SOLZE SVETEGA LOVRENCA

SOLZE SVETEGA LOVRENCA

zvezdni utrinki
ponikajo
za komaj rojeno zaveso teme

bliski parajo jug

prestrašeno kikirikanje
se opoteka
skozi nočni labirint

zamira

dež raste v naliv
prazni nebo

blato
pred zdrsom
odšteva sekunde

čutim izdihe hiš

stari oreh
ječi v vetru

razmočene veje
se bičajo
v kodrih javne razsvetljave

kaplje med orehovimi prsti
poslušajo burno pesem dežja
zapeto
skozi prostornino kovinskih žlebov

za droben hip obvisijo

zanihajo

mimo oken
odjokajo

kot solze

HIŠA

zgrinja se teža

temni kupola noči

v glasnem molku
drhti vesolje

v mrežo nepredvidljivega
razprta perutnica dežja
podivja
pada kot slap noči

nebo se ruši
pljuska

streha
pretaka svetlobo bliskov

na strmini
z nogami globoko v blatu
ječi hiša

v sprano jutro
se dviga burja

upanje
prihaja skozi odsev vode
v slutnji sonca

CESTA

zavita v temačen odsev
strel

črno sije
v mokrem asfaltu

spolzko blato
jo cefra
spreminja v čipko

z nevidnimi lovkami
globoko v podkožje
grabi bok strmine
v nuji ostati
se vanjo zažira

proti jutru
zadiha burja
plosko ji zavalovi
čez strme serpentine

igrivo odpihne oblake

cesta si oddahne

v kovinski svetlobi
zvezd
s pridihom
komaj rojenega svita
se spušča v dolino

NEBO

nizko visijo oblaki
sredi težke teme

prenapolnjeni vrči
pljuskajo
hudournike dežja
ki pronica
globoko
v razmočeno prst

potem zajoka
strmina
in noč zatrepeta
v jutro

burja
zapiha
vse do obronkov jasnine

svetloba zadiha
skozi pelargonije
na oknu

jutro je

NOČ

nebo se zagrinja

v zraku prasketa nemir

za zaveso naliva
se utaplja dan

bliski
odsevajo od mokrih streh

ihti strmina

proti jutru polzijo
strahovi

misli se izgubljajo
na brezpotjih

tonem v privid

obup obvisi na obronkih svita

dviga se burja
prinaša olajšanje

PSIČKA

noč
stresa naliv

za kulisami groma
plapolajo bliski
blato
prepreda mreža prikazni

psička zavija
skrita
za prvinsko govorico volkov

zaupljivo pripadnost
odseva
v ogledalu oči

čisto spodaj

skriva bojazni

zacvili

trepetaje
popraska na vrata

DEKLICA

odhajaš mala

srdit boj
bije
ranjena Zemlja

razpoke v steni
za brezzobimi nasmehi
skrivajo strahove

starša upata
da v režo usode
posije sonce

odhajaš dojenčica
tja
ker boš varna

tja
kjer ne ječijo zidovi
ne polzi blato

ŽENSKA

zaskrbljeno pogleduje
na platno neba
tja kjer
se rišejo bliski

naliv hrumi
združen z gromom
spleta nemir
med nitke spomina
vnaša bojazni

vsaka misel
ustvari
po nekaj slepih ulic

obup steguje roke

razliva se
v jezero teme

v daljavi zalaja pes

noč zaniha

v jutro zapiha burja
s pridihom svežine
polni pljuča
da čutiti
razdalje
in prostranstva

nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja

STAREC

v labirintu naliva
postaja dom
samo še past

razbrazdane slutnje
prehajajo
v jeke prisluhov

starec oddrsa
na nadstropje

vdan v neizbežno

leže k počitku

NOČ, STRMINA SE UGREZA

preko neba
razgrinja ponjavo
hudobnih orjakov

naliv bobni
izza sivin
preglasi sipino molka

pljuva v strešne žlebove

pronica globoko pod nanose

grozi z gmoto blata

sesipa barko gotovosti

v rezervoarju ugrezajoče noči brez spanca

narašča

JUTRO

vrtinec vetra
vsrka skrbi

bledikavo odseva
v gostem neurju
zdrobljeno
ogledalo

burja
odriva oblake

suši

nebo spreminja barvo
se odpira

zora zatrepeta
v soncu

ujeta v svetlobo

prinaša
sijaj
na novo zlepljenega
mozaika

DOM

mala
prihajaš

po gluhih poteh
čez razmaknjen asfalt

zapuščaš

mirnost mesta
otroško posteljico
v svetlobi neona

prihajaš domov
v hišo
visoko na raztrgani strmini