Dogodki literarnih in likovnih predstavitev v mariborski galeriji RRRudolf, znajo velikokrat presenečati, posebno, ko so gostje predstavitve eminetni predstavniki medijev ali posebneži na likovni sceni … Na začetku otvoritvenega govora torkove razstave nam je g. M. Pungartnik razložil skrivnost nastanka imena galerije. Le malokdo je vedel, da je ime v spomin na pogrkavanje mariborskega literata Branka Rudolfa. Njegovo »Hudo mravljico« pozna skoraj vsak Slovenec, saj je že v vrtcih ena vodilnih pesmic na vzgojnem programu …, a tudi nas starejše vedno znova preseneča s svojo večplastnostjo umevanja …
Tokratni gost je bil likovni umetnik Drago Mom. Visok, postaven moški, z že srebrnimi prameni v lažeh in z vinsko rdečim metuljčkom v reverjih stoječega srajčnega ovratnika. Impulziven, kot je, se je moral zelo brzdati, da ni prekinjal otvoritvenega govora, ki ga je nazorno vodil gospod Pungartnik, da bi bistvo njegove umetnosti približal obiskovalcem. Sledil je pogovor z razstavljavcem. Ni je s svojimi odgovori poenostavljeno in skoraj profano skušal razložiti postopke priprave razstave, ki jo je v celoti, od zamisli — ideje, izvedbe in postavitve, izpeljal sam! In to v nekaj dneh! Njegove besede so demistificirale vajen pogled na umetnost in mnogi smo potrebovali veliko časa, da smo si pogled na njegova dela za silo udomačili v svoji percepciji … Zanj je zadeva zelo preprosta: stvari, ki jih doživi, preuči in razume, materializira na sliki z osnovno barvo, največkrat pobarva podlago s čopičem z barvo rdeče zemlje. Nanjo v sredino formata nalepi srebrni artefakt raznih oblik z izrezanimi podolžnimi ali okroglimi oblikami razmetanimi po mali srebrni površini. Po tej srebrni reliefni ploščici je potem z vihravo potezo čopiča nanesel pramene kromoksid živo zelene barve, malo okoli izrezanih oblik, ali prosto …, sam je razložil, da so te male srebrne oblike poveličani ženski spolni organi …, raba malih srebrnih artefaktov je bila premišljena, čeprav na hitro izbrana.
Tako se je v tistem trenutku povedanega v očeh prisotnih spremenil v velikega častilca ljubezni in življenja. Podobe so dobile pomen, v abstraktne like se je naselilo življenje, lepota kompozicije in likovnih razmerij. Postajali smo udeleženci razstave kot take, gostje gostitelja umetnosti. Ob žlahtni kapljici in prigrizku smo prijateljevali in se udomačevali s slikami. Nasproti vrat je na ornamentnem ozadju slike bil vstavljen risalni list s krokijem ženske z visokimi nogami v nenavadnem balansu. Lik ženske se rahlo ponovi v malem srebrnem kipcu, ki je bil že bolj abstrahiran in bi lahko predstavljal tudi moški spolni organ, ob kipcu je bila na tleh postavljena lončnica z velikim roza cvetom, nad njim pa na steni slika, kot druge, s srebrnim artefaktom na podlagi in uokvirjena v svetel paspartu z letvico na gornjem robu — za obešanje. Celotni aranžma male čelne stene je bil sestavljen iz organske rože, nad njo že abstrahiran kipec v srebrni barvi in na vrhu slika z srebrnim poslikanim in izrezanim modelom. Evolutivna zgodba; najprej roža, potem materialna združitev (kipec) ter na steni novo likovno bistvo — izpolnitev.
Poezija se dogaja edino in samo v mitskem svetu in ne v zgodovinskem času; za poeta je realni čas irevelanten. Kako materializira svojo dušo v besede ali oblike in barve je umetnost izražanja. Najprej znatno oklesti vse obstransko (artificielnost likovnega jezika) in podobo razveže realizma. Tesno zaklene vrata svoje duše kakor stolp v katerega s svojo norostjo »pobegne«. »Abraham« ne more. postati moder, če ne zadrži stika z dušo, ki mu poslej poleg razuma osvetljuje pot … in navdihuje poetično blaznost ter hkrati reflektira družbeno stvarnost in vlogo umetnika v njej. Njegov čolnič potuje na mirni srebrnini gladine med zelenilom življenja. Ta domnevni umetnikov beg v naslovni zaprti objekt, v zatočišče, kot da mu je stvarnost tako odurna, da se je noče dotikati niti z nasprotovanjem … Hkrati pa je ujet v občutek eksistencialne stiske, porojene iz razraščujoče se družbene negotovosti, ki pesti našo družbo. Želi biti le uslišan, sprejet, kot novorojeno dete v jaslih kulturnega dogodka . Njegov izostren Čut za aktualnost in irelevantnost družbenih anomalij znotraj sodobne-slovenske likovne produkcije, mu omogoči osupljivo posrečeno likovno upodobitev, Id je egov iskreno izpričan poklon temu malemu delčku srebrnega mini in notranje odrešitve.
