V galeriji Studenček, v okviru mestne četrti Studenci Maribor bo Emilija Erbežnik v septembru predstavila svoje priljubljene motive v akvarelni tehniki. V njej izraža lastnosti grških Gracij – Ljubkost, Lepoto in Dobroto! V slikah je skrito iskreno hrepenenje po večnih vrednotah. Tudi ko je akvarel barvno monokromen, v sivih tonih, kot je motiv kipa »Deček s piščalko« ali »Superge«, je moč ob gledanju slike opaziti v prelivanju sivin podobe iz sanj, ki se komaj opazno formirajo v prosojnih vodenih tonih z vehementno potezo čopiča. Tudi premišljeno jačanje temnih senc in vnaprej predvideno puščanje belin papirja dajeta sliki magičnost in lahkotnost akvarela. V »Stari Savudriji« vidimo nežnost mirne vode in neba, a precizna obdelava obale z naseljem izdaja premišljenost pri delu.
V Jugoslaviji je bila vodilna umetnost naiva, kot avtohtona zvrst , politiki so jo bolj promovirali kot akademsko. Pri nas vztrajata v podobni maniri še oče in sin Repnikova na Koroškem. Emilije Erbežnik ne zanima naiva kot taka, ampak se je kot čista amaterka posvetila posnemanju uveljavljenih akademskih pristopov, jih tudi osvojila in udomačila! Je poetična realistka! Z mnogimi uspešnimi slikami se je postavila ob bok akademsko šolanim slikarjem. Kako se srce vzradosti ob njenih šopkih v vazah! Na »Šopku in kruhu« nas vznemirijo izjemna nežnost drobnega travniškega cvetja, ki se v ozadju staplja z ozračjem, in ob vaze na mizi precizno naslikan hleb kruha z odrezanimi rezinami. Tu začutiš slovensko dušo; ki je ohranila nedolžnost : kot vestalka je ohranila čislane vrednote naroda, doma, prednikov – šopek kot zbir kreposti ženske duše: Lepota. Kruh. Dobrota in Ljubezen v enem. Slišimo reči »po kruhu se daleč vidi« ali » otroka je treba spraviti do kruha«! V kruhu diši življenje. Seveda na kateri izmed podob tudi nebo potemni in morje iz globin indigo temno vzvalovi, ko zasmrdi po obupu. Ustavimo se ob tihožitjih s sadjem ali užitnimi plodovi narave, ki jim mojstrica akvarela na pravokoten akvarelni list, na vzvišeno mesto, v težišču zlatega reza, postavi čašo z rdečim vinom. Vino je simbol najboljšega, kar smo »izprešali« iz svoje krvi in duše ter pustili za seboj. Sodobnikom pa v času sprememb, hitrega pretoka informacij v svetu pokažemo mirno ogledalo preverjenih vrednot in simbolov. Z enako zavzetostjo se slikarka loteva tudi vedut, pejsažev, portretov vasi, krajev in starih gospodarskih poslopij, ki v akvarelu dramatično kažejo na preteklost.
Amor je Emiliji gotovo podaril rožnata očala, ko se posveča motivu, kot da se žrtvuje bogovom. A nekje na »notranji strani vetra« čuti nekaj pomladnega, ko zemlja zadiha z ozračjem in je vse prežeto s soncem … naj trajajo ustvarjalni trenutki .
Emilija Erbežnik, rojena Jesenovec, leta 1938, je prvih 11 let preživela v Lukovici pri starih starših. Osnovno šolo je obiskovala na Brezovici, nadaljevala v Logu in v Ljubljani končala nižjo gimnazijo, kjer je bil njen profesor glasbe Janez Gregorc in likovni pedagog akademik Jože Ciuha. Z odliko je naredila še vajeniško šolo kot čevljarska prešivalka. Doma jih je bilo šest družina in malo denarja za šolo. Med šolanjem so bili večkrat opaženi njeni darovi za lepopis , recitacije, petje in natančno risanje čevljev. Tudi starši so bili bistri, dobrovoljni in delavni, radi so imeli vaške gledališke igre in zborovsko petje. Hvaležna jim je za to doto! Je ena redkih umetnic, ki ji je miljé družine in okolja nudil vse, kar je potrebovala za svoje premnoge hobije. Ostala je v rodni okolici, v Dragomerju, kjer od leta 1961 živi z možem Ladom Erbežnikom. Po prestani bolezni leta 1977, se je začela resno ukvarjati s slikanjem. Brat Jože Jesenovec je, kot vodja Dragomerskega mešanega pevskega zbora Emiliji organiziral prvo samostojno likovno razstavo leta 1991 v dragomerskem Gasilskem domu, ob njihovem prvem koncertu. Ukvarja se še s kaligrafijo, vezenjem prtov, petjem v zborih, aranžiranjem cvetja na prireditvah, pletenjem peharjev in košar, oblikovanjem gline, vrtnarjenjem , učila se je igrati tudi na citre. Bližnji in daljni vaščani se obračajo nanjo pri vseh teh potrebah.
