Moja duša je tolmun čustev,
prisluškujem šepetu globine,
ki je izpoved davnine,
slišim ihtenje ljubezni
in bolečine.
Moja usta so gnezdo besed,
kot ptica naj odlete v svet,
na vse strani,
med ljudi,
od srcá do srca,
človek - človeka
z besedo spozna.
V življenju je včasih
beseda usodna:
odvisno - kaj vzame,
kaj da.
Življenje je pester mozaik,
čas ga sestavlja, barve izbira
svetle in temne in se ne ozira
na znanje, lepoto, mladost,
na bedo, bogastvo, starost.
Muhasto jemlje in daje,
s človekom se včasih okrutno igra,
navadno najraje
rani ljubezen, up in dobroto,
ki so - jedro srca.
PESEM DUŠE
Od rojstva do smrti
v duši pesem živi,
v zarji mladosti
kot šepet jutra
hrepenenje se zdrami,
in ko ga sonce omami,
kakor sirena
nas zvabi v daljavo.
Tavamo, tavamo,
pot iščemo pravo,
da našli bi
zvesto ljubezen in srečo,
in ko se sončimo v njej,
z bridkostjo spoznamo,
da kakor senca
ji sledi - bolečina.
Iz nje srka moč korenina
ljubezni in življenja.
NA PRAGU ŽIVLJENJA
V daljavi bleščava
kakor poplava
zlataste vode.
Na pragu življenja stojim,
skoraj ne čutim tal.
Vabi me klic daljin
glasneje vsak dan,
ne bojim se ne solz ne ran.
Bojim se - ko odhajam srečo iskat,
da utrujena hrepenenja,
zaslepljena v blišču obljub
nevrednemu bi ljubezen, dobroto,
svoj življenjski zaklad razdala
in v senci življenja - ostala...
SREČA
Kakor na soncu
grejem se v tvojih pogledih,
v njih se potapljam v tvojo dušo,
tam kot zlato sidro je moje srce.
Kjer ljubezen pristane,
življenje se spremeni.
Srečna objemam svet in ljudi!
Za bolečino najdem tisoč besed,
za srečo le eno: omama.
V njej simfonija čustev
vse sence zbriše, odžene skrbi,
pa naj človek v kolibi ali v palači živi.
O sreči naj govorijo srce in oči,
manj besede - saj se zdi,
da ob njih se sreča razblinja.
Malokdaj času kljubuje kot žlahtna kovina,
pogosto je sreča - le biserna pajčevina.
SOŽITJE
Vem, ni vsak dan praznik ljubezni,
ne ognjemet pogledov, besed...
A včasih prinesi vsaj skromen cvet,
z nasmehom stopaj v najin svet,
naj nežnost sestavlja drobni mozaik
skupnih dni, od nje - ljubezen živi.:.
Nekdanji kres je komaj še zubelj,
a še sožitje najino razsvetljuje,
če dogori le v plamenček,
se bova na vsakem koraku
čeprav nemo - obtoževala,
ker životariva v mraku...
SRCE NA ASFALTU
Dolga vrsta jagnedi ob beli cesti,
rjava sočna prst zoranih njiv,
belo-rožnati nadih cvetočih sliv
in za ovinkom - vas v zelenju.
Tja v duhu romam vsak večer,
da mi topli dih spočite zemlje
vrne mir
in moč,
ko tavajoč
iščem srečo in ne omagam na asfaltu:
trd je, gol in gluh
in niti solze bolečine ne popije,
zato se v srcu kakor biser
v školjki skrije...
A biser ta edini moj - postaja kamen...
SPOMINČICE
Spomin v travi
kakor kaplje sinjine neba,
kot svetle oči, ki jim vidiš do dna,
v srcá globine,
rosa na njih kot solza
neme je bolečine...
Spominčica oživi spomin
na veselje, prešernost,
na brezup hrepenenja,
na prezrto dobroto,
ki živi od drobtinic življenja,
čeprav bogastvo srcá
nemo - s svetlobo pogledov razda...
A času in smrti kljubuje SPOMIN,
ohranja iskre veselja in bisere bolečin...
MAVRICA LJUBEZNI
I
Zeleno-modri tolmun,
nad njim pleše kačji pastir.
Srečna molčiva v tišini,
besede ljubezni
potonile so v njeni globini.
II
Iz slepe ulice hitim,
ker se bojim,
da zaihtim...
Po njej že dolgo hodim
v ljubezni svoji
in obžalujem vse,
kar žrtvovala sem
obljubi tvoji...
III
OB ZORI
Dragi - saj veš, kako trpim,
razpeta na razpotju,
zato nocoj
zabriši vse stopinje za seboj,
morda bom mogla se ob zori odločiti,
z žarkom upanja - v novo smer oditi.
IV
ODLOMLJENA VEJA
Po viharni noči - odlomljena
cvetoča češnjeva veja
se ob poti na soncu suši,
trpi,
ljubeče na rano drevesa strmi,
s poljubi želela bi jo zaceliti...
Dragi, ko sem šla mimo,
sem zaprla oči,
da ne vidim - sebe in tebe...
V
HREPENENJE
Moje želje so utrujene ptice
v gnezdu tvojih obljub
in hrepenenje dogoreva kot sveča...
Doklér neke tihe ne bo noči
{e enkrat vzplapolalo - ugasnilo
in razklalo naj u bo - v jaz in ti...
TIHA RADOST
I
Kres željá je dogórel
a iz žerjavice tleče
vzplapolal je droben
zubelj sreče.
Kakor vestalka
v tihi dom sem odšla:
spremljalo me je sonce —
zlato oko neba.
II
Odslej v oazi miru
uživam tiho radost.
Skromno plačilo življenja,
a več velja
kot vrtoglava omama
v hrupnem utripu svetá.
III
Pod krošnjo košato v bujni travi
v zavetju večera - ležalnika dva,
tam najraje spomine obujava.
Moja roka v tvoji
kot utrujena ptica v varnem gnezdu.
Topa udarca - prezrela sadeža
sta padla na tla.
Zdrznem se: kdo prej - jaz ali ti
omahne z veje življenja..?
Ko povsem obnemoreva, naj se zgodi,
da sredi noči
skupaj potoneva v večne sanje...
V TIHIH URAH NOČI
TRIPTIH
I
Iskre v tvojih očeh
kot odsev zvezd
v temnem tolmunu.
Najini topli, dolgi pogledi
bili so dvogovor duš,
zgovoren bolj kot roji besed
o ljubezni, ki je korenina življenja...
II
Eno sva, eno - srečna sem šepetala
in sleherno senco dvoma odgnala.
In vendar se je zgodilo:
kakor svetlobni zajček z zrcala
oplazil je tvoje srcé
zapeljivi smehljaj radožive,
ki ti je ponujala - razkošje naslad.
Dolgo si okleval - primerjal...
ona - visoko poletje jaz - zgodnja pomlad.
III
Zvabil te je njen kres strasti —
ko dogori,
slovo bo brez bolečin.
A meni v spomin
ostalo je bridko spoznanje:
nisi bil vreden moje ljubezni,
a gledala sem te v bleščavi:
saj sem te pozlatila
s svetlobo srcá,
ki se zaslepljeno
v veliki ljubezni - razda...
Čas je zdravilo,
a še trpim, ljubezen še tli
in v tihih urah noči
ti spet in spet - prižigam kadilo...
