BAZILIKA

ONA

Jutro. Zadnje avgustovsko jutro. Sedi pod borom, čigar iglice se ne premikajo, saj ni piša, ki bi jim vdihnil življenje. Nič se ne premika, niti gladina morja ne. Niti ona ne. Zre proti srebrni vodi, še negibni po nočnem počitku, še lesketajoči, kajti sončni žarki se še niso dotaknili oljnate površine, da bi jo prebarvali iz srebrne v modro zeleno. Vse okoli nje je negibno. Tiho, mirno, ovito v zagonetno jutranjo tišino, ki pa vendar neverjetno veliko pove. Osupljivo zgovorna tišina! Šepeta ji o tem, da je na čudovitem koščku sveta, da naj bo srečna, ker jo obkrožata tišina in mir, danes redki dobrini v tem drvečem svetu … šepeta ji, da ima veliko srečo, ker je lahko zadovoljna s svojim življenjem … namiguje, da je treba biti hvaležen za vsak dan spokojnosti … in navsezadnje namigne tudi o tem, da je končno spet svobodna kot oblak na nebu, ni ji treba razmišljati o prvem šolskem dnevu, o učnih načrtih, poročilih, sitnih starših in pogosto težavnih učencih. Končno svobodna po osemintridesetih letih službovanja …

Ko se čez nekaj minut skozi mogočno krošnjo zveriženega bora prikrade prvi zlati žarek, je tako, kot bi ji pretrgal sanjsko nit zavesti, prijazne misli pa v hipu izpuhtijo, ne da bi se vsaj z drobnim opozorilom poslovile. Dan je rojen, nov vroč avgustovski dan, nekje na meji med poletjem in zgodnjo jesenjo … nekje na Jadranu med Zadrom in Splitom ,,,

Z brisačo, vrženo preko rame, se odločno nameni po stopnicah navzdol proti srebrni vodi. Jutranje plavanje ji bo dokončno prebudilo telo, zbistrilo misli in vlilo svežo energijo v mišice.

ON

Odšla je, pomisli, potem se pa tudi sam izkoplje iz pomečkanih rjuh in pristavi lonček za kavo. Čudna ženska, ga prešine, ena redkih, ki je upokojitev ni potisnila v tisto nenavadno histerijo, značilno za osebe, vse življenje vpete v delo, družabno življenje, takšne in drugačne aktivnosti, ki prinašajo v šoli in širšem okolju nekaj malo ugleda, denarja pa seveda nič.

Vso pomlad ga je skrbelo zanjo, Kako bo sprejela veliko spremembo? Kako si bo zapolnila prosti čas? Venomer je tekala okoli, posebno odkar sta otroka dozorela in se osamosvojila. Kot da bi hotela v službi in različnih društvih na silo zapolniti dneve, ki jih je pred tem leta in leta posvečala predvsem njima, kot da bi v bistvu bežala pred NJIM. Da, ta zadnja misel je bila polna pelina. Bil je občutljiv moški, rahločuten, zaznaval je tudi tiste najmanjše odtenke ženinih razpoloženj, ki jih običajno moški prezrejo kot nebistvene, nepomembne. Ni povedal, da ve, ni pokazal razočaranja zaradi vse večje tišine, ki je skozi čas zazevala med njima, kot rakava bolezen se je potuhnjeno zavrtala mednju, ni se skušal upreti praznini, ki je kot vseobsežno mračno ogrinjalo ovila vase njun vsakdanjik, njuno življenje, vse, kar sta si nekoč tako ljubeče delila. Ne da ne bi imel volje ali moči, bolj se je upiral dejanjem, ker je čutil, da bi bila prizadevanja brezplodna, da bi bil zavrnjen. Slutil je, da ni pravi čas za posredovanje in tako se je prepustil toku …