Slikanje je njena glavna in najvišja dejavnosti. Redno je obiskovala likovne tečaje in delavnice in šole slikanja. Hitro učljiva je sledila uveljavljenim mentorjem slikarskih šol za ljubitelje umetnosti, kot so bili: akad.slikar Savo Sovre, ki ji je približal čisto risbo, slikanje krajine in tihožitja ter Franc Novinc. Kasneje pa še akad. slikar Janez Kovačič, ki ji je približal umetnost izražanja v akvarelu. Od prve razstave se je zvrstilo 62 samostojnih razstav in več kot 200 skupinskih predstavitev doma in v tujini. Emilija Erbežnik se nenehno udeležuje likovnih kolonij in delavnic in je stalna članica likovne skupine Leona Koporca, KUD KC Ljubljana dr. Lojze Kraigher. Na okoliških šolah in vrtcih tudi sama vodi likovne delavnice, vodi tudi tečaj slikanja za medicinske sestre v Ljubljani. Redno poje v MPZ društva invalidov Vrhnika, ki ga vodi brat Jože. Z dragomerskim mešanim pevskim zborom je pela preko meja Slovenije, po mestih na Švedskem, kjer se je predstavila tudi s skupino slikarjev in celo v daljnem Tokiu, kjer so se iz spoštovanja do slovenskega petja japonski vokalisti naučili pesem: »Slovenija, od kod lepote tvoje« in jo izvajali na sprejemu! Skupaj z Jožetom in njegovo ženo Liljano redno nastopajo na otvoritvah razstav , proslavah itd. inr s petjem slovenskih ljudskih pesmi, ob spremljavi kitare naredijo trenutek žlahten in nostalgično slovesen …
V galeriji Studenček, v okviru mestne četrti Studenci Maribor bo Emilija Erbežnik v septembru predstavila svoje priljubljene motive v akvarelni tehniki. V njej izraža lastnosti grških Gracij – Ljubkost, Lepoto in Dobroto! V slikah je skrito iskreno hrepenenje po večnih vrednotah. Tudi ko je akvarel barvno monokromen, v sivih tonih, kot je motiv kipa »Deček s piščalko« ali »Superge«, je moč ob gledanju slike opaziti v prelivanju sivin podobe iz sanj, ki se komaj opazno formirajo v prosojnih vodenih tonih z vehementno potezo čopiča. Tudi premišljeno jačanje temnih senc in vnaprej predvideno puščanje belin papirja dajeta sliki magičnost in lahkotnost akvarela. V »Stari Savudriji« vidimo nežnost mirne vode in neba, a precizna obdelava obale z naseljem izdaja premišljenost pri delu.
V Jugoslaviji je bila vodilna umetnost naiva, kot avtohtona zvrst , politiki so jo bolj promovirali kot akademsko. Pri nas vztrajata v podobni maniri še oče in sin Repnikova na Koroškem. Emilije Erbežnik ne zanima naiva kot taka, ampak se je kot čista amaterka posvetila posnemanju uveljavljenih akademskih pristopov, jih tudi osvojila in udomačila! Je poetična realistka! Z mnogimi uspešnimi slikami se je postavila ob bok akademsko šolanim slikarjem. Kako se srce vzradosti ob njenih šopkih v vazah! Na »Šopku in kruhu« nas vznemirijo izjemna nežnost drobnega travniškega cvetja, ki se v ozadju staplja z ozračjem, in ob vaze na mizi precizno naslikan hleb kruha z odrezanimi rezinami. Tu začutiš slovensko dušo; ki je ohranila nedolžnost : kot vestalka je ohranila čislane vrednote naroda, doma, prednikov – šopek kot zbir kreposti ženske duše: Lepota. Kruh. Dobrota in Ljubezen v enem. Slišimo reči »po kruhu se daleč vidi« ali » otroka je treba spraviti do kruha«! V kruhu diši življenje. Seveda na kateri izmed podob tudi nebo potemni in morje iz globin indigo temno vzvalovi, ko zasmrdi po obupu. Ustavimo se ob tihožitjih s sadjem ali užitnimi plodovi narave, ki jim mojstrica akvarela na pravokoten akvarelni list, na vzvišeno mesto, v težišču zlatega reza, postavi čašo z rdečim vinom. Vino je simbol najboljšega, kar smo »izprešali« iz svoje krvi in duše ter pustili za seboj. Sodobnikom pa v času sprememb, hitrega pretoka informacij v svetu pokažemo mirno ogledalo preverjenih vrednot in simbolov. Z enako zavzetostjo se slikarka loteva tudi vedut, pejsažev, portretov vasi, krajev in starih gospodarskih poslopij, ki v akvarelu dramatično kažejo na preteklost.
