvorana, Razprava, v dvorani same ženske. Josipina, Renata, Ljudmila, Ančka.
JOSIPINA: (je sodnica in vodi razpravo) : Mož vas je pretepal enajst let? Vi ste seveda to mirno prenašali?
LJUDMILA: Včasih sem ga s copatom po glavi.
JOSIPINA: Da ni bila cokla?
LJUDMILA: Zakaj je to važno?
JOSIPINA: Če je bila cokla, bom dala vas zapreti.
LJUDMILA: (čez čas) Ja, včasih sem ga s coklo! Včasih sem ga z vilami, pa je žal hitro tekel, včasih se ga z nožem, kar v kuhinji, nikoli nisem uspela zadeti nobene žile, ves je v brazgotinah, pa še vedno se me še nič ne boji!
JOSIPINA: Ne hvalite, se, gospa. Tu je sodišče! Nas zanimajo dejstva!
LJUDMILA: Popival je z vašim možem, njega vprašajte! Pa s Tureljem, vprašajte tu njegovo Ančko, bo ona povedala!
JOSIPINA: Nobenih privatnosti. Če bi se jaz vtikala v zadeve mojega Mileta, ne bi nikoli mogla biti sodnica za prekrške, naš kraj bi bil pa brez njegovih čudovitih spomenikov … povejte lepo podrobnosti, kaj je počel z vami, direktor bolnišnice po prišel takoj, ta hip nekoga operira, je sporočil in bo podal izjavo …
LJUDMILA: Me je sram.
JOSIPINA: Tudi mene je sram, da moram to poslušati, ampak kaj hočemo? Ženske moramo stopiti skupaj, če hočemo izbezati resnico na plan …
SODNI SLUGA: (Šepeta Josipina na uho.)
JOSIPINA: Prekinjam razpravo (Gleda na uro.) do petnajst in trideset minut …
LJUDMILA: Jaz imam avtobus za Gornji Klinčnik!
JOSIPINA: Meni je pa ta hip moža nekdo v gostilni mahnil po glavi, mi je zelo žal, tečem čez cesto v bolnišnico in se takoj vrnem …
TRINAJSTI PRIZOR
Bolnišnica
Na postelji leži Mikec. Cevke. V komi je. Priključen na aparate. Ljudmila pride in ga pogleda. Špegelj, direktor bolnišnice, ji pride naproti.
JOSIPINA: Mile … Mile … kaj so ti naredili? Mile … moram nazaj na sodišče … si spet delal prevale preko šanka v gostilni? (Na jok ji gre.) Mile, daj se zbudi, ne morem živeti brez tebe …
ANČKA: Saj si se ločila od njega … že predlani …
JOSIPINA: Ločila sem se samo zato, ker je pil. Iz principa. Ker čakam, da neha. Ljubezen nima nič pri tem. Ljubim ga iz vsega srca, kdo ga ne bi ljubil, takšen umetnik, takšen telovadec, takšen pedagog … takšen prijatelj … najboljši prijatelj tvojega moža, Ančka.
ANČKA: Tudi jaz sem se hotela ločiti, kakor si rekla. Sem že dala Turelu list za podpisat …
JOSIPINA: Ne? Je prebral?
ANČKA: Ne, ni prebral, nikoli ne prebere, je samo zabrundal: nobenih kreditov več, dokler starih ne odplačamo …
JOSIPINA: Tebe ni mož nikoli tepel?
ANČKA: Kje bi se me pa upal. Sem pa močnejša. Četudi je mišičast, četudi dvigne največje truplo, sem pa trenirala borilne veščine!
JOSIPINA: Pa je poskusil?
ANČKA: Vse je vzgoja. Najprej: nikoli te ne sme po glavi.
ŠPEGELJ: Tovarišica Mikčeva?
JOSIPINA: Boste prišli pričat ali ne boste? Ne morem zaključiti razprave?
ŠPEGELJ: Pusti sodišče. Sodišče ima čas.
JOSIPINA: Vraga imamo čas. V kraju, kjer se samo pobijajo …
ŠPEGELJ: Vaš mož Mile Mikec je sedel v gostilni pri vratih in pil dva deci.
JOSIPINA: Ob pol dvanajstih je imel gotovo že liter pred sabo.
ŠPEGELJ: Nekdo je prišel in ga lopnil čisto na rahlo po glavi …
ANČKA: Po glavi? Tega se ne sme?
JOŽICA: Kako na rahlo?
ŠPEGELJ: No, da, na rahlo, vendar po kmečko. Glava mu je butnila ob trdo mizo …
JOSIPINA: Milijon krat je butnil na glavo s krogom, z bradlje, z vrvi, ko je plezal pod strop, kamen mu je na Triglavu priletel na glavo ko je z eno roko visel na klinih … ne me nategovat?!