Dvoboj med poveličevanjem lastnega izraza in z izenačitvijo z vsem. Saj, gledano z očmi znanstvenikov, smo vsi v sorodu, saj za kodiranje dednih zapisov in za reprodukcijo življenja, vsi uporabljamo nukleinsko kislino – DNK. Vsem organskim molekulam navkljub, odloča o življenju na Zemlji le nekaj beljakovin! Vsak svet ima svojo Evo, jabolko in svojega Odrešenika.
Ob zavedanju osupljivih zakonov narave in številnih tehničnih problemov pri materializaciji izraza, je problem še komunikacija! Kako svoje valove in frekvence oddati manj osveščenim, ki jih ne morejo sprejeti in ne prestreči … Hitrost potovanja transporta se je v nekaj stoletjih povečala iz nekdaj 10 km/uro na 10 km/sekundo! Vse se je merilo s hitrostjo konja. Radijski valovi potujejo s svetlobno hitrostjo in lahko prenesejo ogromno informacij. Naš svet je drugačen, vse teče hitro in misli morajo biti na radijski frekvenci, da se pretaka duh časa, zato smo tudi bolj ranljivi od prednikov. Smo ujeti na enem planetu, vsi v sorodu z eno vrsto življenja, z eno vrsto inteligence, a smo pri vsem tem zelo omejeni … Če razširimo pogled in iste stvari poiščemo še drugje, si lahko ustvarimo okvir, v katerem lahko sami sebe bolje razumemo.
Ustvarjalec mora biti uveden v različne strategije promocije, biti mora kulturni in družbeni fenomen, ki si utira svojo pot med okostenelimi lovorikami preteklosti s svojimi svežimi idejami. Poiskati si mora svoj prostor med starimi fevdi ozkih skupin idejnih enakomišljenikov pod dogmatskim vodjem kulturnega klana, če se želi obdržati v zgodovini sedaj in za zanamce … Že Platon se je bal pozabljenja, zato je pisal knjigo. Vladarji so iz enake bojazni zidali templje in piramide, da bi si zagotovili prostor v večnosti in nesmrtnost. Da bi si ustvarjalci izoblikovali avtonomno govorico, utemeljeno v tukaj in zdaj, morajo navigirati med neštetimi povezavami s kupi obstranskih dejavnosti in si izboriti čas in prostor za lasten poglobljeni študij in sintezo.
V svoji biti — v notranji delavnici, kot v retorti, premešamo vse različne sokove, ki smo jih okusili, in jih tako pretvorimo v novo snov; ta bo izhajala iz prejšnjih snovi, a bo hkrati od njih povsem drugačna! Če znižamo stimulacijo čustev in razuma (—z distanco in osamo), si omogočimo osredotočenost, nujno za poglobljeno posvetitev izbrani temi. Vaje se vlečejo v nedogled, dokler ne pomodrimo…tako umetnik išče postajališča, kjer potem predstavi svoje projekte in se izloči iz karavane odrinjenih. Poslej je njegova skrb, da občinstvo njegova dela pritegnejo; kajti večina smo pahnjeni v svet brez močnih prepričanj in čustev, v svet minimalističnih nakupovalnih odločitev. Tudi nekateri ustvarjalci se zatekajo v pobege v svet, ki ga ni bilo, ga ni in ga ne bo! Padajo v brezna razpetosti med tam in zgodovino — med tu in onkraj.
Navigacija umetnika je vektorialna in je določena z absolutno vrednostjo in snovjo, odvisna od smeri, tako je na kratko opisan vektor v leksikonu. Duh skupin, sile delovanja, lastnosti in pospeški jakosti polja, kvaliteta osebnosti — snovi, določajo absolutno vrednost in smer … Pravijo strokovnjaki, da je naš čas tako naporen, da ga lahko primerjamo z zgodovinskim časom prehoda Krede v Terciar, ko je prišlo do vsesplošnega izumrtja. Mogoče se evolucijska dogajanja zgodovine reflektirajo v vsakem bitju, ki podoživlja spremembe in morda soustvarja zakone po katerih posameznik zori in modri..
Morda nam je Mom s svojo vizijo in izrazom izvabil notranje premike v mislih in novo gledišče ter umevanje tako umetnosti kot življenja.
