Sanje, trdo delo, radost in obup in kriti, joki, kar jih je bilo,
v spominih Mura in ravnine in gorice, Drava in Studenci
in Kalvarija pa iznad Pohorja nebo …
Vse to duha napajalo je fantu, da se dvigal je nenehno iz nesreč.
In to poraja misli še in čustev v poznih letih več in več.
Nesmiselno lovljenje časa pač razkraja, buri, rani le,
užitke duše in duha krni in kar narava, knjige govore.
Še živo je oko, srce živi za barve in oblike in za zvokov splet,
ki jih priroda vsepovsod neskončno dosti hrani in jih krije ve duhovni svet.
Drobci se življenja ob poslušanju gozdov, voda,
ob zrenju v travo, goro, cerkev še utrinjajo.
Pesmi slike so in toni in besede zagonetne, ki porajajo se in izginjajo.
Izreči je mogoče samo del tega, kar to življenje mu je dalo.
Vse drugo je zakrito. In zato veliko, prav veliko neizpeto bo ostalo.
Zbirka Studenci
ČRNA REKA
Dolnja Bistrica v Prekmurju
Si temna tekla za vasjo, za logom
skoz mursko dólinsko ravan;
v mrtvašnici ležal je z Bogom
mrtvak, ki se z valovi je boril zaman.
In Mura vzbujala je strah v otrocih in odraslih,
molče hodili smo po vasi sem in tja,
s pokopališča in grobov poraslih
je vela groza v vas in do neba.
Vse črno je bilo: mrlič in voda in nebo.
Še pozvačin je taval z navčki sam.
Kdaj bo na nas, na svet prišlo,
kar je v večerni zarji še bledó ležalo tam?
Neskončna pa ravan in reka silna v njej
boleče rezali sta v nas kot bi rezkó zveneli;
in nekaj je z zateglim glasom reklo: »Glej,
ujeti ste in boste še trpeli!«
Srce je vpijalo pomladni cvet,
oko je zrlo v griče na obzorju,
tam videlo zvonik, na nebni svod pripet,
in daleč, daleč ob pogorju
sijalo zadnje sonce je na vas.
V noči, polni zvezd in lune blišča,
še bolj je mislil vsak od nas
na tisto tam s pokopališča.
SVETLA REKA
Prlekija, kopanje v Muri pri Veržeju
Sončna, zlata, pisana ravan,
v daljnem krogu na obzorju griči;
je stopal z drugimi v korak droban,
na nebu letali ošiljeni so ptiči;
z družbo k vodi vsak je šel,
saj varno ni bilo v tej reki.
Kogar je tok močno zajel,
zmrazilo ga je kljub pripeki;
objem valov, deroča voda, mimo mlini
in kmalu strah: kam in pa do kod
bo nesla voda? Z levico pač veslá, z desnico vodo klini.
Tako se končno vrnil je na pesek in na prod,
kjer sonca vedno je bilo obilo.
Vse je zvenelo tiho, glasno, zrak nad peskom bil je kot opoj;
kamnov pok, z mlinskega kolesa bisere je lilo,
v očeh odseval je lučí njih soj,
peščene jase, gozda sence, listje kot safir,
za njim pa polja močni vonj. V sanjah kdaj Obir.
S poljan ščebet, a vik prej na obali mürski,
kjer Prlekije se razžarja dan.
Čeprav je videl fant že slap obirski,
mu duša je razpeta v to ravan.
ŠUMEČA REKA
Mura s parkom in polji v Cmureku
Ob griče stisnila se je tesno,
na drugem bregu poje o ljubezni ji ravnina;
nad vsem visoko boči se nebo
in zrak kristalno čist. V daljavi zre planina
na ta obmurski nežni svet,
še v prvotnem miru speči.
S pasom sinjim je pripet
vsak grič na Muro, valovi jih objemajo šumeči.
Marija Snežna blagoslov deli visoko
in sije daleč na ravnino.
Ganilo fanta je nenadoma globoko
in v roke vzame violino.
In sliši se zvonjenje kdaj z obeh strani
pa zlije se v valove, griče, polja,
vsak zven oči in vodo posrebri.
V nočeh srebro prihaja iz vesolja,
oko v krasoto lune zre, nenehne sanje
bude cvetovi, hrasti, smreke, žita
in gričev in gozdov in Mure valovanje.
Duša poje, violina in klavir tenkó zvenita,-
kot da bi vino teklo v čaše, v svet in glave.