Pogledal je proti srebrni vodi, kjer je z velikimi zamahi merila razdaljo med obalo in z belimi plastičnimi kroglami, nanizanimi na vrv, označeno območje kopališča pod kampom. V tej jutranji uri – bilo je šele pol sedmih – je bila edina kopalka v zalivčku. V mislih je stavil za vrček piva, da si ne bo drznila plavati do meje kopališča. Bila je zajec, vedno na preži pred morskimi psi, ki so jo strašili že leta in leta, posebno od tedaj, ko so na televiziji začeli vrteti serijo dokumentarcev o napadih morskih psov ob obalah Avstralije, Južne Afrike in še kje. Ne bo si drznila, je dejal polglasno in jo spremljal z napetim pogledom. Seveda je dobil stavo. Nekje na polovici poti se je sunkovito obrnila in z vso močjo zaplavala nazaj proti obali. Zajec, se mu je zasmejalo. Z največjim užitkom se je navduševal nad njeno predvidljivostjo. Tako jo je imel »preštudirano« kot zemljevid domačega kraja. Verjel je, da presenečenja sploh niso možna.

Ko je prihitela do počitniške prikolice, se je delal, kot da ni videl ničesar.

Nalil ji je kavo, ponudil še suho pecivo in nekaj breskev, ki sta jih prinesla s sabo iz domačega sadovnjaka.

Rekla je le, da je voda čudovito mlačna, najlepše pa je, da se svetlika prav kot neskončna srebrna planjava.

IGRA

Saj ga je videla, kako kuka proti obali in jo budno spremlja s pogledom med plavanjem, in ko se je vrnila, je celo brala v njegovem sivem pogledu iskrice zadovoljstva, ker ji ni uspelo premagati trdno zakoreninjenega strahu pred globino in njenimi pošastmi. Ničesar ni rekla. Pogovor je tekel le o tem, kaj bo ta dan za kosilo.

»Imam zamisel, nekaj malce smešnega,« je dejala veselo, prav razigrano.

»Sama ušesa so me,« ji je vrnil s kančkom humorja v glasu. Za hec je bil vedno razpoložen. Iz predprostora je prinesla revijo s križankami in pojasnila: »Da ti ne bo dolgčas, sem vzela s sabo zbirko križank. Doma se mi je med listanjem porodila misel, da lahko tekmujeva v reševanju križank.« Revijo mu je položila v roke in dodala: »Križanke so na temo ‘poletne solate’ in lahko se pomeriva še v pripravi solat. Mislim, da jih je 75, pri vsaki je seveda tudi recept za pripravo.«

»Ne mi težiti s takimi šolskimi štosi. Zdaj si upokojenka, si pozabila?«

»Ne bodi tak! Zabavajva se, saj sva na dopustu, ne?«

»Upokojenci smo na počitnikovanju, ne na dopustu …«

»Saj je vseeno.«

Zavil je z očmi, kot da se mora predati pred nadležnim nasprotnikom.

»In v čem je vic – kako bi tekmovala?«

»Vsak dan je eden glavni. Rešiti mora križanko in pripraviti solato po navodilih. Če eno ali drugo ne uspe, mora odriniti od svojih počitniških dinarcev recimo 50 kun v lonček, ki ga bom nastavila. Na koncu bova zbran denar porabila za imenitno ribjo večerjo, Kaj praviš?«

»Neumnost. Saj se ne splača truditi, če bova sadove na koncu enakomerno delila. To potem ni tekmovanje, ne?«

»Ah, gre za to, da razgibava morski vsakdanjik … ne za ruleto.«

Gledal jo je, premišljal, potem pa zmignil z rameni.

»Boš ti prva?»

»Bom. Solata mora biti nared do poldneva, križanka pa rešena do 18. ure popoldan. OK?«

Zdelo se mu je otročje in za lase privlečeno, a ker ni bilo na obzorju razen kopanja, branja, poležavanja in kartanja kakšne druge ‘zadolžitve’, je sprejel igro.

Pripravila je zeleno solato z naslovnice iz revije. Nič posebnega, doma sta jo pogosto jedla. Tudi brez navodila bi jo znal spraviti skupaj. Pripravila je tudi pečenko, kakor je bilo navedeno na koncu recepta. Križanka je bila smešno lahka, tako da mu je nalogo v celoti predložila že pri kosilu. Preveril je navodilo in pripomnil: »Česen na solati ni strt, ampak nasekljan. Napaka. Petdeset kun prosim!«

Debelo, nejeverno se je zastrmela vanj in se uprla:

»Ne bodi dlakocepec. Česen je česen!«

»Navodilo je navodilo. Ti si si izmislila pravila. Denarce prosim.«

S stisnjenimi zobmi mu je izročila petdeset kun in se potem še debeli dve uri mrgodila, molčala in kuhala mulo. A ni komentirala.