Dogodki literarnih in likovnih predstavitev v mariborski galeriji RRRudolf, znajo velikokrat presenečati, posebno, ko so gostje predstavitve eminetni predstavniki medijev ali posebneži na likovni sceni … Na začetku otvoritvenega govora torkove razstave nam je g. M. Pungartnik razložil skrivnost nastanka imena galerije. Le malokdo je vedel, da je ime v spomin na pogrkavanje mariborskega literata Branka Rudolfa. Njegovo »Hudo mravljico« pozna skoraj vsak Slovenec, saj je že v vrtcih ena vodilnih pesmic na vzgojnem programu …, a tudi nas starejše vedno znova preseneča s svojo večplastnostjo umevanja …
Tokratni gost je bil likovni umetnik Drago Mom. Visok, postaven moški, z že srebrnimi prameni v lažeh in z vinsko rdečim metuljčkom v reverjih stoječega srajčnega ovratnika. Impulziven, kot je, se je moral zelo brzdati, da ni prekinjal otvoritvenega govora, ki ga je nazorno vodil gospod Pungartnik, da bi bistvo njegove umetnosti približal obiskovalcem. Sledil je pogovor z razstavljavcem. Ni je s svojimi odgovori poenostavljeno in skoraj profano skušal razložiti postopke priprave razstave, ki jo je v celoti, od zamisli — ideje, izvedbe in postavitve, izpeljal sam! In to v nekaj dneh! Njegove besede so demistificirale vajen pogled na umetnost in mnogi smo potrebovali veliko časa, da smo si pogled na njegova dela za silo udomačili v svoji percepciji … Zanj je zadeva zelo preprosta: stvari, ki jih doživi, preuči in razume, materializira na sliki z osnovno barvo, največkrat pobarva podlago s čopičem z barvo rdeče zemlje. Nanjo v sredino formata nalepi srebrni artefakt raznih oblik z izrezanimi podolžnimi ali okroglimi oblikami razmetanimi po mali srebrni površini. Po tej srebrni reliefni ploščici je potem z vihravo potezo čopiča nanesel pramene kromoksid živo zelene barve, malo okoli izrezanih oblik, ali prosto …, sam je razložil, da so te male srebrne oblike poveličani ženski spolni organi …, raba malih srebrnih artefaktov je bila premišljena, čeprav na hitro izbrana.
Tako se je v tistem trenutku povedanega v očeh prisotnih spremenil v velikega častilca ljubezni in življenja. Podobe so dobile pomen, v abstraktne like se je naselilo življenje, lepota kompozicije in likovnih razmerij. Postajali smo udeleženci razstave kot take, gostje gostitelja umetnosti. Ob žlahtni kapljici in prigrizku smo prijateljevali in se udomačevali s slikami. Nasproti vrat je na ornamentnem ozadju slike bil vstavljen risalni list s krokijem ženske z visokimi nogami v nenavadnem balansu. Lik ženske se rahlo ponovi v malem srebrnem kipcu, ki je bil že bolj abstrahiran in bi lahko predstavljal tudi moški spolni organ, ob kipcu je bila na tleh postavljena lončnica z velikim roza cvetom, nad njim pa na steni slika, kot druge, s srebrnim artefaktom na podlagi in uokvirjena v svetel paspartu z letvico na gornjem robu — za obešanje. Celotni aranžma male čelne stene je bil sestavljen iz organske rože, nad njo že abstrahiran kipec v srebrni barvi in na vrhu slika z srebrnim poslikanim in izrezanim modelom. Evolutivna zgodba; najprej roža, potem materialna združitev (kipec) ter na steni novo likovno bistvo — izpolnitev.
Poezija se dogaja edino in samo v mitskem svetu in ne v zgodovinskem času; za poeta je realni čas irevelanten. Kako materializira svojo dušo v besede ali oblike in barve je umetnost izražanja. Najprej znatno oklesti vse obstransko (artificielnost likovnega jezika) in podobo razveže realizma. Tesno zaklene vrata svoje duše kakor stolp v katerega s svojo norostjo »pobegne«. »Abraham« ne more. postati moder, če ne zadrži stika z dušo, ki mu poslej poleg razuma osvetljuje pot … in navdihuje poetično blaznost ter hkrati reflektira družbeno stvarnost in vlogo umetnika v njej. Njegov čolnič potuje na mirni srebrnini gladine med zelenilom življenja. Ta domnevni umetnikov beg v naslovni zaprti objekt, v zatočišče, kot da mu je stvarnost tako odurna, da se je noče dotikati niti z nasprotovanjem … Hkrati pa je ujet v občutek eksistencialne stiske, porojene iz razraščujoče se družbene negotovosti, ki pesti našo družbo. Želi biti le uslišan, sprejet, kot novorojeno dete v jaslih kulturnega dogodka . Njegov izostren Čut za aktualnost in irelevantnost družbenih anomalij znotraj sodobne-slovenske likovne produkcije, mu omogoči osupljivo posrečeno likovno upodobitev, Id je egov iskreno izpričan poklon temu malemu delčku srebrnega mini in notranje odrešitve.
