Čas umira,
čas se ustavlja,
počasi, tiho
oko se poslavlja.
Posvečeno telo
vene, usiha.
Človek čist,
lahkoten,
se duša oddvaja,
v tišino,
v vsevednost,
v prabit se spaja.
V tisoče mavric
svetloba prehaja,
čas umira,
dih zastaja.
ŽALNE TANČICE
Žalne tančice so prekrile
kot lahne meglice
mojo dušo, telo.
Prepredle so misli,
besede in roke in
dlani in pretoke moči.
Tebe, moj dragi,
že dolgo več ni.
Samotna lebdim
v svitu noči.
Sveča dogoreva,
bližina smrti,
koprena sanj
se poigrava v tišini.
Zori najina ljubezen,
zorijo vezi, spomini.
SEJEM TRAVICO NA BOŽJO NJIVO
Med bogove si odšel,
v tisočere svetove,
a jaz te iščem,
na travico poklekam,
na božjo njivo,
med križe in spomenike.
Tvoj fluid je odplaval
kot srebrna meglica
med duše, med večne sanje.
Baržunasta semena
travic sejem,
plodim dobro misel
na najine trate, poljane
kot srčno molitev,
kot upanje v vstajenje,
kot zahvalo,
za ljubezen, vezi
in novo življenje.
POLETNA SREČA
Topla večerna sapa
me je objela.
Misel je vzdrhtela,
kot bi me poljubila
tvoja duša.
Vsa sem zagorela
v ognju radosti,
v neizmerni bolečini,
sreči, po neznanem
v poletni noči.
NOČ
Nocoj so se mi
zvezde nasmehnile.
Dolgo sem strmela
v tiho noč.
Ni me bilo strah.
Tam z goraj
med zvezdami si ti.
Zopet
si zreva v oči.
Tako je kot nekoč.
Ob meni si
vso dolgo noč.
VRBA ŽALUJKA
Z mano žaluješ,
vrba žalujka,
v tišino ovita,
v tančico do tal.
Kot vestalka
čuvaš ognjišče,
vdana, skrivnostna,
šuštiš v svili,
brokatu, v črnini.
DOTIK
Dotik svežine,
dotik sinjine,
je slajši,
ko v sanjah
se spominjam
najine mladosti,
najinih poti.
V vetru, soncu, dežju,
božam
drevje, liste
prvih pisanih strani.
TVOJA MOČ
Rože so zrasle
iz tvoje
silne moči.
Prekrile so
goličave,
prepade, strmine.
Napolnile so
čaše, kelihe.
Spletle
rožni baldahin
na najine grede,
sledi, spomine.
RAZSODNIK
Ko sveča moja
bo zdehtela,
v tišino vstopam,
RAZSODNIK.
Ko bakla svetla
v noč bo tlela,
povabi me,
dobrotni RAZSODNIK.
Trobente bodo
v večno luč donele.
Razsodi, RAZSODNIK.
Bova se spojila in
blaženost delila
očeta, svetega duha
in zemlje sina.
NE JOČEM VEČ
Ne jočem več,
že dolgo ne.
Sem te s solzami
pokropila,
posrkala sem tvojo bol
in tvoje solze vase.
Sedaj si zemlja,
a jaz sem kamen,
sem v duši
vse ti odpustila.
POZDRAVI TIŠINE
Vsaka tvoja stopinja,
vsak tvoj korak,
vsaka tvoja sled
je up, je tožba, jok,
je klic duhov,
prijateljev, sinov,
je z znojem
prepojena njiva
speta
s šopki toplih besedi,
prežeta s stiski rok
najinih trudnih dlani.
Oči uprte v daljavo,
v tišino,
v globino zazrte,
delijo pozdrave, mir,
spokojnost bližine.
