1. januar 1999 – II. letnik
Na gradu živela je mlada, otožen bil njen je pogled. V samoti je tiho ihtela, ves hladen se zdel ji je svet.
Imela zlata je in blaga, nje želje bile so ukaz, redko se je nasmejala, grenkoba kazila je mladi obraz.
Na dvor so prihajali snubci, za hčerko je oče skrbel, da prišel bi ženin res pravi in mlado Marijo bi vzel.
Prihajali starci so sivi, petičneži nosili zaklad, a Marija le to je želela, da prišel mladenič bi mlad.
Ob oknu v dalj je strmela, nemara bo dragi prišel, si tiho je srečo želela, in čas je počasi kopnel...
Ko sonce zašlo je za gore in svet odel je že mrak, na oknu je mlada slonela, ko iz daljave se sliši korak
Očem svojim ne more verjeti: »Kaj vidim, junaka iz sanj?« Z očetom prišel na grad je mladenič, pogled obrnila Marija je vanj.
»Rad bi prenočil z očetom na gradu!« pogovor z Marijo je romar začel, potem ji roko boječe ponudil, s pogledom mladenko objel.
Marija v obličje mladenča je zrla, nemirno ji bije mlado srce. Ljubezen viharno v sebi čutila, kaj se dogaja, sama ne ve.
Proseče očeta se je oklenila: »Romarju dajte vse kar jim gre!« Čez čas je oče odločil, rad je ustregel hčeri želje.
Občutek tesnobe Marijo prevzame, v čisti ljubezni odpira se cvet. Brez sile, prisile ljubezen gostuje, prava ljubezen, na prvi pogled.
V mrak je ovita grajska seseska, opojno vonj širi cvetoča pomlad, z roko v roki par se sprehaja, v sreči gradi sanjski svoj grad.
Ostal je mladenič z očetom na gradu, ob grajski Mariji nekaj še dni; Kam sina ljubezen zgrešena zdaj vodi, očeta spoznanje močno že skrbi.
»Ni plemkinja rojena zate!« oče proseče roti, »Pojdiva, ni še prepozno, nesreča te huda lahko doleti!«
Očetova prošnja sina prevzame, v stiski šepeče Marije ime. Prizadeto se v hipu odloči, da že odhaja, Mariji pove.
Marijo novica hudo prevzame, proseče vije bele roke: »Ostani pri meni moj ljubi, jaz sem rojena zate!«
Tožbo mladenič skrušen posluša, na prsih mu vene rožnati cvet. »Cvet na vse čase spomin bo le nate, Marija, glej, zate je plemičev svet!«
Kratki, prekratki bili so večeri, ponos poteptan je, ranjena čast, mladenič nesrečni, zarote ne sluti, Marija v stiski nastavlja še past.
Pribor je iz skrinje Marija vzela, ga v culo ljubimca da na skrivaj, potem vpiti, kričati začela, »Zlat mi zaklad vrnite nazaj!«
Kdo tat je, skrivnost ni nobena - romarja, ki v noč sta tiho odšla. »Za njima!« sluga veli brž pognati, zajahati konja, orjaka za dva!
Romarju sluge brž so na sledi, z očetom na kamnu počitek deli, molče prizadeti zre v daljavo, s cvetom na prsih spomine budi.
»To laž je,« ganjen izreče, ko sliši Marije ukaz, »Nedolžen sem, na čast vam prisegam!« so srage mladenču rosile obraz.
Culo v roko sel jezno uzame, iz njega izvleče iskani pribor »Dokaz je zdaj tukaj, ne moreš tajiti ječa te čaka!« sel vpije kot nor.
»Kako naj dokažem, da sem nedolžen?« ponavljal mladenič proseče na glas, »Romar ti nisi, guljuf si prekleti, dejanja so tvoja jasen dokaz!«
»Marija nesrečna, kaj si storila, maščevanje tolažba ti bodi za vse! S krivico globoko so me ranila, ko mislil sem, draga, samo nate!«
Krvnik ob vislicah čaka na žrtev: »Marija, nedolžen odhajam v smrt!« V hipu ugasnilo je mlado življenje, in truplo prekril mrtvaški je prt.
Pod kamnom v grobu romar počiva, mu cvetje prinaša Marija na grob, ponoči po gozdu tava, se skriva, življenje je polno morečih podob.
Na kamen v mraku poseda, šepetaje si briše solze, podobo vselej ob sebi začuti, še tebi Marija zdaj bodi gorje!
»Oprosti mi romar, te prosim!« skesana, v cvet govorili, cvet rdeči, ki sameva in raste, romarju kamen krasi.
Se cvet je počasi umaknil, se dvignil je kamen iz tal, pod njim pa Marija počasi umira, kamen zaroto je svojo skoval.
Zaman so na gradu vsi klici, iskanja, vsebolj se širi nemir, po gradu se širi zdaj strašna novica, po dušo zakleto je prišel hudir.
Grofa novica hudo prevzame, tako v stiski veli, ob romarju hči naj počiva, na kamnu naj cerkev Marije stoji.
Griček ob Dravi šumeči, cerkev na kamnu krasi, kadar valovi Drave drvijo, Marija v grobu takrat se solzi.
Kadar ponoči zvon se oglaša, v naročju Marije joče otrok. Kadar pa laješ psov se zasliši, duša hudobna potuje okrog.
O mrtvi ljubezni veter šepeče, romar nesrečni tako govori: »Nesrečna ljubezen tukaj počiva, na cerkev Marije se, romar, ozri!«
Pripoved o Mariji na kamnu, v kraju ob Dravi še vedno živi. Tebi na čast, babica ljuba, MARIJA NA KAMNU spomine deli.
