Pri Rožančevih se je po Malčkinem odhodu rodil peti otrok. Dali so mu ime Lojze. Starejša hči Zofka ga ni bila vesela, ker je bil fant. Vedno bolj je pogrešala Malčko. Do krsta je Zofka molčala, potem pa je vprašala starše:
- Kdaj boste pripeljali Malčko domov?
Starša sta se izmikala odgovoru, ona pa ni odnehala. Nekega večera sta pri večerji otrokom povedala:
- Čas je, da zveste resnico. Malčka bo ostala za vedno v Stranju.
- Za vedno? je vprašala Zofka.
- Morate razumeti, otroci, ne moreva vseh preživeti, je rekel oče.
Takrat se je oglasil Tinče:
- Malčko pripeljite domov in peljite Lojzeta v Stranje, ker samo joka.
- Saj ne bo vedno jokal, še radi ga boste imeli, je rekla mati.
Zofka je odložila žlico. V solzah je rekla:
- Vedela sem, da je ne bo nazaj, ker ste ji dali zraven vse oblekice.
- Nikar ne jokaj, je rekel oče, še vi štirje ne boste imeli dovolj hrane.
- Bom jaz manj jedla, samo pripeljite Malčko domov, je odvrnila Zofka.
- Zdaj je, kar je, vse je dogovorjeno, tako naj ostane, je rekel oče. Nekaj časa so bili vsi tiho. Čez čas se je oglasila Zofka:
- Takoj ko odrastem, pojdem tudi jaz od doma. Če ne sme biti Malčka doma, tudi jaz nočem biti!
- Od doma je lahko iti, le nazaj je teže priti, ji je odvrnil oče. Zofka je molčala in trdno sklenila, da bo šla čim prej od doma.
Za Lojzetom se je pri Rožančevih rodila še ena deklica, Pavla. Bilo je prepozno, da bi Zofki nadomestila Malčko.
II.
Za Malčko se je s pri starih starših začelo rajsko življenje. Stari oče Jakob je bil zelo resen človek in rad je imel otroke. Bil je dvakrat poročen. S prvo ženo, ki je umrla, je imel štiri otroke. Eden od njih je bil Malčkin oče Anton. Druge štiri je imel z ženo Nežko in ti so ostali na domačiji v Stranju. Nežka je bila prijetna, majhna ženica z vedno nasmejanim obrazom.
Malčkine tete Tilčka, Angela, Zofka in stric Tina so bili povsem podrejeni očetu, ki jim ni dovolil poroke. Dve teti sta se poročili šele po očetovi smrti, a bili sta že precej v letih. Pri hiši ni bilo otrok in jim je bila Malčka v veliko veselje.
Teta Angela je znala šivati in je Malčki sešila nove obleke. Kupili so ji nove čeveljčke. Tako urejena je bila prava gospodična. Kadar je dobila kaj novega, je dolgo stala pred ogledalom in se občudovala. Vsako jutro so jo tete počesale in ji v lase pripele pentljo. Kakor hitro je odskakljala iz kuhinje, jo je že poklical stric Tina, ki se je vedno smukal okoli hleva. Bil je prijazen in nasmejan človek in imel je na stran počesane temne lase. Malčko je imel zelo rad in velikokrat sta kaj ušpičila.
Rada je imela tudi starega očeta Jakoba. Ob večerih je posedal za pečjo in hrustal ocvrte kože. Malčka je zlezla na peč in ga vprašala:
- Boste dali meni tudi eno?
- Najprej mi moraš kaj lepega povedati, se je nasmejal.
- Če nič ne vem, a lahko zapojem? je vprašala Malčka.
- Ti kar zapoj, tako na glas, da bodo vsi slišali, je rekel oče Jakob.
Malčka je pela po svoje, oče Jakob pa za njo. Nežka je vprašala iz kuhinje:
- Ali sta vidva pijana?
Oče Jakob je naščuval Malčko, naj reče, da sta. Deklica je zaklicala s peči:
- Ja, pijana sva!
- Potem morata takoj v posteljo! Pijanci morajo zaspati! je rekla mama Nežka.
Malčka se je ustrašila in zaklicala nazaj:
- Ne, saj nisva pijana!
- A tako, ko je treba zaspati, sta takoj trezna, se je nasmejala teta Zofka.
III.
Čez dan stari oče ni imel časa za Malčko, ob večerih, ko je delo končal, pa sta bila vedno skupaj za pečjo. Ko so tete prinesle večerjo, je splezala očetu Jakobu na rame in nesel jo je za mizo, kjer je imela svoj krožnik. Bila je vesela, ker je sedela med odraslimi in ji ni nihče nagajal. Nekaj časa je še zabavala očeta Jakoba, potem jo je on položil v posteljo in pokril. Tako se je ponavljalo vsak večer.
Že nekaj dni je po vsaki jedi stokala, da jo boli trebušček. Tete so ji kuhale čaje, a ni veliko pomagalo.
Neko jutro je Malčka na vso moč klicala s stranišča:
- Stara mama, pridite pogledat, kaj se je zgodilo!
Stara mama in tete so se ustrašile, da ni morda padla v luknjo, ker je bila bolj drobcena. Prihitele so pogledat in videle, da so od nje kar visele gliste.
- Nič ne jokaj, to so gliste, je rekla teta Angela.
- Me bodo pojedle? je spraševala Malčka.
- Ne, dali ti bomo česen in bodo izginile, je rekla teta.
- Zato te je bolel trebušček, je zaskrbljeno rekla stara mama.
