Pozno poletje
niha daleč v leto,
čutno lesketa prostor
s prozornimi zastori
obrušenega spomina.
Na pragu jeseni
otožno purpurni odtenki,
vznemirjajo gladino jezera,
v zamaknjeni pokrajini
zrcalijo samotnost hiše,
skalnatih temeljev,
dotrajanih vratnih opažev, oken …,
opazno razpadajočo
pod krošnjami vrb žalujk –
kot odtisi let na krivuljasto
žilnatih listih življenja;
zaljubljeni v šepet narave,
zamotani v otožnost,
v pokrajini brez žive duše,
zibam v sebi brezciljni zanos,
kot šepetajoče ustnice
izpoved najlepših besed.
V zapoznelem vzgibu poletja,
bijem nostalgičen boj,
begotno – kot veter z mlini;
s prepletenimi prsti
mirim notranji trepet,
ne znam drugače
orisati hotenje svojih rok,
zatečeno v oddaljen čas.
Obujena idila,
zastaja v meni,
živi brez časa;
kupole daljav,
hranijo skrivnostne občutke,
nikoli postarane;
monotonih misli bredem po koncu poletja,
kjer nihče več ne hiti mimo koga –
na obrežju venečih trav,
diham v kristal samote,
praznih rok dojemam stisko
privajeno daljni zgodbi,
ki jo nosim v sebi
za neizogibno izročilo jeseni,
ko bo v vsaki kaplji jokalo,
odgovore vprašanj brez zatikanja,
v ponovljeno čakanje spremenilo.
Globok občutek neizogibnega,
kot kamnu bližina črnega maha,
preveva toplino kraja poletja;
sprijaznjena – polna sočutja
med vlakni pogubnih delov sebe –
s smehljaji mojih vzdihov
zavajam stražarje samote,
kot svetloba sonca - sence ,
nad pogubno platano poletnih raz.
BESEDE NE CELIJO RAN
Tvegamo –
gotovo za negotovo,
lepimo koščke priseg
v mozaik odrešenja,
razmetavamo besede,
ki sladkobno
silijo v razum,
v preganjanju konca k začetku,
da bi hrepenenju ustvarili
lahkotna krila.
Tvegamo –
govorico nemoči
dokončanih zgodb,
ljubezni mečemo v ogenj
senčnega spomina,
z izgubljenim
grejemo samoto,
poravnavamo pozabo,
da nas ne bi silno
spremenila.
Tvegamo -
iskanje doline sonca,
brez stez, cest,
ki bi v svet vodila -
oviti v pregrinjalo vere,
za trhlimi stebri nečutnosti
skrivamo pravi obraz;
besede ne celijo ran,
zapahi svojih zmot
so nam jih oddaljila.
IMETI MORAŠ SRCE
Ne razumem,
niti ne vem,
zakaj se včasih
preveč zadržujem
na praznem stopnišču
razvpitih ugibanj,
ko vedno zaznam,
le svoj glas.
V svoji drugačnosti,
niti ne vem,
zakaj občudujem
polna dvorišča,
zasnežena z golobi,
opuščena gnezda lastovk,
kobilo z žrebičkom »na Zadu«,
naravi okras.
Ne razumem,
niti nočem,
zakaj je povsod
človek vmešan v vse;
zakaj ne sledi klicu
toplega utripa srca,
zakaj brezoblično dviga,
brezbrižnost v svoj jaz.
Imeti moraš srce,
vzljubiti stvarjenje
v sebi samem,
živeti obstale ure,
ko gre najlepše mimo;
z odtenkom skrivnosti
slepila v očeh,
prenesti poraz.
NI LAHKO RAZUMETI – SPRIJAZNJENO
Rasla sem –
kot drobno seme,
zasejano v žejno sušino,
negotovo dohajala
ustvarjeno za čas,
navzven mrko,
kot zamotan dež,
ki umiva bel kamen –
spontano motrila množice,
valjane z množico,
skozi vijugaste tunele
trpko zmedenih idealov,
ki so polzeli v kosti,
razdvajali realnost;
v veri dolgoživosti
sproti vozlala nov svet
za zaklad vdolbin trenutkov
samotolažbe – ko na tleh,
nimaš več kam pasti
in skozi štrene obupa
neustavljivo pronica
eno samo slovo.
Brez gub na čelu,
privlačno mrtvim poljem
svoje razsežnosti,
nisem zmogla risati večere
v črtah zoreče ajde;
skozi navado svojih oči
resnici primikala razdalje –
zanikala brazgotine bojazni,
prikrito v videzu rastja,
hotenega v iskanju sebe
nikoli dokončala;
moja rast v višino
preostalega življenja,
ne potolaženo hrepenenje
v poletu utrujenih kril,
kot simbol suhocvetke Immortelle,
v vazi brez vode zavrte rasti;
razpotje začrtane usode
ponazarja dve različici,
pregnanih in preganjanih
pestečih misli in potlačenih čustev.
Ni lahko razumeti – sprijaznjeno.
POBRATENA S TIŠINO
Tako dolgo se že sprašujem…
o občutljivih popoldnevih,
gostih poletnih večerih julija,
okrašenih s spiralnimi rjuhami
drobnih nebesnih znamenj,
prehodna ležišča moje samote,
tiha brezimna pribežališča
hrepenenj votlih glasov
skozi odrinjena sanjava leta –
odmevna vsakomur
na svoj način –
da začenjam dojemati
minljivost miline kot obledel
kalejdoskop tankočutnosti,
izgubljeno raven plimovanja
skritih zalivov oceana življenja,
kjer se znova in znova
kiralno prepirajo zame,
umrljiva poletja.
Tako dolgo se že sprašujem…
… pobratena s tišino,
da besede pomenijo
izničenje stvari,
odrezan prag labirintu
prividov sanj,
ker si upam
skozi svoj čas agonije,
radovednih oči
gasiti zublje duše,
neodrešeno verjeti
v pogrešan letni čas,
toplino milostnih sledi
voditi na ruševine sna,
kot zadnji način zavetja,
pod okriljem smiljenja sebi;
brez sonca v grlu,
skozi praznino stvari,
snubim poletna razodetja.
