NEVARNI OBČUTKI LEBDENJA

TEŽEK DAN

obraz moje sence
se še odtaja
skupaj z ledenim cvetjem
iz čudežne dežele
na okenskem steklu

na dlan mi kapljajo
v solze spremenjene
cvetlice
a oči srebajo
zobato sonce

trepet vzdihov
in nevarni
občutki lebdenja
v tvojem
pomenljivem pogledu
ne sežejo do mene

ker
kaj ti lahko ponudim

zabubljeno marmorno srce
zapletene niti
zlomljene marionete
spomine zaporniške celice

ducat kislih poljubov
neskončnost hrepenenja
in gomilo prežvečkov
nostalgije

ti veš
upornik sem
življenje boli

a po tirnicah
spet pelje
težek dan

KRMEŽLJAV POGLED

zbujanje jutranjih zvonov
me zdrami s kletvico
na podstrešju

pokrpane sanje
grozijo
zmečkane na vzglavniku

krmežljavo okno
mežika
skozi meglene zavese

nad predmestjem odkriva
razpadle strešnike
sajastega neba

in iztegnjeno cipreso
kot osameli
kazalec

kot kažipot

za misel

in oči

JESENSKI AKVARELI

iz sivih oblakov
prši jesen
in brizga sonce
v ožilje listja

krošnje preobraža
v žareče akvarele
pod plohami vetrov

in jih razmetava
po pomečkanih rušah
ko ptiči drhtijo
na strunah daljnovodov

ko bodo ledene kaplje
padle na obrane trte
plešastih vinogradov

ko bodo pajki obešali
mokro perilo
na prepletene niti
babjega poletja

takrat bodo na kredencah
zadišale kutine
rumeno
kot spomini

a skozi sajaste dimnike
se bo proti nebu
valilo hrepenenje

hrepenenje
po toplozelenih sapah
poletja

JUŽNA STEZA

vračam se na jug
grem na dolgo potovanje
in srečno kresovanje
toda ne s teboj

pomirjam drhtečo dlan
ko sanjam in slutim
nek pristan
v daljavi

srce se umika v kot
in domačijskem soncu
zarisuje pot
v nedorečeno

zaplapolaj nocoj cela
zapoj in se razveži
in bodi zopet bela
moja južna steza

po živahnih obronkih
tvojih barv
naj se razlije
hrepenenje juga

jaz bom pa korakal
po robu kroga
pod razpotegnjenimi
mavricami pričakovanj

od jutra
do jutri

VELIKI REZ

v meni domotožje
po čudežni deželi
po nerazdeljeni sreči
domačije in nemira

in zato - verjemi
nate se ne bom obešal
niti s prerezano popkovino
ljubezni

vračam se na jug
v zavetje oltarja
vaškega hrama
v tihi pristan
spominov

ne vidim a čutim
prišla si
in s topo sekiro
sekaš korenine
moji rešilni bilki

raje odnehaj
vrni to sekiro
v arzenal svojih
možganov

z zarjavelimi
škarjami poguma
naredi veliki rez
na nedokončani sliki
preteklosti

v okovano skrinjico
zakleni ta čas
in odpri okno
jasnini
novih dni

v katerih mene ni

POMLADNI SVET

zaspan pomladni svet
pretakaš
v njeno ožilje
a sanje prelivaš
v škrniclje
stvarnosti

iskre njenih besed
so te spremenile
v kresno noč
ko ti je šepetaje
privabljala sanje

in razmetavala
srebrno tkanje
mesečine
nad tvojo
dolino

to je ljubezen
si rekel
in zasadil
zeleni val marjetic
na vseh križiščih
srca