Utrujen sem …
Izžet in naveličan praznih, trivialnih kreatur, ki vstopajo v moj svet.
Ne maram jih –
in pravzaprav te dni sovražim tudi sebe.
Sovražim se, ker voljno in sprijaznjeno životarim na tem žalostnem smetišču nagnitih upov, morečih sanj in mrtvih hrepenenj.
Takšne misli me ponesejo v temačni prostor.
Stisnem se v kot in predam melanholiji niča.
Še opazim jih ne – neumnih bebčkov, ki mi kašljajo v obraz in stopajo na čevlje.
Temà je – oni pa tako neskončno nepomembni.
Naenkrat se pojaviš. Tako daleč se mi zdiš.
Tvoj obraz je obsijan s čudno, mistično svetlobo, da moje oči, hrome od temè, zadrhtijo v sladkobni bolečini.
Govoriš mi.
Brez besed.
In vsak tvoj gib je zgodba, starejša kakor večnost.
Iztrgaš me iz bede vsakdana in popelješ v objem Lepote, o kateri še slutiti nisem upal več.
Pa vendar nocoj živi v tebi.
V tvojih korakih in rokah, ki zamaknjeno sledijo njenemu ritmu;
in v tvojih očeh, iz katerih sije njen odsvit.
Nemo mi pripoveduješ o popolnosti Lepote in molče ti odgovarjam s solzami v očeh.
Besede se umikajo ekstazi Neizgovorljivosti.
V tej neskončni bolečini umira poslednja človeška nepopolnost.
Bebčki ploskajo.
Očitno sva se zagovorila.
Oni … ničesar niso opazili.
Prostor je spet temačen in svet onkraj vrat enako pust in prazen.
Le midva sva drugačna.