V roke je vzela knjigo, on pa Delo od prejšnjega dne.

Misli so ji begale kot zmedene kokoši, ni se mogla skoncentrirati na vrstice v knjigi. Zdelo se ji je krivično, da je tak zadrtež. Njej se je zdela ‘solatna ideja’ super in hotela je biti izvirna, pa da se malo zabavata poleg kopanja, sončenja in lenarjenja. Že doma jo je mučila misel,da bi bilo treba nekaj storiti v zvezi z njuno tako silno pusto, prazno zvezo, ki ni bila več podobna ničemur. Tole s solatami bi bil lahko prvi korak, prva stopnička v približevanju. On pa tako! No počakaj, si je rekla, pri tvoji solati bom še bolj pikolovska, kot si bil ti …

Zjutraj naslednjega dne ga je videla vneto listati po reviji s križankami. Pogodrnjal je:

»Solata, ki sledi, nima navodila. Kako naj se je lotim?«

»Seveda ga ima … če prelistaš revijo do konca, boš našel pod enako sliko, kot je na četrti strani, še navodilo za pripravo solate. Potrudi se malo, fant.«

Seveda je našel, kar je potreboval, a šele na strani 74.

»Sadna solata. Lahko izberem katero drugo?«

»Ne, lepo po vrsti bova delala, da ne bo še dodatnih zadreg …«

»Se ti ne zdi, da pretiravaš? Solata je solata.«

»Tudi sadna solata je solata,« se je zarežala in vsa sijala od nagajivosti. »Kar pripravi jo.«

Kasneje ga je videla z vrečko v roki kreniti proti trgovini. Čutila je, da se je v njem prebudila tekmovalnost in da bo dal vse od sebe. To je pri njem marsikdaj pogrešala. Ni bil ambiciozen, zadovoljil se je z malenkostmi, bil je preprost, skromen človek. Če bi mu vsaj malo zrasla krila …

Ležala je, se nastavljala soncu in sanjarila o vsem mogočem, ko jo je poklical jest. Bilo je točno poldne, kar je nakazal tudi cerkveni zvon s svojim vztrajnim večminutnim zvonjenjem, ki je odmevalo med bori v avtokampu in po vsem zalivčku.

Za kosilo je bila samo sadna solata, opisana v reviji na strani 74.

»Samo to?« se je kisala.«Kakšen kos mesa bi se verjetno tudi prilegel.«

»Navodila ne omenjajo nobenega mesa, torej samo sadna solata.«

Postregel jo je v okrušenih keramičnih skodelicah. Drugih pač ni bilo. Celo stepeno sladko smetano mu je uspelo nabaviti. Dobroto je lepo dekoriral z listki sveže mete, ki sta jo prinesla v hladilni torbi od doma. Slastno. Že na pogled zelo dobro in res je bilo dobro. Banana, jabolka, pomaranča, ananas, med, limonin sok …

»Kaj pa mango? V navodilih je naveden še mango,« se je zapičila.

»Kje pa naj bi v tem zakotju nabavil mango, a?«

»Ne vem, a če sva dosledna … petdeset kun prosim!«

»Ma daj, debeli dve uri sem kolovratil po tržnici in samopostrežnicah, da sem nabavil sestavine, eno uro sekljal in rezal, zdaj me boš pa zafrkavala!«

Ni bil preveč hud, celo nasmihal se je, a vendar le težko odrinil tistih petdeset kun. Zdelo se mu je, da bo to nagajanje, cepljenje dlake postalo še zanimivo.