ŠPEGELJ: Natančno sem poizvedel. Slikal sem možgane … možakar, so ga že priprli, je samo potrepljal po ramenih vašega moža Mileta, ko se Mile kot po navadi ni zmenil, ga je pa rahlo butnil po glavi …
JOSIPINA: Na kmečki način?
ŠPEGELJ: Zdaj je (Pokaže na Mikca.) že uro in pol v nezavesti … zbudil se bo danes, jutri ali pojutrišnjem …
JOSIPINA: Če se ne bo?
ŠPEGELJ: Mora se zbuditi, razumete, mora se … pustite ga lepo pri miru, usedite se poleg in se pogovarjajte …
JOSIPINA: Danes imam še tri razprave, na tej, ki sem jo prekinila do petnajst trideset, pa morate pričati, tovariš Špegelj …
ŠPEGELJ: Če se tri dni ne zbudi, lahko pade v komo in če pade v komo so prognoze pridržane …
JOSIPINA: Ne me morit: a to tu ni koma?
ŠPEGELJ: Po eni uri pravimo temu nezavest … ne se razburjat, tovarišica sodnica, Turel, beži stran … !
ANČKA: (maha Turelu, ki se je usedel na stol, ki si ga je po tihem spretno prinesel s sabo in se usedel v ozadju, nekoliko vstran za posteljo, za aparati) Zgini, kavka!
ŠPEGELJ: Zavij nazaj v službo, še tri trupla imaš v hladilniku …
JOSIPINA: (pobesni) Turel! Ti si vsega kriv! Ti si ga navadil pit že predpoldne! Kaj zdaj delaš tu, poberi se.
ANČKA: (Špeglju) Kako ga pustite, da moti bolnika?
ŠPEGELJ: Že eno uro je tu! Že od vsega začetka, slišal je rešilni voz, tako kot vedno.
JOSIPINA: Poberi se Turel, ti me spominjaš na smrt in sedmine in pokojnike …
TUREL: Igral sem na tvoji svatbi …
JOSIPINA: Ko boš slikal v rumenem in rdečem, takrat pridi. Dokler boš slikal samo žabjeglavce na pogrebih, ti mrhovina, pa te nočem videti …
ANČKA: Saj je moj mož, tale Turel, ampak kaj ga ne vržete ven, gospod doktor?
ŠPEGELJ: Če si z nekom razrezal na desetine lobanj ga ne moreš nikamor poditi …
ANČKA: Smešno … saj je vaš fizikalec … pomožni bolničar …
ŠPEGELJ: (šepeta) Čaka na prijatelja Mileta … !
ANČKA: To sem takoj uganila.
ŠPEGELJ: Skupaj sta popivala petnajst let, hoče videti, kakšna so Miletova jetra …
ANČKA: Da vas ni sram, gospod doktor …
ŠPEGELJ: Vi ga vprašajte, svojega moža Turela, velikega umetnika, zakaj ga tako skrbijo prijateljeva jetra …
ANČKA: Ni treba,vem, boji se za lastna …
(Turel pa še potem, ko ženski odideta, vdano čaka in čaka in ko se ženski vrneta pogledat, če še vedno čaka, on še naprej čaka. Onidve pa odideta …)
ŠTIRINAJSTI PRIZOR
Pesticidi
Renata in Bombek, menza v bolnišnici v Mariboru. Za razliko od Slovenj Gradca – popolnoma drugačen razsežnosti prostorov.
(Zagleda ga v bolnišnični menzi. Sreba zelenjavno juho. Lase ima postrižene na krtačo, suhljat, droben, neznaten z okroglimi očmi in tako pametnim izrazom. Preden sezave, razume, da je našla svojega doktorja.)
V samopostrežni v Bolnišnici v Mariboru si torej izbereta hrano in se usedeta v kot k mizi. Z velikim občutkom obedujeta.
RENATA: Kako to uganeš?
BOMBEK: Čim se te zagledal, sem vedel.
RENATA: Ne, jaz pa ne, čim si se me dotaknil, sem vedela.
BOMBEK: Vedno je tako?
RENATA: Kako to – vedno? Dobro veš, da se mi še nikoli ni zgodilo kaj takega!
BOMBEK: Samo ti veš, kaj se ti je kdaj zgodilo. Oprosti. Vse življenje imam posla z alkoholiki. Navajen sem, da pogledam človeka, pa že vse uganem.
RENATA: Ugani, kaj bo kaj z mano, pa s tabo …
BOMBEK: Meni je jasno, tebi je tudi jasno …
RENATA: Dobro, to kasneje. – Vam ni dolgčas med samimi mesarji in ranocelniki?
BOMBEK: Preveč dela imam. Ne morem in ne morem se ga znebiti.
RENATA: Za kaj vas ta hip potrebujejo?
BOMBEK: Slovenija je dežela vinogradov in sadnih nasadov …
RENATA: Oh, jasno. Spomnim se rane mladosti med razpotegnjenim gričevjem …
BOMBEK: Slovenci temeljito preganjamo metulje, gosenice, črvičke in prave gliste in za vse to potrebujemo pesticide.
