Tukaj je pesem
Ki je ni
In v pesmi
Ni pesmi
Niti nje same
Ki je tukaj
Tukaj je pesem
Ničesar
In v njej ni
Nič nihče nikjer nikoli
Pesmi ničesar
Ni
Dokler ne umre
Tukaj je pesem
Vsega
Kar je
Vse in nič vsakogar in nikogar povsod in nikjer zmeraj in nikoli
Pesem vsega
Je
Dokler živi
Tukaj je pesem
Volje
Ki odpira
Kaže, gori, zapira
Vse in nič vsakogar in nikogar povsod in nikjer zmeraj in nikoli
Pesem volje
Rodi
Dokler hoče
Tukaj je pesem
Modrosti
Ki objema
Vse in nič, vsakogar in nikogar rešuje, sije povsod in nikjer
Zmeraj in nikoli načrtuje
Pesem modrosti
Zori
Dokler ljubi
Tukaj je pesem
Misli
Ki oblikuje in odkriva, traja, skriva ter ločuje
Vse in nič vsakogar in nikogar povsod in nikjer zmeraj in nikoli
Pesem misli
Piše
Dokler premišljuje
Tukaj je pesem
Besed
Ki govori
Besede besednjakov in besednjakom besede čez
Pesem besed
Bere
Dokler ne utihne
In ko utihne pesem besed
Ne premišljuje več pesem misli
Ne ljubi več pesem modrosti
Noče več pesem volje
Umre pesem vsega
Živi pesem ničesar
In ko živi pesem ničesar
Kje
Sem jaz
DEVAM, VODNIKU1
V telesu misli nekdo živi
smrt, ki se med ljudmi ne rodi
Vaš svet in naši dobri časi,
ki v telesih zvoka so zaspali...
Po tihem parjenju v ustih
se prebujajo duhovi, da bi pomrli
In jaz, ki si navzven sledim pod misli,
da navznoter zagorijo listi
Da navzven ostane zemlja,
ko navznoter teče voda:
Zate dihamo iz groba
Vem, da ste namesto mene
in da zaradi sebe moja ste telesa
So zame misli vaša ogledala
in glasovom šepetanja:
Kjer si videl sebe, gledaš zdaj vodnika
Da te sprašujem, krivi odgovori so tvoji
in moj strah pred tem in onim:
V izdihu ne zaplešejo glasovi samega človeka,
bolečina rojstva je zaradi tebe lepa
Jezik, s katerim oživljajo me tvoja usta,
pod krvavim nebom boža mi čekane
Tako v prostore se rojevam - vse živel bi zase,
prosim, da upate namesto mene, ko stopate vame
No, za šalo še bo časa po svetovih,
s človeškega imeni jih jezika pač ne bova nagovorila
Prijatelj dragi, komaj Beseda v znamenjih se nama je rodila,
že prelepa je resnica, da bi umrla med duhovi
A s Trenutkom zarase se Ime v zavezo, ki ne nagovarja:
Iz drugega sveta, prijatelj, prosiš zame
Neskončne razdalje steklena premaguje stena,
najino drevo rojeva papirnate sadove
Kjer na samem še lepota njena je strašljiva,
najhujša v mislih groza lahko je dobra vila
Na vsak obraz pripravljen pogumno sem resnice,
dokler prostora je na glavah zmaja
A ko, Prijatelj, verjamem ti zaradi sebe,
so darovi Vaši mi le slepe želje
Tako s seboj mi dokončate misli,
kot resnice spi občutek v telesih
Lepše in bolj modre knjige ste si napisali,
razkrivaje dušo svojo kot vesoljne zemljevide
Človeške vrtove s seboj ste preorali
in vanje svoje presadili božanske ste oblike
Še več, vse narobe so besede,
ki brez glasov se vaših govorijo
in telesa, pravite, so le obleke,
kjer konec mene ste in moj začetek sebe
vse do moje odločitve
Vse ste, kar sem jaz, to boste name prepisali,
ko odplešete z menoj, da bi se občutili,