»Kaj pa križanka? Si jo rešil?«

»Mala malica zame.«

»Katera? Na četrti ali štiriinsedemdeseti strani?«

»Na četrti seveda, saj greva po vrsti – kot si rekla.«

»A tudi križanka na štiriinsedemdeseti strani sodi k tej solati, dvakrat je ista slika, torej bi moral rešiti obe! Še petdeset kun prosim.«

»Pa kaj še! Do večera imam čas, tako sva se zmenila.«

Izziv ni uspel, kar je sicer obžalovala, obenem se pa pošteno zabavala, ko ga je gledala, kako se matra s križanko na strani 74, ne vedoč, da so na koncu revije navedene tudi rešitve vseh križank. Lahko bi malo pogoljufal in pokukal … in prepisal …

»Pošteno pa ni … če sva res že tako dosledna … da moram jaz v eni sapi rešiti dve križanki. Lahko bi mi vrnila kazenskih petdeset kun, kaj praviš?«

»Morda pa res,« se je omehčala in mu vrnila denar. Videla je, kako je ves zažarel. Pri denarju je bil vedno hudo natančen, varčen in zelo preudaren. Ne kot ona, ki je brez premisleka kupila v trgovini vse, kar se ji je zalepilo na prste. S tem vrnjenim petdesetakom mu je resnično olepšala dan. Vrtel ga je med prsti, jo veselo pogledal, potem pa rekel: »Ker si bila tako velikodušna, te vabim na kranjsko klobaso in pol litra ledenega piva, kar me bo stalo štirideset kun. Deset pa mi jih vendarle še ostane.«

‘Akcijsko’ ponudbo je odkril v restavraciji sredi kampa že prvi dan, ko sta prišla. Za večerjo je bilo malce skromno (po njenem mnenju).

»Predebela si,« jo je ošvrknil. »Ne bo ti hudega, če malo popaziš na zaužite količine hrane. Dopust na morju je idealna priložnost za shujševalno kuro.«

Imel je prav, a bila je globoko užaljena, ker ji je to na glas povedal. Klobasa in pivo sta v hipu izgubila ves svoj okus in čar. Molče se je spravila med rjuhe.

BAZILIKA

Po jutranjem plavanju, v katerega je vložila veliko energije, in kavici, ko se je še vedno držala kot huda ura, je krenila v naselje iskat sestavine za svojo solato. Kako je lahko tako nesramen, si je govorila med prehitro hojo. Kot da ženska ne bi sama vedela, kdaj je predebela, kdaj mora prisluhniti alarmnemu zvoncu v glavi. Kaj je treba o tem na ves glas govoriti! Imel je presneto srečo, da je bil vse življenje vitek, ne glede na to, koliko je zbasal vase, tako je lahko gobcal in kritiziral debeluhe. Res je bila užaljena.

Na tržnici je dobila vse, le sveže bazilike ni bilo pri nobeni stojnici. Kaj zdaj? V trgovini je sicer kupila suho začimbo v majhni steklenički, a je takoj pomislila, da jo bo stalo petdeset kazenskih kun, če ji ne uspe najti svežega zelišča. Sveža bazilika! Kolovratila je med starimi hišami in kukala na skromne vrtove, ki jih je huda suša povsem opustošila. Paradižnik, blitva, drobne paprike, boren stročji fižol, požgano zelenje krompirja … bazilike pa nikjer! Pred staro, napol porušeno kamnito hišo je zagledala kup keramičnih lončkov in v njih različna zelišča: peteršilj, rožmarin, timijan … in grmiček bazilike. Živo zeleni lističi na krepkih steblih so se ji vabljivo smehljali naproti. Samo utrgati bi jih morala in hladnokrvno oditi dalje po ulici. A poleg tega mini vrtička je dremala ženica v črni ruti, črnem krilu in vezenem predpasniku, na pogled stara kot Metuzalem. Kot da jo je nekdo odložil, nato pa preprosto pozabil tam sredi podrtije. Podobna je bila reliktu zdavnaj minulega časa. Nepremična, kot bi bila okamnela.

Kaj naj stori? Ženica je še ni opazila. Če bi ji ponudila kaj drobiža, bi morebiti …

»Iščete kaj, draga gospa?« je nenadoma spregovorila starka, nepremična kot še malo prej.

Od začudenja se je zdrznila in ni takoj odgovorila.

