Ulice me izčrpavajo
ljudje jočejo
umirajo
brez vednosti
hodim v ritmu počasnega
umirajočega
jazz
rock’n’roll
ritma in pripravlja se na dež
nekdo govori z mano
skozi mene
čez
mimo
mene
ritem umira
fade out melodije
in ljudje še vedno jočejo
z neba pada pepel
hodim in poslušam življenja drugih
kako se oklepajo
svojih
preteklosti
saj jim ta
edina ne
more
biti odvzeta
Nekje daleč
– pa vseeno tako blizu –
pod nami
lomasti mogočni Ktulu.
Če živiš v kletnem stanovanju
si mu
za dva metra bližje kot
vsi ostali
POST SCRIPTUM
... in tako stopam dalje
naprej
vedno samo
– in zgolj –
naprej
v to prekleto puščavo mojega opustošenega duha, kjer
v starodavnih razvalinah človeških bivališč blodijo blazni
– nori –
duhovi vseh možnih pokopanih preteklosti
kot ropotarnica časov
– vekov –
in tako stopam
stopam
in haluciniram
marmornate fata morgane v neizmerni daljavi
FRAGMENT LJUBEZNI
Ne boj se teme.
Tema pada.
Ko luč dneva prebije oklep – teme – mi povej.
Ko zbudim se – iz te teme – mi povej.
Slep sem ko spim v temi.
Ko pade mrak – mi povej.
PESEM
Nič ni prepričljivo, vse je
izmuzljivo
in nestalno
fluidno.
Začetna sla se sprevrže v dvom o lastni
pohoti,
zmožnost
zadovoljitve tega skrivnostnega ženskega bitja
ob
meni.
Literatura – in umetnost
nasploh –
ki je prepričana vase, ne prepriča več
mene. Dvom tako postane merilo kakovosti.
Dobri stari mimesis, pozdravljam te
kot starega prijatelja!
In kako kaj seksate vi?
NOSTALGIJE
Rekla je, da ne more več naprej.
Rekla je, da je minil njen čas.
Rekla je, da se počuti staro
in utrujeno.
Dvignila je torej svoje tanko poletno krilo,
minevala so stoletja
in umrl je bog.
Rekla je, da ne more več naprej –
zato se je ustavila.
Sede ob ognju je lizala
svoje ogromno temno telo in
poglobljena
odprla žarečo vrtnico svoje
– neke –
podzavesti, rekoč:
Novi bog se bo rodil zvečer in v krču
analne transgresije.
Naslednjega jutra je izginila in na moj megleni svet
je zaspano padal
pepel vseh časov.
