Moja neprimernost
je v deležu moje ljubezni do vsega
kar se ne da misliti...
* * *
Kadar hočem priti do resnice
jočem s polnim jokom
dokler me ne obvlada občutek
da je boga minila potrpežljivost ...
* * *
Če me zebe
pač malo več sanjam o ovci
pa je vse O. K. ...
* * *
Začetek je zaradi konca
ostalo je v pesmi
trobente so zaradi trobil in fazanov
ker psi ne znajo niti več lajati
jezik imamo zaradi cen
pomlad zaradi poletja
mati zemlja so zaradi zemljepisa
kabaret
studenčnica je zaradi pitne vode
plavalci so zaradi utopljencev
ki so vsem v sramoto
pepel je zaradi pepelke
kadar si kakšen ribič sam napravi ribo
je voda izključeno zaradi rek
kabaret
krizanteme so zaradi vencev
ure so zaradi izganjanja dneva
obraz je zaradi ogledal
smrt in umiranje sta zaradi povork
pogreb je lahko odgovoren tudi za snažilko
kabaret
ogenj je zaradi elektrike
manjkajo samo še dobri električarji
krpa je zaradi blaga
lev je zaradi kralja živali
sonce je zaradi sončnega mrka
to pa ne vem kako ta mrk diši
kabaret
rane ure so zaradi delavcev
sanjam zaradi dolgih noči ...
to je treba ponoviti
sanjam zaradi predolgih noči ...
* * *
Glava je na živosrebrni jezik
pripravi psa ki si je zadrgnil na hrbet nekaj špinače
* * *
pes z nogami do tal
pripravi koleno iz trofejnega materiala
* * *
koleno ki ga ni treba stalno nositi na nogah
pripravi kahlo da boš jutro zlil skozi okno
* * *
kahla na poteg
pripravi štorkljo zavarovano proti tretji osebi
* * *
štorklja z glavo narazen
lahko je vprežena tudi v plug
lahko se druži tudi z drogiranimi grlicami
* * *
pripravi ho-ruk prepetenih cestnih številk
in si izpusti bolečino...
* * *
Tudi ti loviš s kozarcem resnico
in trobiš v razbrcano jutro
kako je tudi vest zavihana v uteho
seveda je čas v stiski
in lahko misli razvajaš z rožnim vencem
zato pa tvoje oči nimajo več istega čela
ker so podobne krznu
ki češlja v sanjah lovce ...
44–37
Mojemu telefonu ni do zvonca v
pišem v pesem
hrbtenica mi kaže hrbet
vpišem v pesem
nekdo mi je spustil šepetalce v koleno
vpišem v pesem
nekje v meni se skriva meningitis
vpišem v pesem
kadar sije luna v
pišem v pesem
še bolj pazim na svoje sanje
vpišem v pesem
cedilce za gladijole
vpišem v pesem
ni naključja razen svobode
vpišem v pesem
norec vleče norišnico proti domu
vpišem v pesem
muha opleta z mojim nosom
vpišem v pesem
hrustanec hrusta za mojo hrbtenico
vpišem v pesem
zdaj ko nimam več telesa me ne more nihče zadržati
vpišem v pesem
mandeljni mi izbirajo grlo
vpišem v pesem
ovca išče jopič iz svoje volne
vpišem v pesem
strelovod strela proti nebu
vpišem v pesem
ribe so zato
da mečejo ribičem trnke iz vode
vpišem v pesem
palačinke ne trpijo mojih oči
vpišem v pesem
lastovicam sem za to mizo posodil
svojo pisalno mizo
vpišem v pesem
svinčnik ki ne pozna sičnikov
vpišem v pesem
perice perejo v moji slini
vpišem v pesem
* * *
V prvi vrsti bi rad napisal pesem
zbiram besede besed
bese bes be b
pesem je že blizu
same besede me ne zadovoljijo
pesmi je konec ...
* * *
Če prideš prvi do kake pesmi
in jo takoj objaviš
si lahko že kar pesnik ...
