1. januar 1999 – II. letnik
Preveč bilo je sonca. Nebo žari. Rdeči cvet molči v mojem srcu. Čaka konca.
Travnik valovi, kot da pleše. Preden sonce vzide, rosna kaplja zaihti.
Rahlo sonce se razlije čez dobravo. Škrjanček glasno poje, odleti, meri višavo.
Od strele ranjeno drevo strmi prestrašeno v nebo. Upanje ovija ga — srobot, slak lega čez zaraslo pot.
Noč nad zemljo pokleka in poješ mi uspavanko.
Veter ponočuje in lepe sanje plavajo v nebo.
Utrne se zvezda.
Tako je pri mami doma.
Na cvetoči hrib pot pripelje — razgled se tod razširi nad dolino. Kot zelena reka v daljavo lega.
Na terasah že grozdje zori. Čudi se mu starka, na palico uprta.
Sonce mežika skozi cerkveno lino.
Cvet na cesti leži. Prileti črn vran, odtrgan cvet pobere. V vetru se seme razgubi. Spomladi na polju rdeče cvetje požene.
Kakor cvet tulipana si — zjutraj zaživiš, zvečer zaspiš.
V blisku, gromu in pišu drevo si, z viharjem se boriš.
Cvetje ptica kreposti zbira. Uteho za žejo, pomoč v grenkosti.
In žalost umira...
Mrak se na zemljo usipa. Z dna vesolja se upanje oglaša:
— Živeti lepo je, vsak dan kaj novega prinaša.
