Svet je kot mreža,
tisoč lukenj ima!
Če eno pohodiš,
padeš,
ker nima dna.
Padeš globoko, globoko,
ne vidiš več sveta,
črnina, tesnoba te spremlja,
še v lastni senci te ni doma.
Ko prideš, ko padeš
na konec drugega sveta,
pravijo, da tam je sreča doma,
Vse lepo in dobro je tako,
vse mavrično obarvano.
Mreža, svet je kot mreža!
Porini me v vanj,
da občutim svobodo,
milino, toplino.
Nekoč tudi sama tja bom odšla,
ko bo pač čas določil mojo usodo,
mojo zgodbo, mojo pot,
mojo skrivnost,
mojo, oj mojo svetlost.
SANJE
Rada bi ptica bila,
da lahko bi ves svet preletela.
Rada bi drevo bila,
da v igri z vetrom bi uživala.
Rada bi potok bila,
da čutila bi, kako v meni vse žubori.
Rada bi noč bila,
da v sladek spanec bi vas zazibala.
Rada bi sonce bila,
s toploto svojo bi vas ljubila.
Rada bi dobra vila bila,
da ves svet bi spremenila.
Nikoli žal tako ne bo,
ker ptica pač ne morem biti,
ne drevo, ne potok,
ne noč, ne dan,
niti dobra vila,
vse je zaman,
vso to so samo sanje bile,
ki misli moje so začarale.
TVOJ ODSEV
Tiho v prazno zrem,
pred sabo vidim tvoj odsev,
nasmejan, žalosten, zaskrbljen.
Oči tvoje govorijo mi,
glasu nobenega zraven ni.
V mislih odpotujem stran,
stran od resničnega sveta,
hodim, tečem, pojem, skačem,
vse povprek se veselim,
v roki tvojo roko že držim,
drug ob drugem sva,
srečna, ker sva se našla.
Še kratek čas,
samo še kratek čas
glej me v oči,
našel boš odgovor,
ki srce tvoje si ga želi.
Zdaj zmotila me je senca ta,
ne vidim več tvojega odseva,
samo še v srcu čutim to,
kar podarilo mi tvoje je oko.
V upanju, da se vidiva v sanjah spet,
zakričim: Lahko noč, preljubi svet!