Tam snuje fant, z lepoto prepojen,
želi razmišljati v pomladnih travah in pa v žametu otave.
In mimo teče Mura. V krog lepote in neznank tam svet je potopljen.
REKI TREH SVETOV
Mura pri Brucku na Muri, izliv Murice, zrenje v tri svetove
Dve mehki reki sta ob kamnu se znašli v objemu
in vsaka mnoge svoje zgodbe drugi pravi.
Je Mura večja, silnejša, kljub temu
se zdi, da se ob Murici za hip ustavi.
A vendar teče burno in obrne se ostro na jug.
Zdaj voda alpska združena gre dol v ravnine.
Prej čaka jo še temni, mirni gorski čar, kjer svet je drug.
Razpotje ob kolenu Mure je od pradavnine:
Murica prihaja od planin z vzhoda,
od koder vidi daleč valovita se ravan,
obdaja slutja Dunaja nas, trt stražarja, na obrobju svoda,
ko vzpnemo se visoko v gorski dan.
Na zahodu daleč da Salzburgu Mura roko,
na Koroško sred doline še srce zavije.
Ko Murico zajame Mura, se zazre globoko
vanjo, iz nje pač blesk in žalost vzhoda pije.
Murica pozdrave nosi Dunaja v Muro, lahnó
kot valček vije po dolini se tja do izliva.
A Murini valovi o rudarjih in drvarjih ji pojo
melodijo nežnejšo zdaj voda združena dobiva
in teče dalje proti mestu, kjer je na hribu strnjena kultura.
Grad in mesto vladavin sta mnogih davni priči.
Od tega mesta nosi zgodbe žalostne in vedre Mura
in zliva se v ravnino, ukloni se pred razprostranjenimi griči.
In kot da Mura mogla gričev spodaj ni predreti,
ob njih obrne se v kolenu spet tja proti vzhodnim krajem.
Tam pa, kot da iz valov besede slišali bi le šumeti:
»Vaša sem, drugačna sem in vodo, hrano, moč vam dajem!«
In tam so vonji polj in grozdja, godba orgel, gosli, že pozdrav iz Prlekije.
In fant nenadoma zdaj v dveh jezikih poje, moli,
šumeča voda se v srce mu, glasbo in v pesmi zlije.
S soncem in valovi Mura vsem ljudem da upanje tu doli.
Zbirka Mura / Mur
ZVOKI SVETA
Kako pomirjajoči zvoki so v dežjú...
Drugačni v soncu so, v zvenenju zraka.
Jezimo se, če zima je viharna tu...
Kako nam bo izpolnjena pač želja vsaka,
ko menjamo si želje po potrebah in kapricah.
Mar vemo vse, kar se godi v vodáh in v pticah.
Ob vôdah slišimo zamaknjeni šumenje,
pri pticah hvalimo njih žvrgolenje...
A svet je kroženje in povezava zagonetna,
ne briga za ljudi se pač narava tisočletna.
ZVOKI HARMONIKE IN HREPENENJE
Na stopnicah ob dvorišču kmečki fant sedi.
Kromatična harmonika mu poje, poje…
Fantiču duša v polje, k cerkvi poleti.
Bolestno čuti tam domače svoje.
In solze se utrnejo in misli plavajo boleče
čez polje, skoz nebo do matere in doma…
Vsak ton harmonike je žalosten, srce trepeče.
In fant v mislih roma, roma –
domov, v toplino tja, v zavetje.
Zveni klavir spet in pa nežno petje
v sobi in v cerkvi in v dvorani…
Spomin na vse zdaj mož globoko v duši hrani.
PASTIR POJE SRED RAVNINE
Ni zvoka žalostnega bolj, kot tisti je,
ko vije se pastirja petje čez ravnino.
Zategnjeno tam plava, ne ustavi se…
Se sliši, kot da stika se z davnino.
Ne vemo prav, se joče glas in prosi kaj,
je mar namen v golem petju le?
A vendar se ob tem vse duše razbole.
KLAVIR ŠE V SANJAH
So sanje ali je resničnost ta klavir,
ki sliši ga otrok, ko je povsod še mir?
Udarjajo skrivnostno zvoki na uho,
Ne ve se, so li iz vesolja ali zemeljske sobane.
Svečano je v sanjah, hkrati pa boli vse to…
In tipke čarajo tam zvoke nove, znane…
Takrat fantič pač glasbe niti noče,
čeprav še v sanjah ve, da jo pričara oče.
Omotično se splazi ven ob robu stene,
a nosi s sabo zvoke čudne in boleče.