* * *
rezervirano za novo pesem
* * *
Če držim tla pod nogami
če iščem pedal za svoje koleno
če zibljem mesec v glavi
če mrtvemu vrabcu vračam perje
če na mojih očeh raste padavica
če ne morem kar čez noč spočeti naslednji dan
če morem vstati da bi bil večji
če morem prostor odstopiti zemlji
če živo srebro zavijem v papir
če utapljam vodo
če si noge zapletem v vrv
če imam sence za vzglavje
če nebo dvigam do svojega čela
če likam ovčke z živimi barvami
je to vseeno pesem ...
* * *
Nikakor se ne morem postaviti pokonci
kadarkoli poskusim
trčim z glavo ob te nizke oblake
in se spet sesedem k pesmi...
* * *
V tej pesmi je še dovolj prostora za
črno barvo brez vran
mrliški voz
zastavo iz konjskega mesa
brzostrelen fižol
volno ki mi raste v petni žili
prebrane srčke na zapestjih deževnikov
zabojček sape
kitaro ki nori za mojimi prsti
fazane s samolepilnimi sencami
kretničarja v mojem vratu
vino ki spušča barvo
posteljo kjer žgem sonce
šalamuna
nos zavit v sto nohtov
izračun prečne hitrosti golše
zataljene ključe v želodcih
ogenj ki vtika glavo v moje šibice
oči na veter
morske pse ki mi drgnejo srce
prsi ki si jih zamesim z obema rokama
meritev: naslov ...
* * *
Da belijo črnci stranišče
da je likalnik na toplo gredo
da se trnek topi v rumenjaku
da je staromodni pesnik z nabitim šlicem
da roka zaudarja po nohtih
da je na koncu piska miličnikova piščal
da se oblačiš v omaro
da ti papiga pripravi glas
da pišeš pesmi
s katerimi si ne moreš podpreti telesa...
* * *
Pesem za ples (pianissimo possible)
dacindabacin
kalte peria pen
cin dan cingulih cin ci
dacindabacin
vukupar sapsaš pa zika
dacindabacin daba...
* * *
Ali je zadosti dolga ta pesem
če rečem
cvileč od plesni
edini plačujem davek na poezijo ...
* * *
Včasih kaka pesem propade
tudi zaradi predolgega čakanja
na pravo besedilo
* * *
vsaj ta je ...
* * *
Kaj Več
Kot Je V Mojih Pesmih
Vam Ni Treba Vedeti ...
* * *
(Neumnost je
gledati na prste podivjanim petelinom
če trgajo sosedovo kuro zato
da bi bilo čim več petelinov ...)
* * *
Če požrejo ščinkovci
pred sončnim vzhodom vso vremensko napoved
bo verjetno še tisti dan lepo ...
* * *
Ob prazniku
zagori z najbližjega stebra
prav vsaka luč javne razsvetljave ...
* * *
Pri največjem smradu zavije veter na desni
breg savinje ...
* * *
, vejica
ki ni bila še nikoli
pred ki ker ko da če ...
Poškrobljene lestence
mline izveske nad obešalniki
špehaste bruse v ovratnikih
prevleke za soparice srpov
hripave avtomate za poker
zvezde vseh razpolovljenih nebes
v želodcu spete broše
in ples pulza od lastnih navijalk
pa vse tja do kandit kobilic sovražim ...
* * *
Zakaj imam roko
da lahko nasadim noht nanjo
zakaj imam noge
da lahko sledim svojim korakom
zakaj imam oči
da imam za kaj nositi sončna očala
zakaj imam glavo
da sem lahko kondukter ali delegat
zakaj imam možgane
da vem povedati kaj imam v glavi...
* * *
O žlici
o žlici s kačjim vratom
o žlici
ki je ujeta v argo juhi
ki nosi v sebi ljubezen do srebrnega pribora
o žlici
ki me je potegnila za roko
ki mi nese roko k ustim
ki pozna tudi kremšnito
o žlici
ki računa na to
da jo boš vzel s seboj
* * *
Za Voljo pač nekaj storim
in z isto Voljo
tisto svoje početje kasneje odpravim ...
