Zapisano je, da si ljudje,
z nohti opraskamo srce,
če smo si preblizu.
Ne dovoli mi, da to počenjam…
… in če te kdaj vendarle opraskam,
ne jemlji resno teh ran.
Bodi kurjač v najini hiši,
naj mi kdaj ožge lase, usta,
razvihari se, da nagne najin čoln
v smrtno grozo.
Na kolenih bom šivala ovoje za tvoje rane
iz potrganih jader…
Bodi močan kot črn bik, ki vrže jezdeca s hrbta.
Silovit kot kopje, ki ga meče v zrak tisti župnik.
Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire,
noža, samo zato, ker sem ženska…ravno zato jih ne vrzi.
Napravi mi copate iz trnja in osata.
Ne polagaj me le na mah.
Zapri me od časa do časa v ledenico, da bo moralo srce
hitreje utripniti …
PLJUSK
Poznega aprila je mesto sveže.
Zrak že širi nozdrvi
konja nekje v daljavi.
Zdaj je možnost!
Na površje reke, ki je še
včeraj bila mlečna cesta,
priplujejo diamanti,
ki so last vseh.
Nič ni tvoje, je le trenutek,
da odtisneš sliko
majhnega kamnitega trga z enim zelenim drevesom
na svojo zastavo, s katero boš
mahal do poletja.
Takrat ko bo zrak že gost in vroč
in ga bo treba redčiti z rdečim vinom.
Takrat bo spet potrkala želja,
da še enkrat srečam Atilia Oroviča,
dalmatinskega pevca z otoka z najkrajšim imenom.
Ne spomniš se me več, pesnik,
sediš verjetno
sredi rožmarinov, z obrazom
zahajajočega sonca, s svojo klapo,
ki mi odmevaš kot školjka, če jo prislonim na uho.
Vedno tiše, vedno tiše … Ne!
Tvoj glas si želim na zastavi tega poletja,
da spere še zadnjo kapljo spomladanskega dežja,
da me sladko spreleti ob tvojem hrepenenju,
ob pesmi, ki mi
je nisi dal, pozabil si, v katerem hotelu že sem.
Da mi pade sandal z noge, ki
binglja dol z betonske ograje.
Želim si tvojo pesem, ki si jo bom zataknila
za poletni klobuk
In želim že enkrat končno
zaživeti na svojem otoku.
IN MEMORIAM
Štefan je bil kmečki mož,
rojen v zibel, v svet stran od sveta,
rojen v trpežnost, v modrino oči.
V na stara leta slabo razumljeno govorico …
a nikoli prav zares starec …
glasen in tih, kakor je pač naneslo.
Če dobro pomislim, le malo vem o njem,
ki je preživel vojno, imel rad Zofijo,
ki je bil sam, odkar ga poznam,
le tu in tam mu nova gospodinja
namili srajco, skuha močnik.
A ena je preglasno govorila,
druga se v klet mu zvrnila.
Hiša številka 10 zmeraj polna vina in mleka,
kar je kdo rabil,
za nič ni blo treba prosit …
Vrata na stežaj odprta do poznega večera,
obuti v težke škornje, so vsi lahko prišli,
za vse tam bil je štefan …
Enkrat na leto v mesto po hlače,
ki od komolca do dlani
jim je zmeril širino,
za dolžino ni boljše mere kot razpon rok…
pa brez ugovarjanja sok in dinar
za vnuka, ki ta dan je šofiral.
Z glasom in hojo
kot močno drevo v samoti,
z razbrazdano skorjo,
a dober kot kruh, ki ga je
pred mnogimi leti pekla
kmečka žena.
Pred večerom
še stotič moder predpasnik,
nato Kmečki glas,
pod noč pa politična slika
in spat…s šalico vročega vina
oslajeni sen,
z Marijo z detetom nad sabo,
Oče naš, ki si v nebesih.
Hvala
za kuhinjo, kjer je migetala
dišeča vročina,
hvala za
prvi okus šnopsa in vina
v naših mladih ustih,
za smrtni strah ob verigi hudiča,
ki je spremljal Miklavža,
hvala za grabljice in za tiha slovesa.
Za porkamadona, bog, aleluja.
OČI JUGA
Lajež psa
ob izdihu poletja.
ko je topel, mehek,
koprenast dan.
Dan za nič drugega kot za
sprehod,
glaž bezgovega soka,
morda ping pong.
Devet golobov opazuje
belo golobico.
Mlačno srce bele golobice
se ozira
po lanskem poletju.
PET
Še pet terapij,
še pet sobotnih matinej
še pet krat pet malih belih sladkornih kroglic,
še petkrat bo sestra Dragica, diplomirana medicinska sestra,
namestila elektriko na vrat in rekla, JA, doktor vedno reče adijo,
točno se vidi, kdo ima kulturo.
Če naslednjič zamudim,
me ne bo več vzela, ne, ne bo namestila elektrod
na ledvice, med lopatice in na vrat. Ne, ne bo.
Le kdo si je izmislil popis inventarja?
Ali mislijo, da bo ona kaj domov
odnesla? Ona, ki ima le še nekaj let do penzije?
Kakšno omaro?
Naj še zdržijo te omare in te elektrode do njene penzije,
potem pa je več nič ne zanima.
Ona je človek za pravico.
Veliko srce, ki utripa v majhni sivozeleni sobi bolnišnice
pred štirimi kabinami s starimi svetlomodrimi zavesami,
ki jih včasih zagrne, včasih pa ne.
BREZ NASLOVA
Črne sence hodijo po mestu,
pijane, same, brez daril.
Le noč jih vidi,
tiha reka, most je visoko, a prišli bodo čez,
vroč kostanj malo ogreje …
Danes bodo še prišli čez …
PRIJATELJI
Ni bolj žalostnih ljudi,
kot so moji prijatelji.
Gostoto svojih življenj spuščajo v globoko čisto vodo,
kjer plujejo v jati malih morskih bojevnikov.
Le tu in tam kdo leže na letečo preprogo – skata.
Na gladini se kot kapljice približujemo,
včasih se združimo v velik krog in
luna na nas močno sije.
Kadar nimam roke,
mi prijatelji namestijo hobotnico,
a uporabiti znam zmeraj le en krak.
Naš krog ni nikoli pravilne oblike,
in ravna črta tudi ne.
Od meduz ožgane noge nam prosto plavajo pod gladino,
v nori želji, da že enkrat pride morski pes.
Le kako se je dotakniti njegove plavuti?
Včasih se primemo za noge in naredimo zvezdo.
Takrat smo zelo srečni.
Nekega dne pa bo nekdo od nas globoko zajel zrak
in se potopil, v boju izruval morsko dno
in ostali bodo videli komet… na morskem nebu.
