Kot kaplja sem zaradi tebe,
tista majhna, nemočna,
kakor veter piha, tako v dano smer potujem,
v neznano me nese.
Kaplja, ah kje ... kapljica sem,
tista mala, polna straha,
pa naj kričim na ves glas,
ne morem biti glasnejša od daha.
Kaplja, ki polzi po steklu,
v množici z drugimi, neopazna,
pred nevihto se poskuša skriti,
in tebi, največjemu gromu uiti.
Kapljica mala, ki pade,
nevidno v svet neznan,
ne potrebuje veliko,
le tebe, da bil bi vdan.
Kaplja, ki nekoč bo del močne reke postala,
takrat ne bom le nepomembna kaplja –
čakam na pravi veter,
ne bom se vdala!
KLAVIR
Tam je, ob zidu,
včasih dneve in dneve le v prahu stoji,
včasih se z mojimi solzami hrani,
včasih mi s svojimi zvoki srce davi.
Je kot slika moje duše,
nekaj črne barve, za praznino,
za vso to prazno tišino.
– lahko bi bilo hujše.
Bela barva je upanje,
bela barva je smeh
bela je, razigranost
in
tu in tam
kakšen manjši navihan greh.
Vsaka tipka je drugačna,
vsaka svojo zgodbo govori.
Niti ena, res, niti ena ni dolgočasna,
vsaka po svoje me zna prepričati.
Včasih vrata zaprem,
da klavirja ne gledam,
jezna sem in takrat ne želim igrati,
ker bi naju jeza potem oba zadela.
Ker takrat ga le mučim
s svojimi grobimi pritiski,
nič, prav nič ne odzveni
takrat so vrata zaprta,
saj če ga ne bi bilo,
bi bila v še večji stiski.
Takrat so vrata rajši zaprta,
drugače kriči, kričiva oba,
ni glasbe, ni lepih tonov – le kriki!
Včasih sem ure in ure pri njem,
se levo in desno presedam.
Delam se, da sem Mrvica,
virtuoz, ki vsem tipkam vlada,
mojster, ki vsak ton obvlada.
Včasih le tiho, le nežno tipke božam,
tiho, da nihče ne sliši,
ker je pozno, ker je noč,
a ne spim, zato s klavirjem čas delim.
V glavi odzvanjajo ostre besede,
noč pokaže svojo moč,
čas, ko čudne sanje mi ne dajo spati,
čas bede.
Takrat me čuden strah zajame,
bele tipke hitro izbiram, čeprav le tiho,
lepo odzvenijo, v tonih se upanje zasliši
takrat spet me toplina objame.
S tipkami vsakič drugo pesem pišem,
vsakič nekaj drugega povedati uspem,
klavir me ne izda in dobro me pozna,
je kot pesem, a tu ne pišem, tu tipke stiskam
in barve zbiram, vseeno,
tako kot s pesmimi marsikaj povem.
KOVČEK ŽALOSTI
Zdaj je poln ta moj kovček,
do vrha se je žalosti nabralo.
Ogromno je spominov – toliko, da kovček komaj še zaprem,
in tvoj obraz – hladen je, zdaj grem!
Medtem ko kovček vlečem,
se ta s škripanjem oglaša.
Res težka je njegova vsebina,
k tlom me vleče težina.
Hitro hodim, potem že tečem
Sprašujem se, kako naj iz kovčka črnino ven zmečem?
Tu in tam se spotaknem a kovčku to mar ni,
še kar za sabo ga vlečem, čeprav je težek in boli.
Če bi lahko, bi se mu odrekla,
na cesti bi ga pustila, ne bi se več zanj zmenila!
A to je moj kovček, moja krama, sama pakiram.
Brez tebe sama zdaj se skozi ulico boriva,
samo jaz, moj kovček in njegova temna vsebina.
ŠKATLICA
Moje misli v škatlico so ujete,
na pogled ta škatlica zelo majhna se zdi.
V njej strah in vse skrivnosti so zajete,
odpreti si je ne upam , čeprav je majhna, zaboli.
V moji škatlici vlada bolečina,
temna in zaprta vedno na istem mestu stoji,
Na njej je listek – pozor vsebina lomljiva! Včasih je neopazna, včasih od nemira gori.
Tako iz dneva v dan ta škatlica se polni
in iz dneva v dan v njej je več stvari,
več je spominov, več ljudi.
In ta škatlica z mano se ne pogovarja,
a s čudnim bitjem mi odgovarja.
TUJCI
Ljudje na cesti so le tujci.
Pogledi v tla jim pred drugimi bežijo,
skrivajo se za očali in medtem ko hodijo,
skrbno vsak pazi, da ga neznana rama ne oplazi.
Njihov pravi jaz skrbno ščitijo,
da ne zbeži, za fasado se skriva,
za njo tiči, misli pred drugimi varujejo,
da se kaj ne izgubi.
Taki so ljudje, tujci, ki med seboj se s pogledi borijo,
medtem ko po ulici navzdol v svoji koži po tihem kričijo
Taki so ljudje, pred drugimi bežijo, vsak s seboj zaposlen,
vsak vase zatopljen.