in med najglobjim poslušanjem se boste skozme izkričali,
dokler po vas ne bom vse, kar smo ljudje
in vi po meni jaz, ki med ljudmi edini je
morda zdaj vem - še odločitev moja,
ki v najtanjše vdahnete jo misli,
da v trenutkih najsvetejših
zaplete v vaše me pobožne želje,
vsa svobodna ali vsa ujeta - moja ni;
kjer vem le toliko, da ne znam brez vas
in da vi le toliko niste kakor jaz,
med vsem in med ničemer od konca sama do začetka
rojeva se Samota - brez skupnega neba, brez našega jezika
1 Deve, vodnik - spustil papirnatega sem si zmaja,
da občutki v mislih poletijo k sebi
Ni težko nebesa zbuditi skozi rimanje telesa
in več mreti tako zelo, če je vse iz česa
2 V telesu, ki med mislimi se ne rodi,
nekdo v moji smrti živi
POPOLDANSKI MANIFEST, peti
Stal je sključeno in ob štedilniku. Ko sem
prihajala od zadaj, sem že začutila, da
me čakava. Če nadaljujem, sva tudi
nasplošno bila še kar v redu, vsaj za razmere,
ki so se nedostojno podile okrog in ga
seveda zbadale nekje v levi nogi. Za začetek
sem stala tako, da me je dobro gledal, tudi
mimoidoči so se v tem verjetno strinjali
z menoj. Prekinil je ta molk, zato
ker me je sprva vprašal, kako lahko nosim tako rjave oči.
Kot neka žival, sem odgovorila in da se
še ne morem dobro spomniti kakšne razumljive toda
nepristranske stvari, recimo nekaj v stilu – imam grozen žulj
na podplatu – ali pa – dosje? hm, le kakšen dosje so si
izmislili – toda te niso več dovoljene.
No, mimoidoči so se zaenkrat spet razkropili. Uganil
je, da si mora zaradi mene veselo žvižgati, medtem
pa sem, reva, morala iti po nove mimoidoče, ker s starimi
itak ne bi veljalo več. To je grdo opravilo,
posebej še če stanuješ v tako mali kuhinji. Ampak
ljudje so vseeno nekako privolili. Samo do petih –
sem pomislila. Že vemo, že dobro – smo si nekaj
pravili. Bilo me je malo strah, kaj bo ob petih.
Tukaj moram nujno dodati, da sva na koncu
koncev tudi midva ostala malce spremenjena z
vstopninami vseh teh mimoidočih, ki so neutrudno peš
odhajali skozi jedilni pribor vse do nagačenega ptiča, v katerega
so vstopali na nasprotni steni. Stvar je vedno
stala tako, da je tam vsakršno ugovarjanje zaman,
takrat se midva postaviva v mane in sklepava
kupčijo. No, zgodi se tudi, da medtem pomivalno
korito postane napadalno, vsaj zdaj
je bilo tako, in se zato zaradi izsiljevanja
raznovrstnih metamorfoz od vrča, tovarne do
kovinskega peciva in ostalih dobrot nazadnje
znajde vso v svoji odtočni cevi. Še sreča, da so
takšne cevi običajno trdne in da so uspešno uveljavljene
prispodobe, poleg tega seveda, da so tudi prijetne
sogovornice, in da podivjano korito ne more več
oditi v ptiča. Namreč zanimivo je to, zmeraj
kadar se mimoidoči odpravijo, tudi korito v nenadnem
navalu evforije hoče z njimi. Ampak oni niso štirioglati in
tako razliti – mu pravim, toda korito kot korito
z odmevom vohuni moje stavke. Vem samo to, da
zraven njega potrebujem tudi jedilni pribor,
štedilnik, nagačenega priča in nenazadnje
njegovo živžganje. Moj popoldan je v njegovih rokah.
