PIŠČAL PUŠČAVE

RAST DVOREZNIH NOŽEV

Na ruševinah –
po zastrupljenjih solz,
po setvah zrn zla …

rasto dvorezni noži
za novce temnih lovcev.

Za vrat pod krinko,
rezilo prepara strah,
majejo se tla ….

Se dolgo išče
šibko točko za naskok.
Roke se dvignejo …

Talcu kruha v drobtinah
smrt še ni naklonjena.

PIŠČAL PUŠČAVE

Eno življenje –
za kaj vse ne teče kri,
da se lepo živi!
Da se v sedlu obdrži,
ko konji podivjajo –

da se prešteje
Judeževe dnarje.
preden v prah sprhniš.
Iz ruševin vstaja smrt
za gobasti scenarij.

Črma smrt sveta
izsuši telo duha
in piščal puščave …
iz vetrov ognjenih glas
prebuja v podzemlju čas.

ROJSTVO

Sinu

Ko si za ta svet
še iz zemlje in neba,
v naših sanjah klil,
smo vedeli: gol čudež
bo na kamen položen.

(Je tako usojeno
človeku na tej Zemlji?)

Razpiral se boš
nebu ob sončni reki,
ob žgolenju ptic.
Zaman preganjal sanje,
z razumom mlel svoj svet v nič.

Boš vstajal, padal,
se dvigal, omahoval –
boš kos viharjem?
(V umiranju ljubezni
se še svetla upanja!)

DREVO ŽIVLJENJA

Prav (vse)mogočne,
lave se zagodijo
v rogovile vej:
ne gre ne nazaj ne naprej,
mesenost lomi krila.

Debeli listi
posrkajo sokove.
Poskusna bitja
so božji ponaredek,
verjamejo v napredek.

Glave v prividih
(po)jedo telo s kostmi,
kotaleč z debla …
Z lobanjami in križi
naj se vrača človek v raj?

NAVODENI PLAZOVI

S slo po posesti
do mogočnega plena
v krvavih rokah …
Vse živo in mrtvo bo
naše za večne čase.

Pooblaščeni
od bogov, zgodovine?
si prilastimo
dela strojnih genijev –
stvaritve ljudskih umov.

Dokler ne zdrse
navodeni plazovi
naturne kraje …

In kamnite strmine
pokopljejo zaklade.

DIH REGRATOVE LUČKE

Enkrat smo živi.
Krila bogastva, slave
krasijo krste.
Balzamirana trupla.
Zmaga gravitacije.

Človeški duh je
dih regratove lučke
med sončno travo.

Vetrič vesele pesmi
jo igraje odpihne.
Besneči glas uniči
arhitekturo cveta.
Bedak je ne opazi.

Otrok odtrga –
v dlan stisne čudežni cvet,
ga dvigne k nebu …
Mahajoče ročice
z vriski slave njen (raz)let.

LJUBEZEN

Ko pride sen
na nočno nebo glave,
topla misel krvi
iz hladu mesenih tal
z enim samim poljubom?

Svetloba steče
po vzgonu neba v žilah,
po krvi zemlje.
Ene odkrije v božjem,
druge v strastnem objemu.

Sonce poišče
pot do votlin telesa,
kjer brbota kri
da vžiga živih ognjev,
da bega senc prastrahov.

Hvalnice nebu,
zemlji, soncu, semenom,
začetkom konca.

KAJ ME PREBUDI

Kaj me prebudi
iz sna smrtne vdanosti?
Odmev iz groba:
Živost ni pokopana.?
Beseda ni mrtva.?

Živo na robu,
zredčene črede v prepad,
širimo prostor …

Nobene bakle
ne prikličejo neba,
nobeno zlo se
ne pogrezne do pekla,
vice: status quo.

Živost ugaša,
počasi jo srkajo
temni svetovi …

PRED KRALJESTVOM SENC

Pred kraljestvom senc
sfingo oslepijo, ji
zlomijo krila …
So na pripravah živi
za prevoze mrtvih s front.

Premiki znotraj
paneta in vesolja
beležijo čas …
Po odpisu 2000:
se dviga mrtvaški ptič …

Za ene Feniks,
za druge pernati nič.
Kdor ga ne vidi,
ne ve, da je v njem hudič
z genskega zemljevida.

LJUDOŽRSKA

1

O, tako lepo
se školjkam razklene dom
na polovice …

2

Ene so naše,
druge so vaše v dvojnem
talilnem loncu.

3

V enem se mož scvre,
v drugem skuhajo ženo …
In kam z otroki?

4

Pod križ, pod zvezdo,
da si zgradijo dom iz
strel in oblakov.

5

Boš naš, boš njihov,
junak v okusni juhi,
zločinec v kotlu?