* * *
Prav mi je
če na dan mrtvih žalujem...
* * *
Mati moja
tvoj edini sin
postaja moj ...
* * *
Jaz
ki
ni
last
nikogar
je
tvoj ...
* * *
Ostal sem sam v sebi
dolg pokoj mi ...
* * *
V nedeljo grem obiskat starše
ki na postaji čakajo
brzovlak za ljubljano ...
v
* * *
Z avtobusom imava iste postaje ...
* * *
Ulovim peron
in se dam loviti z vlakom
isto ...
* * *
Ker so mi našli v želodcu
strop prejšnje podnajemniške sobice
bom verjetno ob glavo ...
* * *
Jaz sem bil neroden
glava pa trpi za mano ...
* * *
Četrtek je takšen dan
kot ga samo jaz poznam...
* * *
Ni mi hvalila kavča
se je pa zato zagledala v račke
ki jih je zbrala na svojih hlačkah
* * *
ob desetih deset
ko je odhajal zadnji avtobus
nikjer več ni bilo videti mojega palca ...
Ženska
nimam nobene
pa še to je preveč
kar imam ...
* * *
Včasih kdo zgreši tudi svoje telo
pa kaj to
važno je le
da ima na voljo vse svoje razpoloženje ...
* * *
Rojstvo –
vse pred tem
in za tem
je čakanje ...
* * *
Kako je včasih človek
kakor predpisan na molitev
ko hiti s spomini ...
* * *
Le kam bi prišli
če bi umirali tako
kakor živimo ...
* * *
Zdaj sem edini bog svoje vrste
prav z nobenim ne obhajam življenja in ker brusim glas
ki me s svojo mislijo zasleduje
v razoglavo kri njihovih zmešnjav zbirajo skozi stoletja molitve
da bi mi jih podtaknili pod srce ...
Zbirka Staneta Klančnika Umiranje do prvih znakov življenja je izšla leta 1975 v samozaložbi z uvodom Tarasa Kermavnerja, kar objavljamo kot komentar ob koncu te objave. Seveda se je v prenostu v jezik html izgubilo izvirno oblikovanje knjige, ki tematizira paratekstualni element straničenja (paginacije), izpustili pa smo tudi ilustracije.
V domiselni opremi Daliborja Zupančiča izhaja duhovita, lična, izvirna knjižica modernih pesmi. Avtor Stane Klančnik. Naslov zbirke: Umiranje do prvih znakov življenja.
Zbirka je nastala znotraj tistega modernega pesniškega obzorja, ki ga je zasnoval in zakoličil Tomaž Šalamun; vendar bi bil krivičen, če bi v nji videl golo posnemanje, ponavljanje. Klančnik variira, na svoj način; v ironijo, paradokse, kritiko, zabavo, kabaretnost, rahle cinizme, prijazne modrosti daje precej lastnega tona. Bi ga lahko označil kot nežnega, lahkotnega, prijaznega? V teh pesmih ni témé, v marsičem so estradne. Ljubke.
Tudi absurdizmi so kratkočasni. Klančnik razširja pesniško jezikovni svet slovenščine in Slovencev z nenavadnimi kombinacijami, domislicami, ki pa niso vsiljive, gladke so, tekoče; včasih so že na meji skopega, zadetega rekla. Bistroumne. Čuti se, da ima pesnik domišljijo.
Klančnika veseli iskanje različnih oblik; in v tem uspe. Marsikje se posrečeno igra. Za igrivo zabavnost ima izjemno mnogo posluha. Dokazuje, da se da moderno pesništvo brati brez težav, da je lahko »množično blago« – četudi s tem nočem reči, da so pesmi prazne ali puhle; narobe, za živahno formo je izdelan in jasen odnos do sveta. Imenoval bi ga: ludističen.
Predvsem pa je treba zbirko brati skupaj: kot celoto. Vse pesmi tvorijo celoto: eno pesem. Kompozicija je dognana.
Taras Kermauner
