Le poglejte naše mesto!
Čičke, čačke so na cesto
načečkali naši mali.
Pa to niso čičke, čačke,
to so ptičke, to so račke,
to so rožice in hiše,
ki otrok na tla jih riše.
Pisane in lepe so te slike,
majhne, večje in velike.
Saj pomlad je k nam prišla!
Naj se to povsod pozna!
BUDNICA
Ku-ku, ku-ku,
pomlad je že tu!
Trara trara,
pomlad je prišla!
Oči si pomani,
zgani se,
vstani Tomaž!
Cin-cin, cin-cin,
zvončklja iz dolin.
Cifuj, cicipé,
vse živo je že!
Čuj, tam na poljani
cicibani so zbrani!
Pridi, oj, prídi, Tomaž!
APRIL
Prvi dan
norčav kot pust,
sama laž
mu gre iz ust.
Potlej smeje se,
zdaj joče,
niti sam ne ve,
kaj hoče.
Ko smeji se,
sonce sije,
ko se cmeri,
dež se ulije.
Kar brez nog
in kar brez kril
spet prispel
je k nam - april.
MAŠKARADA
Na dvorišču
kakor na plesišču
palčkov
mrgoli,
vse vrti se,
saj zares
je veselih
maškar ples.
V vrtcu malčkov
je živalski vrt:
kužka miš lovi,
zajca polž podi,
skače črni krt;
čebelica Maja
medvedu nagaja.
Vmes pa ptičjih je peres,
repkov, tačic,
uhljev, mačic,
polno je klovnov,
kavbojev in nojev,
skratka — vsega.
Pridete tja še vi
pa ti in ti!!!
PISMO Z MORJA
Morje je velika luža.
Vanjo čofnil je naš kuža,
a je brž čolnič postal:
svoja je štrleča uhlja
kakor jadra naravnal,
zakrmaril z dolgim repom,
s tačkami je zaveslal.
Zadovoljen s tem potepom
ob obali je pristal;
nanjo skočil,
se otresel
in - br, br, - vse polno
naokrog otrok
je zmočil.
Potlej naglo je odnesel
svoje tačice
in vse mokre dlačice.
JEŽEK PA TAK!
Ko jeseni križem-kraž
v gozdu teka naš Tomaž,
se spotakne - en, dva, tri
in na ježku obsedi.
Hu, je čuden tale stric?
Razen ježevih bodic
ni podoben mu: ni siv,
tudi črn ni in ni živ.
Zdajci ježek se razpoči,
rjava žoga venkaj skoči;
z njo domov Tomažek steče
in si sladki - kostanj speče.
KLOPOTEC
Klipe, klope, klipe, klop,
prepodim vsak ptičji trop,
da se grozdje brez skrbi
v soncu greje, dozori.
Klope, klipe, klope, klip,
če utihnem le za hip,
že tatovi prilete
in v vinograd se spuste.
Klope, klipe, klope, klip
poje mi srca utrip,
veter pa pomaga mi,
mojo pesmico vrti:
Klipe, klope, klipe, klop,
prepodim vsak ptičji trop ...
ČRIČEK
Čri-čri, čri-č-čri,
v prvem ze mraku
v črnikastem fraku
pesmico svojo drobi.
Čri-čri, čri-čri!
Tole ni ptiček,
to je le čriček;
poje vse dni in noči
čri-čri, čri-čri;
v jesen od spomladi
ga slišimo radi,
ko zlato grozdje zori.
Čri-čri, čri-čri ;
trgatev je mimo.
Med mrzlo pa zimo
čriček pod zemljo zaspi.
ZIMSKA
Zima - predica -
iz volne debele
naprede na zemljo
odeje nam bele.
Zima - šivilja
nam prte zašije
za vrte in kučme,
da strehe pokrije.
Zima - slikarka
na šipe nam rože nariše,
rože ledene,
da lepše so hiše.
HRČEK IN ZIMA
Izpod grmička vrh grička,
ko prišel je dan,
hrček je smrček
pokazal na plan.
»Hu, takšen mraz je,
da reže me v nos;
pa čeprav v suknji,
na nogah sem bos.«
Nov si rov skoplje,
zarije se vanj:
»Zdaj le zmrzuje naj
bolj ali manj!«