Tete so nekaj po tiho govorile, čez čas je rekla teta Angela:
- Naredile ti bomo verižico iz česna, zagotovo bo pomagala.
- Jo bom nosila okrog vratu? je vprašala Malčka.
- Samo ponoči, so odvrnile tete.
Nekaj dni Malčka ni upala sama na stranišče, vedno je koga poklicala. Tete so jo dolgo zdravile z vsem, za kar so vedele, da pomaga proti glistam. Že je kazalo, da so popolnoma izginile, ko ji je nekega jutra ena padla iz ust.
Spet je klicala na vso moč:
- Tete, spet imam gliste!
Prva je prišla teta Zofka in jo pomirila:
- Zdaj pa grem v lekarno po zdravilo. Vidim, da česen ni pomagal.
- Zdravilo mi bo pomagalo? je vprašala Malčka.
- Bo, samo pridno ga boš morala piti, je rekla teta.
- Bom, samo da ne bo več glist, je obljubila Malčka.
Kupili so sirup in jo pozdravili. Takoj je bila bolj živahna in tudi tek se ji je izboljšal. A nikoli ni pozabila, kako je prebolela gliste.
IV.
Minil je že mesec dni, odkar je šla Malčka od doma. Ko jo je oče obiskal, se mu je zdela čisto spremenjena. Našel jo je pred hišo nabirati rožice. Kar obstala je, ko ga je zagledala. Z nasmehom jo je ogovoril:
- Ali me še kaj poznaš?
Malčka je prikimala in ga takoj vprašala:
- Ali ste prišli po mene?
- Ne, prišel sem te obiskat, je odvrnil oče in jo pobožal.
- Kje pa je Zofka? je vprašala.
- Samo Zofka te zanima? Kaj pa Tinče in Ivan? je rekel oče.
- Zakaj niso prišli zraven? je vprašala.
- Drugič bodo prišli, je odvrnil oče.
Prijel jo je za roko in skupaj sta odšla v hišo.
Spotoma ji je povedal:
- Doma imaš novega bratca, ga boš prišla pogledat?
- Ne, ker bi potem morala ostati doma! je odločno rekla.
Oče je bil tiho. Ugajalo mu je, ker je deklica srečna v Stranju. Tudi domači so bili veseli, da je deklica rada pri njih. Oče je z vsemi pokramljal in se kmalu poslovil. Čutil je zadoščenje, ko je videl, da je Malčka v Stranju bolj srečna, kot bi bila doma.
V.
Pri Petričevih, tako se je reklo po domače pri očetovih starših, je bila vse vedno urejeno. Delo so imeli razporejeno. Oče je skrbel za velik vinograd z lepo zidanico, kjer je prebil veliko časa. Stric Tina je skrbel za vso živino v hlevu. Teta Tilčka je skrbela za kokoši in sploh za vso perutnino. Teta Angela je hranila prašiče in razporejala meso. Pri hiši je tudi vse zašila. Teta Zofka je urejala gredice na vrtu, zraven pa skrbela še za kapelico pred hišo. Njive so obdelovali skupno. Ob nedeljah so hodili izmenično k maši. Bližnji sosedje so se vozili k maši s kolesljem in spotoma pobrali Jakoba, Nežko in Malčko.
Malčka se je prvič peljala s konjem in je bila začudena:
- S konjem se bomo peljali?
- Ja, s konjem, boš videla, kako prijetno bo, je rekel sosed.
- Ali konj ve, kje je cerkev? je vprašala.
- O, nič ne skrbi, prav pred cerkev nas bo pripeljal, je sosed potrpežljivo odgovarjal na Malčkina vprašanja.
Vso pot do cerkve se je smejala, samo maša se ji je zdela predolga. V klopi je bila zelo nemirna in komaj je čakala, da se bo spet peljala nazaj. Potiho je vprašala staro mamo:
- Ali bo še dolgo trajalo, mene že vse boli?
- Malo še potrpi, ji je odgovorila in ravnokar je župnik odšel izpred oltarja.
Zunaj je bilo spet vse v redu. Na koleslju ni bila nič več utrujena. Vso pot je glasno priganjala konja, ki je ubogal le gospodarja.
Ob nedeljah so tete vedno skuhale zelo dobro kosilo in tudi peciva ni nikoli manjkalo. Po kosilu so počivali in se dogovorili, kaj bodo delali naslednji teden. Stari oče je že mislil na svoj vinograd, ki je bil kar precej oddaljen od doma. Ponosen je bil nanj in še bolj na svoje vino, ki je bilo daleč okrog najboljše.
Ob nedeljah so se tudi veliko ukvarjali z Malčko in vedno so jo naučili kaj novega. Ob vsej pozornosti in dobrotah, ki jih je bila deležna, je skoraj čisto pozabila na dom. Petričevi niso nikoli pomislili, da bi še kdaj šla od njih.
VI.
Mati in oče sta malokdaj obiskala Malčko. Največkrat je prišla z očetom Zofka, ki je bila vedno znova razočarana, ker se je vračala brez sestrice. Zofka je vedela, da je deklici v Stranju lepo, a vseeno jo je želela imeti ob sebi. Vsakič ko jo je obiskala, jo je vprašala:
- Greš danes z menoj domov?
- Ne, ker bi potem morala ostati doma, je odgovorila Malčka.
- Kaj me nimaš nič več rada? je vprašala Zofka.
- Imam te rada, ostani ti tukaj, je rekla Malčka.
- Mene mati ne bi pustili, je žalostno odgovorila Zofka.
Takšno slovo se je ponavljalo med njima ob vsakem obisku.