Amor je Emiliji gotovo podaril rožnata očala, ko se posveča motivu, kot da se žrtvuje bogovom. A nekje na »notranji strani vetra« čuti nekaj pomladnega, ko zemlja zadiha z ozračjem in je vse prežeto s soncem … naj trajajo ustvarjalni trenutki .
Emilija Erbežnik, rojena Jesenovec, leta 1938, je prvih 11 let preživela v Lukovici pri starih starših. Osnovno šolo je obiskovala na Brezovici, nadaljevala v Logu in v Ljubljani končala nižjo gimnazijo, kjer je bil njen profesor glasbe Janez Gregorc in likovni pedagog akademik Jože Ciuha. Z odliko je naredila še vajeniško šolo kot čevljarska prešivalka. Doma jih je bilo šest družina in malo denarja za šolo. Med šolanjem so bili večkrat opaženi njeni darovi za lepopis , recitacije, petje in natančno risanje čevljev. Tudi starši so bili bistri, dobrovoljni in delavni, radi so imeli vaške gledališke igre in zborovsko petje. Hvaležna jim je za to doto! Je ena redkih umetnic, ki ji je miljé družine in okolja nudil vse, kar je potrebovala za svoje premnoge hobije. Ostala je v rodni okolici, v Dragomerju, kjer od leta 1961 živi z možem Ladom Erbežnikom. Po prestani bolezni leta 1977, se je začela resno ukvarjati s slikanjem. Brat Jože Jesenovec je, kot vodja Dragomerskega mešanega pevskega zbora Emiliji organiziral prvo samostojno likovno razstavo leta 1991 v dragomerskem Gasilskem domu, ob njihovem prvem koncertu. Ukvarja se še s kaligrafijo, vezenjem prtov, petjem v zborih, aranžiranjem cvetja na prireditvah, pletenjem peharjev in košar, oblikovanjem gline, vrtnarjenjem , učila se je igrati tudi na citre. Bližnji in daljni vaščani se obračajo nanjo pri vseh teh potrebah.
Slikanje je njena glavna in najvišja dejavnosti. Redno je obiskovala likovne tečaje in delavnice in šole slikanja. Hitro učljiva je sledila uveljavljenim mentorjem slikarskih šol za ljubitelje umetnosti, kot so bili: akad.slikar Savo Sovre, ki ji je približal čisto risbo, slikanje krajine in tihožitja ter Franc Novinc. Kasneje pa še akad. slikar Janez Kovačič, ki ji je približal umetnost izražanja v akvarelu. Od prve razstave se je zvrstilo 62 samostojnih razstav in več kot 200 skupinskih predstavitev doma in v tujini. Emilija Erbežnik se nenehno udeležuje likovnih kolonij in delavnic in je stalna članica likovne skupine Leona Koporca, KUD KC Ljubljana dr. Lojze Kraigher. Na okoliških šolah in vrtcih tudi sama vodi likovne delavnice, vodi tudi tečaj slikanja za medicinske sestre v Ljubljani. Redno poje v MPZ društva invalidov Vrhnika, ki ga vodi brat Jože. Z dragomerskim mešanim pevskim zborom je pela preko meja Slovenije, po mestih na Švedskem, kjer se je predstavila tudi s skupino slikarjev in celo v daljnem Tokiu, kjer so se iz spoštovanja do slovenskega petja japonski vokalisti naučili pesem: »Slovenija, od kod lepote tvoje« in jo izvajali na sprejemu! Skupaj z Jožetom in njegovo ženo Liljano redno nastopajo na otvoritvah razstav , proslavah itd. inr s petjem slovenskih ljudskih pesmi, ob spremljavi kitare naredijo trenutek žlahten in nostalgično slovesen …