»Danes je grozno vroče, kajne? Moj mož pa je umrl …« je zamrmrala varuhinja časa. Končno je odprla tudi oči, pogreznjene v nešteto gub in gubic. Tako majhne so bile kot glavice na buciki.

»Mi lahko prodate nekaj lističev bazilike? Nujno jo potrebujem,« je končno le dahnila.

»Kaj bi rada? Baziliko? … Nimam je,« je odvrnila starka in škilila v obiskovalko. »Danes imam samo skuše in sardele, a bo komaj dovolj za kosilo …«

Očitno je bila starka v nekem drugem, vzporednem svetu, kjer resničnost ni pomembna. Stopila je bliže in pokazala na sveže zelišče v keramičnem loncu, rekoč:

»Tukaj jo imate, baziliko.« Starka se ni premaknila, samo posmrkala je.

»Kar je moje – je tvoje,« je prišlo tako tiho, da jo je komaj slišala.

Previdno je utrgala šest lističev bazilike. Omamno je zadišalo, vonj po soli in vonj svežega zelišča sta se pomešala v čudovito skladnost, da se ji je nabrala slina v ustih. Ženica niti trenila ni, tudi tedaj ne, ko se ji je zahvalila in ji obrnila hrbet, da bi šla. Po nekaj korakih je zaslišala starkine besede: »Ne pusti, da odide … bila bi velika škoda …«

Kaj neki je mislila s tem? KDO ali morda KAJ naj ne odide?

Najbrž je bilo to, kar je rekla, namenjeno komu drugemu …

A vso pot nazaj v počitniško naselje so ji starkine besede odmevale v glavi. Kot da bi šlo za prerokbo …

K solati je spekla na električnem žaru še tri zrezke. Molče sta obedovala, in čeprav kosila ni pohvalil, je videla, da mu je teknilo, saj je s koščki belega kruha popivnal s krožnika sleherno sled mesnih sokov.

»Križanka? Samo do polovice si jo rešila …« je končno pristavil.

»Bom, vidiš, da nisem utegnila,« je odvrnila mirno in spravljivo. Srečanje s senilno starko jo je omehčalo bolj, kot je želela. Misel, da je starost tako zelo nepredvidljiva, lahko tudi mučna, težka, nadležna …se splača komplicirati? A ni bolje uživati vsak dan, ki ti je dan? Zajemati z obema rokama, spoštovati vsak zlat trenutek …

»No, si brez pripomb glede zelene solate s korenčkom in svežo baziliko?«

»Pa res nimam pripomb … čakam le še na križanko,« se je hudomušno zarežal.

Zaslutila je, da se je med njima nekaj premaknilo. Pozitivna energija, ki je vela iz njegovih pogledov, glasu in mimike na obrazu, jo je pogrela.

»Veš kaj? Greva hujšat in premagovat strah « je odločno dejala.

»Kakšen strah?«

»Greva plavat do označbe na koncu kopališča …«

»Ok, pa dajva … najprej skupaj, potem plavaš sama. To bi rad doživel.«

Morje je bilo izjemno mirno, tudi zrak nepremičen, vroč in suh.

Plavala sta drug ob drugem, s krepkimi zamahi, brez tekmovalnosti. V vodi je bilo precej kopalcev, a mnogo manj kot prejšnje dni, saj so se starši z otroki vrnili domov zaradi začetka pouka. Ostali so predvsem upokojenci.

Ko sta priplavala do temno zelene globine, jo je sicer stisnilo v želodcu in ji završalo v glavi. Oglasila se je nenehno ponavljajoča misel, ki si jo je zapomnila iz knjige Žrelo: »Velika riba je bila lačna … njeni občutljivi senzorji so zaznali rahlo valovanje, premikanje, ki jo je spodbudilo, da se je hitreje pognala skozi modrino …«

Potem je prenehala obnavljati zoprno misel in se mu nasmehnila, rekoč: »Jutri boš pripravljal šopsko solato … potrebuješ bel sir v slanici … v trgovinici na obali sem videla, da ga imajo … lahko pa daš v solato navadno skuto …«

»Po mojem bi bil dober tudi sir feta …« je menil, še enkrat močno zamahnil in se prvi dotaknil bele plastične krogle na debeli vrvi, ki je pomenila rob kopališča …

ONA

Kako čudno se lahko obrne življenje!

