Poslušaj, srce, to lepoto: Tišina, prišla je jesen.
Na travnike zjutraj rosi srebrnina, prišla je jesen.
Namesto letal čez nebo se poslavljajo ptice,
v sivino ugaša poletna sinjina, prišla je jesen.
Nad mestom zardeva gozd ko se ljubi s soncem,
spodaj še spijo hiše v megli bencina, prišla je jesen.
Roke se grejejo v žepih, tople in srečne, same,
prsti ne iščejo tvojih kjer je praznina, prišla je jesen.
Veter prebira s premrlimi usti prve verze o Zimi,
in pesmi ostajajo tople le še od vina, prišla je jesen.
In prav takrat, od kdove kod bolečina, tenak premolk,
pero mi zastane pod težo spomina, prišla je jesen.
PTICA V DUŠI
V moji duši živi kokoš
Malo pretežka rjava nesnica.
Sedi na ozki letvici
In serje na svoje vesolje.
Pod njenim perjem se grejejo bolhe,
Vsaj žive so in družba je družba.
Včasih ko gre dež, se v dušo zalezejo gliste
takrat je kokoš srečna in ima pojedino
(padaj padaj dež jesenski, dež pomladni,
kajti glej, moja duša je lačna.)
Včasih se z bleščavimi očesci ozre navzgor
In v njej, nekje v zmešnjavi črev in notranjih organov zahrešči želja,
kratko in neumno hrepenenje, da bi letela.
Po navadi potem znese jajce.
ČRNA PESEM
V temni sobi
črna noč mi
črne kite plete –
vsak od las
v pletenici
naj bo moja kletev.
Vsak moj dih
kadar zajočem
naj bo veter mrzel
ki pod oknom
ime ti poje
ki si ga zavrgel
svojega srca
ne rabim
naj bo črna ptica
ki ti v hude sanje
hodi, kljuva
tvoja lica
vsak trenutek
ko sem živa
naj bo tvoja mora,
ti kar beži
v črne kote –
zate ni prostora
