Koga naj vprašam
Kje je pot vrnitve
Kje naj najdem steze
Začrtane v zemljevidih napak
Po dežju po trnju
Koga naj vprašam
Kje je pot vrnitve
Dovolj sta dve kaplji
Da se osvežiš
Ni potrebno vse Sonce
Za našo lastno srečo
Ni potrebno razkošje
Za našo odrešitev
Koga naj vprašam
En sam kamen
Nekoliko ptic
Eno nebo
In malo notranjega miru
Koga naj vprašam
Kje je ta pot vrnitve
Pod slivo ali pod akacijo
Iščoč se
Iščoč svojo notranjost
Našega obupa
Jutro je davno obrisalo solzo,
prvi mrak blago diši po murvi.
Govoriš mi, da je pred teboj pot,
stkana iz bisernih ogrlic,
edina, ki jo lahko sprejmeš,
dokler ne začutiš miru v sebi.
dokler se usahlo drhteči prsti
ne dotaknejo prvih toplih, sončnih žarkov,
ne moreš oditi.
Sklonjena sem v krčih,
v zadnjem dihu, ki te spremlja kot blagoslov.
Ker tja, kamor greš ti,
tam jaz ne morem biti.
Lista za listom, list pač, papir čist,
pripravljen, da izpišem besedo mojo,
pripravljen, da jo povem zdaj.
Korak za korakom, kot človek vsak,
ko nosi misel takrat pač,
včasih bister potoček, ki teče,
včasih nad glavo deževni oblak.
Kaplja za kapljo, morda vsak del mene,
zgosti se nekje, kot slap.
Sen za snom, zakaj se ne bi rodilo jutro,
ki se bo imenovalo moj dan?
Opazujem tvoje pšenične lase skozi okno.
V notranjost me preganjajo tvoja premiki.
Težkih korakov odhajam iz sobe,
vem, nekaj mi manjka.
Na razpotju stojim in čakam,
da me kdo pobere.
Ko sem ti nosil sveže jagode v svojih dlaneh,
pred nočjo si mi rekla : mojo privolitev v najino ljubezen imaš.
Pišem pesmi zate, zdaj, ko
pogrešam tvoj vonj,
oprosti Marija.
Mar je mogoče pozabiti nasmeh nekoga, ki mi pomeni Življenje
In se iščeva: kdo bo pobegnil pred kom?
Vrtiva se v krogu, v času, ki mu ne pripadava
in misliva, da bo zdržal brez naju, brez vsega, kar sva midva.
Ko grem proti tebi in poslušam tvoj glas,
se poskušam odreči lepote, ki obstaja
v vsem, kar obstaja in molim, da me za vedno ohraniš v sebi.
* * *
Sem kot Srna, nežna in krhka -
za tebe vedno nežna.
Sem kot Volkulja, močna in pogumna -
Tebi vedno ljuba.
V meni vetrovi odnašajo žalostne misli -
daleč od naših sanj.
Tu sem -
poleg tebe kot Zvesti Pes Hodim.
Kot takrat, ko ugasneš luč
Še vedno odsev svetlobe v očesu…
Volja nima nič s tem.
KLARINDAN
Prične se obred dvorjenja: parfum dvori dekolteju, rože zavitku peciva. Zobato sonce podčrtava premočrtnost predsodkov.
To, kar bi rekla krči zvenenje in lirsko konstrukcijo.
Veter ljubi celofan.
ZADRŽANA
Strah pred možnimi posledicami reže ostro mejo med imeti in doseči.
Sol spontanosti se zlije po preteklosti žilah in ves o jalovi zadržanosti
Je priča o : pobegli lepoti.
Ponovljeno je neizrečeno.
Pregorela svetloba.
Življenje, ki mine v strahu prepoznega
spoznanja.
Ubijem
nekoga
in
avtomatsko
težim
k ravnotežju
najdem
nekoga
ki
bo
ubil
mene
ubit
sem
in
zaokrožim
igro
življenja
in
smrti,
in
ti
se sprašuješ
ali se lahko
ubije
ali
se lahko
umre
večno
v
komer
koli
kadar
koli
kjer
koli?!
LOLITA
Tik
preden
pomislim
nate
duša
mi
poleti
v
nebo
in
se združi
z
Bogom
Zamegljeno je pred dežjem, poslušam glasbo, čutim nemir, življenje je tu pred menoj, naj ga lovim ali naj se prepustim mirnim, počasnim udarcem srca, listom tišine?
Naj dovolim presežek molka v neskončno globino sebe ali naj kot običajno plebejsko sproščen verjamem, da tisto, kar prihaja ni odvisno od mene.
Dvom je začetek literature, literatura je ubesedeno in materializirano premišljevanje o življenju
O TEBI SEM ŽELEL GOVORITI
Pred zoro, ko je najbolj temno, v nedeljo,
sklonjen nad belino papirja, zastanem.
Mrk in namrgoden kot ostareli volk,
v hladu in temi jazbine, posvečeno in
potrpežljivo do neskončnosti ližem odprte
rane.
Zastanem in celo večnost molčim.
A o tebi sem želel govoriti.
KO ME POKLIČEŠ IZ VEČNOSTI
Ko me pokličeš iz večnosti, objet od glasbe,
listov suhega cvetja in mesečine,
zadrgetam.
Postanem misel, magnetni tigrček,
ki hiti na srečanje, spremlja ga bučanje klica jelena,
v večerni meglici,
lajež nevrotične ure.
PREBUDIM SE, KO ME ZARATRUSTRA S KOMOLCEM SUNE POD REBRA
Ko se združita utrujenost in žalost postanem ranljiv,
že malenkost je dovolj, ena sama beseda, da zajočem. Seveda le redko pred drugimi ljudmi, nevzgojeno je, neprimerno je,moškemu se ne spodobi. Rad bi povedal, da obstajajo trenutki, ko se trudim skriti svojo ranljivost, obenem pa nagonsko planem v bes, spremenjen v strašnega bojevnika Barbargenija, ki je brez usmiljenja, ki ne oprošča niti lastnih slabosti.
Kasneje mi je žal, ker kmalu začutim kako me Zaratrustra s komolcem sune pod rebra. Sprejemam, da sem čustven in ranljiv poet, samo, ko se človek navadi, mu postane vseeno, življenje je tako ali tako stkano iz milijarde nasprotij.
Zato mi ne preostane drugega, ko da se oklenem kril najplemenitejših čustev ljubezni in prividov, poletim, poln varljivega upanja na poti k lepšemu svetu, ki ga morda nikdar ne bo, a to ne spremeni hrepenenja, da preko ljubezni in čustev do ljudi vztrajam v tem upanju.
PRIPOVEDUJE SE MI
Morda ni tako hladno, da mi zmrzuje pod jezikom, koliko ledenih sveč srca, ki so skrite pod zavihki streh. Lomim jih v enakokrak trikotnik, nato se igram z vprašalnikom, z njim igram hokej. Prozorne se mi smejejo in drsijo po flomastru.
Govorijo mi, da je belo v mraku črno. Žalost je podnajemnik zmrzali. Podčrtam spiralno hipotenuzo, toliko, da se ogrejem. Da začutim življenje. Da se omrežim z ukoreninjeno prihodnostjo. In počasi potujem po začrtanih smernicah. Naj se govori kako lepo mi je, ko se vzpenjam.
Da zmrzneš.
(iz knjige: Nenajavljeno kot smrt Banatski kulturni centar Novo Miloševo 2011)