Vedno je bila mravlja, ženska velikanskega, toplega srca, predana družini, delu, najmanj sebi. Živo se spomnim, kako jo je oče pogosto grajal, da ji je največ do otrok in najmanj do njega. Seveda ni bilo tako, njegova sodba je bila zelo pristranska in nepoštena. Ob njem je veliko prestala: bil je kvartopirec, gostilniški človek, kasneje direktor in politik, večno na »terenu«, medtem ko je ona skrbela za dom, hčere, hodila v službo in dolga leta trepetala zanj, ko je zbolel. Vedno sem imela občutek, da je neuničljiva, saj je brez tarnanja zmogla vse. Ženska, kakršne se že zdavnaj ne rojevajo več. Moja mati!

Vsako jutro sva zmenjeni ob osmi uri, da greva na sprehod in na obvezno kavico v katerega od lendavskih lokalov. Vzljubila je ta skromni obred, meni pa je pogosto zelo odveč, saj imam znanke, prijateljice, s katerimi si imam mnogo več povedati, medtem ko je pogovor z mamo omejen predvsem na kuhanje, družinske zadeve, vrt in vreme. Enolično in včasih naporno.

Tistega jutra je bila posebno lepo urejena. Ko sem vstopila v kuhinjo, vso sijočo od čistoče, vso dišečo od svežih zaves, me je prevzela misel, da nikoli ne bom tako dobra gospodinja kot ona. Čakala me je z nakupovalno torbo v roki in širokim smehljajem na licu.

»Ali kaj praznuješ, mami?« sem jo pobarala.

»Lep kostim, kajne? Včeraj sem pospravljala po omarah in ga našla,« veselo pove in se počasi zavrti pred mano. Res lep bež hlačni kostim, ki se ji je dobro prilegal, le hlačnice so bile prekratke, tako da je bilo videti, kot bi ji jih šivilja merila v vodi. A tega ji seveda nisem rekla, da ji ne pokvarim veselja. Po očetovi smrti je bila končno na vrsti ona – lahko si je kupovala stvari, oblačila, celo zlatnino, saj je prejemala po njem zelo solidno pokojnino. A je marsikaj obviselo v omari – kupila je, nosila pa nikoli.

»No, ali kaj praznuješ?« ponovim vprašanje. Tokrat glasneje, saj je postala silno naglušna in vse na slabše ji gre.

»Kaj neki? Hotela sem se lepo obleči, saj je tako lepo poletno jutro,» se veselo nasmeje in potem kreneva na jutranji obredni sprehod. Naše mestece je ob jutrih kar živahno. Na vsakem koraku srečaš znanca in mami jih ima kar nekaj, predvsem ženske. Skupaj so delale v znani lendavski dežnikarni, ki je bila znana kot prva na Balkanu. Ko se spusti v pogovor s katero od njih, je tako, kot bi bil sredi sejma: zelo glasen dialog, pospremljen z gestikuliranjem in smehom. Hecno, včasih govori ena eno, druga drugo, saj so vse že krepko v letih, med osemdeset in petinosemdeset. Pravi teater!

No, tokrat ne srečava nikogar. A mami se v trenutku ustavi sredi pločnika in se prime za usta. Zgrabim jo za komolec, misleč, da ji je postalo slabo. Večkrat jo zgrabi vrtoglavica in potem mora čim prej sesti.

»Pozabila sem zobno protezo!« pove vsa zgrožena.

»Eh, pa kaj! Saj bova sami na kavi,« jo tolažim.

