Le kam so zdaj se izgubile moje sanje,
vselej srčno upal in verjel sem vanje,
v mislih božal zlata sem pšenična polja,
kjer najlepša na svetu sončna so obzorja.
Nikjer ne vidim štorkelj, rajske ptice,
zaman oko jih moje po neba modrini išče,
kakor da so izginile, v daljavo odletele,
s seboj spomine najlepše so mi vzele.
Nekoč vem, srečal jih bom tam visoko,
nosile pesem bodo o Prekmurju in lepoto,
letele še nad brodom, mlinom kjer teče Mura,
ni še pravi čas, ni odbila moja sončna ura.
Videl zvonika bom, Miklavž krasi jim kraj,
s soncem obsijana pšenična polja, kruha raj,
prisluhnil vetru, začutil topolov bom milino,
lepote reke Mure pesmi tok nosi nad gladino.
Potem se dvignil bom med rajske ptice,
tam srce moje želelo bo si da prijatelje obišče,
čeprav mogoče komu se oko bo zarosilo,
ko gledal bo v nebo, v brezmejno bo globino..
NE ŽELIM BITI TI ...
Spet misli prenašam na papir za notranji mir.
Saj ne želim, da moje misli bi prebiral,
v njih napake iskal, pogled zastiral,
se temu veselil, povrh bil še žaljiv.
A če bi me želel le spremeniti,
jaz želel bi oditi takšen,
pač sem drugačen.
Potem bi bil svet siv, spremenjen, monoton,
brez drugačnosti, različnosti, le ene barve,
takšen, ki ti spet verjetno ne bi ugajal,
vsak cvet bi bil le ene barve, tvoje,
a zdaj imava želje, misli svoje.
Te kot kristali se bleščijo,
vsak svojo pot hitijo.
Prebiral tudi jaz tvoje bom vrstice,
saj morda me poneso tja visoko,
besede sedle bodo mi globoko,
morda o ljubezni večni spev,
v pesmi sporočilo, odmev,
ko spregovori notranjost,
kot vpeta v sedanjost.
POZDRAV POMLADI
Sprehajala sva se po gozdnih stezah,
tam ob sončnih obronkih gozdov.
Lahen vetrič je pel pomladi,
zdaj se je prebudila, tu je,
in petje, žgolenje ptic,
vse se prebuja.
Čudovita gozdna steza en sam cvet,
kakor stkana cvetlična preproga,
iz prelepih čarobnih barv,
kakor najin sprehod,
in pomladni dan,
kar prevzame.
Neslišne sence so nama bile v družbo,
nemo so se sprehajale z nama,
na trenutke spet izginile,
se na jasi pridružile,
enako kot sonce,
ptičji spev.
Nekje visoko v gorah raste drevo.
Ne zima, ne veter, ne mraz,
ne razbeljeno sonce, ne suša,
nič ne bo preprečilo da rodi sadež.
morda jabolko, hruško, žir želod.
NJIHOV PRAZNIK
Tam nekje živi ženska, starka.
Na jesen življenja je ponosna,
Ponosna, da je rodila otroke,
čeprav v pomanjkanju vsega,
brez prave prehrane, oblačil.
Ob reki sta se sprehajala objeta,
mlad par, ona drobcena, suhljata,
z željo da ustvarita družino,
da ona povije otroka, dva,
ona komajda odraslo dekle.
In tam zgoraj sije sonce,
takšno, ki osreči vse, naravo,
ljudi, vse žene in dekleta sveta,
matere ki ljubijo, se razdajajo,
katere pozabljajo na sebe.
Pozabljajo in nudijo otrokom,
da ne bodo čutili pomanjkanja,
preslišijo zbadljivke, zla besede,
ob tem pa se smehljajo, se veselijo,
ter božajo nežne otroške ročice.
In te žene, matere, dekleta,
so največje bogastvo sveta,
neprecenljivo, nekaj lepega,
dišeč cvet ki nikoli ne ovene,
cvet ki ga vsak od nas ima v srcu.
TAKŠNI SMO
So nekateri, odprte vse so jim dveri,
v ljubezni, bogastvu, siromaštvu,
Se spreminjajo kot kameleoni,
naenkrat več niso oni.
Drugi spet plezajo po lestvi
iz pajčevin,
da bi videli svet iz vrha,
vendar lestev ne vzdrži,
premalo je če le želja tli.
Iščemo in vedno najdemo,
tisto kar nam je dano,
v usodi zapisano imamo,
če si prizadevamo, želimo,
z žulji ali brez njih dobimo,
da se kasneje veselimo,
morda užaloščeni rohnimo.
Za vse so vedno krive zvezde usode,
kar koli se nam zgodi, tja do groba.
Že davno mimo zanj je dan,
vse solze so bile zaman,
bil poleg je prepiru grožnjam,
pijanega očeta, blodnjam.