RENATA: Seveda, to kje pod odprtim nebom, ne tu v bolnišnici?
BOMBEK: Pesticidi se nabirajo v pticah pevkah, teh sicer nihče ne je, nabirajo se pa tudi v kurah, zajcih, posebno zajcih, ker ti se hitro množijo in deloma v pujsih. Na koncu se naberejo v ljudeh.
RENATA: Kaj se potem zgodi z ljudmi?
BOMBEK: Niso več užitni, hahaha! (Zasmeje se, potem doda.) Šalim se. Ko se pesticidi naberejo v ljudeh, jih ni več mogoče spraviti iz ljudi!
RENATA: Ampak kako veste, da so v ljudeh?
BOMBEK: Pravzaprav ni lahko odkriti: tipamo. Ljudi pač povprašamo. Zbolijo tiste krave, ki rade jejo jabolka, tiste svinje, ki jih krmijo z jabolki, slivami, hruškami … marelicami … med ljudmi so v najhujši nevarnosti vegetarijanci in želodčni bolniki, tisti, ki se lahko hranijo samo s suhim sadjem in ovsenimi kosmiči.
RENATA: Tudi jaz imam rada sadje!
BOMBEK: Pozna se vam na obrazu!
RENATA: Ne se šalit, Borut. Stotine kilogramov marelic, sliv, jabolk in hrušk in češenj sem vsako leto s svojega doma zvozila hčerkicam. Tri punčke imam.
BOMBEK: Imate radi zajce?
RENATA: Jaz?
BOMBEK: Pri vas doma.
RENATA: Zajci so lahka hrana. Moje hčerkice so alergične na maščobo. Skoraj vsak dan imamo na jedilniku zajca. No, kadar nimamo purana. Purane dobimo na deželi, kjer se pri mojih starših pasejo na dvorišču, živijo tako rekoč naravno … (Nenadoma ji zapre sapo.) Ste vi agronom?
BOMBEK: Psihiater. Pripravljal sem raziskavo o pesticidih in sadju … Zajce kupujete na farmi?
RENATA: Ne, kje pa! To so potomci tistih zajcev, ki sem jih še jaz redila, ko sem živela pri starših na kmetiji in sem prehranila z njimi vso družino, saj so sestre hotele imeti lepe obleke, oba brata pa nove in nove motorje, pa smo pujske in krave raje prodali, kot da bi jih sami pojedli. Zajci, veste, se množijo izredno hitro. En sam par ima lahko tisoč potomcev na leto. Pri njih se generacije menjavajo kot sončno in oblačno vreme.
BOMBEK: Ampak težko je najti toliko hrane za zajce … posebno jeseni … ?
RENATA: Saj imamo sadje! No, vse hribčke okoli doma imamo zasajene s sadnim drevjem … ? (Zazdi se ji, da nekaj ni v redu.) Je kaj narobe? Vam ohrovtova juha ni teknila?
BOMBEK: Pa kaj škropite sadno drevje?
RENATA: Seveda, kaj pa mislite – saj imamo tudi vinograd, porabimo škropivo, kar ga ostane, poškropimo sadje. Kaj ni boljše ne imeti kaparja? Včasih so bila jabolka tako flekasta, da jih še zajci niso hoteli. Potem so postala jabolka debela, gladka in lepo rdeča in zajci so si brusili zobe ob njih kot ob korenčkih!
BOMBEK: Samo to bi rad vedel – kaj škropite sadno drevje redno in večkrat na leto? In s katerimi škropivi?
RENATA: Kaj si pa mislite. Škropivo je drago. Ne škropimo ga.
BOMBEK: Oh sem si oddahnil.
RENATA: (Se začenja spominjati in se pač spomni tega ali onega.) No, v mojih časih … to je pred desetimi leti, se je s tem ukvarjal samo oče, bil je že star in betežen, težko je hodil. Tudi ljubilo se mu ni nič več. (Za hip se ustavi v razmišljanju.)
RENATA: Zdaj je drugače. Kmetijo sta že prevzela brat in žena, brat je končal kemično srednjo. Kupil je že štiri nove brizgalne. Da bi videli njegovo ženo Cilko! Neumorna je s škropilnico na ramenu in s cevjo. Pod zaščitno obleko je videti kot pravi Marsovec!
BOMBEK: Zakaj sta brat in njegova žena prevzela kmetijo, kaj sta oče in mati že tako stara?
RENATA: Ne, čisto prijazna starejša človeka sta. Ne, nista stara, oče je šestdeset, mati oseminpetdeset, ampak mamo neprestano boli mehur, oče pa slabo vidi: ne more več voziti traktorja, kaj, niti motokultivatorja! Oba se pa zelo težko premikata …
BOMBEK: Povej mi, imaš rada seks?
RENATA: Moj mož je tu v službi, ne dotikaj se me. Veliko pa je zaposlen. Počakaj me čez dve uri na parkirišču.