»Ne morem hoditi taka okoli. Počakaj me tu, takoj bom nazaj.«

Tako odločna zna biti, da bi bil ugovor brezploden. Torej jo pustim, da krene domov po zobno protezo, saj nisva daleč od njenega bloka. Zrem za njo in prevzame me, kako urno stopa, kako drobna je, le vsa nekako prelomljena, kot bi jo teža let vlekla proti zemlji. Potem čakam. Opazujem mimoidoče in se čudim, da je v mestu, kjer sem preživela šestdeset let, vse več neznancev. Od kod neki pridejo? Ali pa se ljudje res tako spreminjamo, da se po desetletjih sploh ne prepoznamo več? Saj se tudi priseljujejo, a vse manj – v Lendavi namreč ni nobene industrije več, prišleki se nimajo kje zaposlovati. Revščina je prišla tudi do nas …

Deset minut, petnajst … začne me skrbeti. Počakam še nekaj minut, potem pa krenem proti maminemu bloku. Toliko časa ji proteza nikakor ne bi mogla vzeti!

»Jezus, kaj je s tabo?« zavpijem, ko odprem vhodna vrata. Tišina.

Najdem jo na kuhinjskih tleh. Nepremično leži na boku, oči ima zaprte … a diha, bolj sope. Stresem jo za ramo, odziva pa ni. Previdno jo dvignem v sedeč položaj in jo naslonim na kuhinjski element. Čutim, kako mi srce tolče v grlu in v hipu sem vsa preznojena od groze. Nekaj požirkov hladne vode jo počasi le vrne v življenje. Ni prvič, da je omedlela …

»Mami … si pozabila zjutraj na zdravila?«

»Zdravila? Že nekaj dni jih nimam več …« momlja, še napol odsotna.

»Zakaj pa mi nisi povedala, da bi ti šla po recepte?«

Počasi se skobaca na noge. Ponudim ji bombon, da se ji dvigne sladkor v krvi.

»Nisem, hotela sem ti reči, potem pa nisem … dobro sem se počutila …« zmedeno mrmra.

»Mami, ne moreš brez zdravil! Sladkorna, previsok pritisk, srce, moraš jemati zdravila!« rečem jezno. Kot otrok je, določenih stvari preprosto noče razumeti, ne sprejeti.

»Toliko skrbi imaš z mano, samo gnjavim te …« reče vsa nesrečna. »Kar naprej mi moraš kaj urejati. Vem, da ti gre na živce.«

»Pusti to … najbolje bo, da greva v ordinacijo in poskrbiva za recepte. Skočim po avto, ti me pa počakaj spodaj na klopci pred blokom!« ji zabičam in jo pospremim iz stanovanja.

Ker naju mamina osebna zdravnica dobro pozna, sva hitro na vrsti. Ženska v belem pokuka v karton in obrača zajetni kup listov, potem pa zaskrbljeno odkima z glavo:

»Zdravila bi ji morala zadoščati še vsaj za mesec dni. Prehitro jih je porabila.«

Ko pacientko temeljito izpraša, se pokaže, da je mami jemala zdravila kar po svoje, nekatera namesto enkrat po dvakrat ali celo trikrat dnevno. Očitno je izgubila kompas. Zgrozila sem se. Saj bi lahko umrla!

»Kaže, da postaja vaša mama močno senilna,« se zdravnica zdaj obrne k meni. »Ne preostane drugega … vsak dan boste morali preverjati, kako jemlje zdravila. V lekarni dobite škatlico s predalčki, pa ji lahko tablete za nekaj dni vnaprej pripravite. A ni najbolj zanesljivo, še zmeraj lahko stvari pomeša …«

Govorila je tiho, tako da mami ni mogla slišati. Pa tudi posebnega zanimanja za moj pogovor z zdravnico ni kazala, kot da ji je vseeno. Zadnje čase je prepuščala meni, da sem odločala v njenem imenu. Že nekaj let je bilo tako – pooblastila me je za čuvajko svojega življenja.

Ko sva se vračali domov, je zamišljeno dejala: »Veš kaj, mislila sem, da bom umrla. Nič ni bilo hudo, kar odplavala sem v temo … čudno, da nisem udarila z glavo v stol ali v tla … potem bi gotovo umrla. Saj bi bilo skoraj najbolje, če bi.«

Grenkoba v njenem glasu me je prizadela.