Le mlado jutro v soncu dobro dene,
dobrota matere, ki tam kaj nežno reče.
POEZIJA JE POSEBNA GLASBA
Čeprav napisane so pesmi, jih oči
ne gledajo kot neme, mrtve znake.
Iz njih nenehno kaj zveni.
Je treba slišati jih take.
So melodije te za čase vsake…
A treba je dojeti dušo, ki je v zvoku.
Morda potem se več zazna v besedah toku.
ZVONOVI
Zvonovi nam oznanjajo uradni čas.
A čas je tudi to, kar je nemirno v nas.
Nam ure in zvonovi pač ne merijo tegá,
kar nam življenje nepredvidenega da.
TIŠINA IN ZVOKI
Je kdaj tišina tista, ki nam kaj pove?
Se oglasí v človeku nekaj, da ne vémo prav,
če to bilo je v nas že mnogo let?
Se zbiralo je kje? Je kdo nam to zavdal?
Zbirka Potopljeni čas in zvoki
POTOVATI – UBEŽATI
Kateri kraj, kateri prostor in kateri Bog
odreši bolečin te, čakanj in vseh bolnih videnj?
Neznani čas, ljudje neznani, votlo brezno snidenj…
Ta končni črni, bolni nič, ko se ustavi vse
in ko ne vemo več, kaj smo in če sploh kaj je.
Nečimrna človeška beda nekaj v domišljiji kliče
in ne ve prav dobro, kaj je to in kaj ji sploh pritiče.
TRAGIČNO ŽIVLJENJE V VIŠAVAH
V višave hotel si, v nebo.
Zapustil rad bi nizko raven.
Ker nisi angel, pač ni šlo,
zgubljen je tudi svet, zdaj daven.
A vendar ti pogled zaplaval
je visoko in je videl paradiž,
da vedel nisi, kje nekoč si taval.
Zdaj spodaj si in sredi lažnih hiš.
Ne moreš više, ker ni kril,
nazaj ne moreš, ker ni nog.
Ne veš več, kje si zdaj in kje si bil.
Sta pozabila človek te in Bog.
VOŽNJE, SPOMINI, BREZUP
Bila so svetla leta rož, neba, otroštva,
sonca, rose, jelš in žita…
Srce poznalo ni še tistega uboštva,
ki zdaj ga čuti duša vsa ubita.
In je ubil nekdo vse sanje, cerkve, trave,
vse misli, ki hitele so v nebo, v vesolje,
vse pesmi, ki zvenele so od Mure tja do Drave…
Strmim v ta svet brez upanja in volje
in vozim se do zadnje lučke in postaje.
Le čas voženj včasih nekaj upanja še daje.
ISKANJE
Kam ceste vodijo? Še upanju naproti?
Drsela duša je na vožnjah hrepeneča…
Smeri ni mogla najti na nobeni poti.
Le v krogu suče pot se vedno bolj boleča
in cilja ni in konca v krogu ni.
A zunaj kroga človek se še bolj zgubi.
POGLED Z VIŠINE V BOLEČI SVET
Ko gledaš bližnji svet z višin, se zdi,
da se oblike lepe kažejo v vse smeri,
ki vodijo v kraje razbolelih stez in cest.
Spomini nanje so opoj in radost in bolest.
Pač nekaj je bilo povsod storjeno…
Prelepi dnevi šli so v nič, bilo je dosti umorjeno.
Ne da se obuditi to, kar mrtvo je.
Za lepo, kar je še ostalo, svetó zahvali se.
PESMI KOT BLAŽILO IN KOT BOLEČINA
Povzdigniti svet bolečin v pesmi svoje
je najprej želja, da ti jezik zvonko poje,
nato blažilo in uteha, pa čeprav prepozno.
Ne zbriše se nikoli tisto, kar bilo je grozno.
A niti to, kar je zateglo pelo,
ko je nekoga silno prizadelo.
VEČNO POTOVANJE
Cilji so lahko začrtani. A ne vémo pa,
da je v odhajanju, prihajanju velika sla.
O romarji do točke prek planjav
ali v daljavo tja! Ne ve se prav,
do kod in ali s ciljem do nekod.
Morda le, da se gre na pot, na pot…
Večno romanje pač strašna sila je,
žene nekam ga, zakaj, pa sam ne ve.
BOGASTVO
Ko se nebo prostrano v višinah boči,
je kraljestvo to za tistega v palači in v koči.
A človek mimo tega išče srečo
dotlej, da zadnjo mu prižgejo svečo.
