Zakaj žalostni klovn izziva smeh? Belilo po vsem obrazu briše gube in gubice, debele ustnice se spakujoče zajedajo v brezizrazno belino, oči se izgubljajo pod ostro začrtanimi obrobami. Žalostni klovn, ki si upa govoriti o svojih razočaranjih. O grenkih spoznanjih, ki so napolnila njegovo občutljivo, preobčutljivo dušo. Pa vendar ne govori o tem kakor o svoji žalosti. Ne, ljudje imajo več ko preveč svojih težav in žalosti. Če naj prisluhnejo drugemu, jim mora spregovoriti z glasom, ki ne razkriva prizadetosti. Ki se iz nje celo ponorčuje, se ji posmehne, kakor da je odmahnil z roko in rekel, sebi in drugim: Poglej ga, tepčka, kako se je začel smiliti samemu sebi. Naj rajši poskoči, ko ga oplazi bič, ki se je jeguljasto zvil pod njegovimi nogami. Naj raztegne svojo rdečo šobo in se potrudi, da ne bo preveč hrapav njegov glas, ko bo povedal nekaj o … o čem? O sebi? Bog ne daj. Nič o sebi. O nas nasploh. Pa ne tako, da bi nas zabolelo. Naj nam pove nekaj, kar se bo zdelo znano, prijazno, spodbudno, kakor nam je take besede nekoč tiho pravila mama. Ko smo se hoteli začeti cmeriti, ker nas je spustila iz naročja v posteljico.
Klovn, umetnik, artist. In njegovo občinstvo.
Ali je artist tudi vrvohodec, ki visoko nad tlemi mačje mehko in oprezno stopa po žici, razpeti med gradom in stanovanjskim poslopjem na drugi strani trga? In z dolgo palico v rokah lovi ravnotežje? Kje je mreža, da ga prestreže, če bi omahnil? Ni je. Če bi bila, ljudi njegova hoja ne bi privlačila. Saj ne bi tvegal življenja. To bi ne bilo nič drugače kakor takrat, ko je nam, predšolskim punčkam, sestra Mira s svojimi gibkimi koraki in spremljajočim ploskanjem kazala hojo mehkih mačjih šap. Ples mačk, belih, sivih, rjavih. Ki smo ga zaplesale, me, sokolska deca, svojim staršem in drugim v Unionski dvorani. Artist visoko na žici, sredi med nebom in zemljo, se počasi, brez varovanja, premika proti rešilnemu balkonu na koncu poti. V srcu me je stisnilo. Bo prišel do kraja? Nisem si upala počakati. Stekla sem mimo visokih lesenih plotov proti domu. In drugi dan si nisem upala nikogar vprašati, ali je mož srečno prispel na drugi konec žice.
O počitnicah sem v domači vasi staršev dvakrat začutila čudno, privoščljivo zavist ljudi.
Star cigan je po prašni cesti pripeljal medveda. Vodil ga je na verigi, njen obroč je prediral medvedov smrček. Pred babičino hišo sta se ustavila in na gospodarjevo tleskanje se je medved počasi vzdignil na zadnje tace. Okorno se je začel prestopati. Po nekaj korakih se je sesedel in se spet oprl tudi na prednje tace. Otroci so se smejali čokati živali s povešeno glavo in sivkasto zaprašenim kožuhom. Cigan je čakal. Gospodinja mu je prinesla dva kosa kruha. Odšla sem za hišo in v sebi zadrževala jok.
Čez nekaj dni je nas otroke presenetil glas troblje, ki je vabil pred sosedovo gostilno. Čika Sava, čika Sava! Čika Sava i njegova tvrda glava! Začela se je predstava. Nejasno se spominjam, kako so orjaškemu moškemu, ležečemu kar na zemlji, na golih prsih s kladivom razbili sod. S širokima zoboma, na katera je imel namotano nit, je zanihal v zrak kamen, ujet v zanko. Potem si je odmotal svitek las na temenu in si nanj obesil drug, poln sod ter ga vzdignil. Vsako točko so zbrani pospremili z glasnimi vzkliki, se zmrdovali ter pripominjali to in ono. Ko naj bi na koncu v nastavljeni klobuk padel kakšen dinar, so se začeli drug za drugim razmikati in odhajati. Bila sem brez ficka v žepu. Obšel me je sram za vse, ki smo se zbrali okrog ostarelega silaka.
Večkrat na leto je prišel na dvorišče visoke hiše, v kateri smo v mestu živeli, mlad človek s širokokrajnim klobukom in kitaro. Postavil se je na sredo dvorišča, zabrenkal na strune in zapel. Besed nisem razumela. Mogoče so bile nemške, mogoče iz kakšnega drugega jezika. A zapel je z glasom, ki je segel do srca. Še posebej ženskam. Ko so izzveneli zadnji zvoki, so z večine balkonov poleteli proti sredini dvorišča v koščke papirja zaviti kovanci. Pevec, ki je še pravkar zanosno pošiljal svoj pozdrav na vse strani, se je tiho sklanjal in pobiral podarjene zavitke.
Ob pogledu na njegov sklanjajoči se hrbet mi je vsakikrat bilo mučno.