»Mami, saj ti v bistvu ni hudega, samo paziti moraš … na tablete, na prehrano, biti previdna na stopniščih … Zakaj te muči misel na smrt? Neumnost!«

»Precej naveličana sem že, veš …«

Tega ji nisem verjela. Tako rada je hodila pomagat na moj vrt, celo lažja opravila v vinogradu ji niso bila odveč, oboževala je vnuke in pravnuke, veselile so jo drobne stvari, kot denimo sprehodi, nakupovanje, klepet ob kavi. Ne, ni me prepričala! Nekaj drugega je moralo biti – toda kaj?

Čez nekaj dni je le prišla z besedo na dan. Sedeli sva pod velikim senčnikom na terasi hotela Elizabeta in se pahljali, ker je bila septembrska vročina že skoraj neznosna.

Dejala je:

»Kaj meniš o tem, da bi se preselila v dom upokojencev? Tvoja tašča mi je omenila, da je neka gospa umrla in imajo prosto garsonjero.«

»Se šališ, mami? Vedno si rekla, da iz tega stanovanja, kjer si preživela večino življenja, ne nameravaš oditi nikamor.«

»Saj … ampak zadnjič smo se pogovarjali …«

»Kdo se je pogovarjal?« skočim, ker se mi začne svitati, v katerem grmu tiči zajec.

»Tvoja sestra … in njen pametni mož …«

»Spet sta te strašila, da finančno ne boš zmogla vseh stroškov?«

Jeza, ki je zakipela v meni, se je v hipu dvignila proti vrelišču. Občasno sta se je lotila, posebno sestrin mož, »drugi zet«, kot ga je mami krstila (moj mož je bil zanjo prvi zet). Vedno je rekla, da je pogolten, oblastniški in koristoljuben, kar je nedvomno držalo. To smo vedeli vsi, le da si mu nihče ni drznil tega glasno povedati. Vse zaradi ljubega miru v družini.

Gledala me je na svetu tako nedolžno kot pohlevna, nič sluteča ovca, ki ji bodo vsak hip prerezali vrat in jo položili na žrtvenik. Prevzela sta me globoko sočutje in žalost, poleg jeze, ki je zakipela že pred tem. Položila sem svojo roko na njeno.

»Mami, tisočkrat sem ti že rekla, da se z njima o tem nikar ne pogovarjaj. Je res?«

Prikimala je, a imela solzne oči. Pomislila sem, da bi sestro in njenega moža enkrat res z užitkom oklofutala.

»Rekla sta mi, da bi lahko mesečno privarčevala vsaj tristo evrov … če bi šla v dom. Vsaj za pogrebne stroške da bi imela … da ne bi bilo treba vam plačevati zame, ko me pobere …«

»Mami, zdaj, ko gre vsem slabo, boš pač morala tudi ti malo bolj previdno razporejati denar. Drugače pa se nič ne bo spremenilo. Tvoja pokojnina je dovolj visoka, da plačaš vse stroške stanovanja, v katerem tako rada živiš.«

»Nimam nobenih prihrankov – to sta mi očitala …«

»Nimaš jih, oziroma jih imaš zelo malo, ampak to lahko spremeniva, če le hočeš.«

»Kako vendar?«

»Greva v banko in se dogovoriva za varčevalni račun – recimo 50 evrov mesečno – toliko bi lahko odrinila na stran. Le disciplinirana moraš biti, sem ti že rekla.«

»Tako malo se sliši …« ni bila nič navdušena.

»V desetih mesecih je to petsto evrov.«

Spogledali sva se. Moja preprosta ugotovitev je bila vendarle vredna premisleka, se mi je zdelo. Z denarjem ni znala ravnati, to smo vedeli vsi, a da bi bila jaz njena osebna bančnica, se mi je upiralo. Pogosto je poudarila, da se ji zdi krasno, ker ji ni treba nikomur odgovarjati za porabljena sredstva. Ko je bil oče še živ, ji je neprestano težil in gledal pod prste. Zdaj pa naj bi enako počela jaz? Ne morem.

»No, kaj praviš? Boš premislila?«

»Ne bosta mi dala miru! Na vsak način hočeta kaj podedovati po moji smrti,« je z grenkobo v glasu povzela in se spet zasolzila. Joj, kako težko je včasih biti star, pomislim in si obljubim, da bom sama drugačna, bolj odločna, trdnejša in bolj samozavestna kot moja mati … ko pride čas!