Na gozdni jasi — mladi bor ponosen,
v soncu pozlačen,
v mesečini posrebren,
v vetru šelesti,
v nebo kipi
kot živi spomenik
nad mahom, kjer izkrvavel je —
mladi partizan.
Mladost njegova pokopana,
za svobodo žrtvovana,
v teminah ni obmirovala...
V večnem krogotoku se je mlada sila
v korenine pretočila
in je vzklila, vzklila,
hotela vnovič je živeti
in na soncu dozoreti,
kot plačilo za prelito kri
vsaj svobodi gledati v oči!
O, kako si je želel
deliti srečo to — z ljudmi!
ŽALOSTINKA ZEMLJE
I.
Če zemlji prisluhneš s srcem —
čutiš, kako trpi,
in zaslišiš njen nemi krik:
preveč, preveč je krvi!
Srka jo, pije, goltá...
Kri branilcev prestreza v srce
kot v kelih,
a vanj tudi polzi
kot strupeni napoj — napadalcev kri...
II.
Življenje je dragoceno,
kratko, neponovljivo
in siromaku — bogastvo edino,
pa ga žrtvuje, ko brani zemljo,
družino
in domovino.
Nahujskani zaslepljenci,
nasilneži, ki v močvirje sovraštva
so zapeljani,
prepozno spregledajo, da so drobiž
v igri pretkani...
III.
Tudi zemlja že komaj čaka,
da bi spet v miru poslúšala
žgolenje ptic,
pesem žanjic,
vriskanje svatov, pozdrav zvonov
in da bi se trpini vrnili domov...
Po hišah bo spet ogenj plapolal,
ob njem si bodo olajšali dušo,
s solzo, z besedo bo vsak izpovedal,
kaj vse je prestal...
A prej naj z visokega,
daljnega stolpa
golobica miru prileti
in čeprav na razkriti strehi
kot na dlani ljubeči —
naj obsedi;
a ne samo v preletu,
tam naj se vgnezdi in vzljubi
to prebičano zemljo
in v trpljenju prekaljęne ljudi...
IV.
Kje bodo našli prostorček na soncu
otroci, v posilstvu spočeti,
pod srcem vsak dan prekleti,
z željo, da ne bi sonca uzrli,
v breznu bridkosti - nerojeni umrli...?
O, zemlja, tvoji nemi kriki
spajajo se s kriki obupa nesrečnic,
ki vsiljeno materinstvo kot črni zubelj
ožgalo jim je krila mladosti in hrepenenja
in korenine življenja...!
Zemlja šepeče uteho,
obup hladi kot rosa:
ljubezen ljudi bo celila rane
in nesrečnim otrokom našla varno streho.
V.
In kdaj bodo stopili spet
na domača tla, jo v solzŕh poljubíli
vsi, ki jih vihar morije odgnal je v svet?
Kot sence z vetrom tavajo v tujini,
s pelinom v srcu,
s semenom upanja — mordŕ je jalovo —
pobirajo usmiljenja drobtine...
Mnoge bo omamil čar velemest,
utišal vzdih bolečine,
v zavetju stalnem životarili bodo brez korenin
in D O M O V I N A jim bo samo — lep inbridek spomin...
VI.
In zemlja ihti in ihti,
se boji, se boji,
kako po tej strašni moriji
ljudje, ki so se skupaj igrali,
učili,
se možili,
ženili,
kako si bodo pogledali
v oči...
Naj krivda žre kot rja železo
in peče kot ogenj!
Kdaj reka časa bo sprala
krvave sledi,
odplavila strašne spomine?
Kdaj zevajoče rane
bodo le — brazgotine?
Sožitje turobno bo NUJA VSAKDANA,
v njej iskra maščevanja
naj bo — POTEPTANA...!
HVALNICA ŽIVLJENJU
Spočeti v ljubezni ali slučajno,
vsi smo rojeni z željo po sreči.
Brez nje tavamo po brezpotjih
upanja in obljub,
omahujemo na križiščih
razuma, srcá,
naslad in duha,
svetinje so nam njegove stvaritve.
Odganjamo strah, trpljenje, nasilje,
iščemo srečo, dobroto, lepoto, krepost,
ob koncu poti — nam smrt odpre vrata
v večno skrivnost...
Tudi v sivini brezupa je bilka rešilna
klic želje: živeti, živeti,
hrepeneti, ljubiti — četudi trpeti!
Mejniki zmage so in porazi,
a cilji - v r e d n o t e...
Boj zanje, predvsem pa s seboj
nas žlahtni — z blagoslovom dobrote.
Ubogi, ki n e r o j e n i so umrli,
prikrajšani za usodni korak
iz teme niča v življenje,
v splet svetlobe in senc,
opeharjeni za edino in neponovljivo
veliko preizkušnjo...
Rojstvo ni le prag — naj bo slavolok,
tam začne svojo pot — o t r o k
in ob plamenicah vrednot
postaja — č l o v e k...!