Dvoboj med poveličevanjem lastnega izraza in z izenačitvijo z vsem. Saj, gledano z očmi znanstvenikov, smo vsi v sorodu, saj za kodiranje dednih zapisov in za reprodukcijo življenja, vsi uporabljamo nukleinsko kislino – DNK. Vsem organskim molekulam navkljub, odloča o življenju na Zemlji le nekaj beljakovin! Vsak svet ima svojo Evo, jabolko in svojega Odrešenika.
Ob zavedanju osupljivih zakonov narave in številnih tehničnih problemov pri materializaciji izraza, je problem še komunikacija! Kako svoje valove in frekvence oddati manj osveščenim, ki jih ne morejo sprejeti in ne prestreči … Hitrost potovanja transporta se je v nekaj stoletjih povečala iz nekdaj 10 km/uro na 10 km/sekundo! Vse se je merilo s hitrostjo konja. Radijski valovi potujejo s svetlobno hitrostjo in lahko prenesejo ogromno informacij. Naš svet je drugačen, vse teče hitro in misli morajo biti na radijski frekvenci, da se pretaka duh časa, zato smo tudi bolj ranljivi od prednikov. Smo ujeti na enem planetu, vsi v sorodu z eno vrsto življenja, z eno vrsto inteligence, a smo pri vsem tem zelo omejeni … Če razširimo pogled in iste stvari poiščemo še drugje, si lahko ustvarimo okvir, v katerem lahko sami sebe bolje razumemo.
Ustvarjalec mora biti uveden v različne strategije promocije, biti mora kulturni in družbeni fenomen, ki si utira svojo pot med okostenelimi lovorikami preteklosti s svojimi svežimi idejami. Poiskati si mora svoj prostor med starimi fevdi ozkih skupin idejnih enakomišljenikov pod dogmatskim vodjem kulturnega klana, če se želi obdržati v zgodovini sedaj in za zanamce … Že Platon se je bal pozabljenja, zato je pisal knjigo. Vladarji so iz enake bojazni zidali templje in piramide, da bi si zagotovili prostor v večnosti in nesmrtnost. Da bi si ustvarjalci izoblikovali avtonomno govorico, utemeljeno v tukaj in zdaj, morajo navigirati med neštetimi povezavami s kupi obstranskih dejavnosti in si izboriti čas in prostor za lasten poglobljeni študij in sintezo.
V svoji biti — v notranji delavnici, kot v retorti, premešamo vse različne sokove, ki smo jih okusili, in jih tako pretvorimo v novo snov; ta bo izhajala iz prejšnjih snovi, a bo hkrati od njih povsem drugačna! Če znižamo stimulacijo čustev in razuma (—z distanco in osamo), si omogočimo osredotočenost, nujno za poglobljeno posvetitev izbrani temi. Vaje se vlečejo v nedogled, dokler ne pomodrimo…tako umetnik išče postajališča, kjer potem predstavi svoje projekte in se izloči iz karavane odrinjenih. Poslej je njegova skrb, da občinstvo njegova dela pritegnejo; kajti večina smo pahnjeni v svet brez močnih prepričanj in čustev, v svet minimalističnih nakupovalnih odločitev. Tudi nekateri ustvarjalci se zatekajo v pobege v svet, ki ga ni bilo, ga ni in ga ne bo! Padajo v brezna razpetosti med tam in zgodovino — med tu in onkraj.
Navigacija umetnika je vektorialna in je določena z absolutno vrednostjo in snovjo, odvisna od smeri, tako je na kratko opisan vektor v leksikonu. Duh skupin, sile delovanja, lastnosti in pospeški jakosti polja, kvaliteta osebnosti — snovi, določajo absolutno vrednost in smer … Pravijo strokovnjaki, da je naš čas tako naporen, da ga lahko primerjamo z zgodovinskim časom prehoda Krede v Terciar, ko je prišlo do vsesplošnega izumrtja. Mogoče se evolucijska dogajanja zgodovine reflektirajo v vsakem bitju, ki podoživlja spremembe in morda soustvarja zakone po katerih posameznik zori in modri..
Morda nam je Mom s svojo vizijo in izrazom izvabil notranje premike v mislih in novo gledišče ter umevanje tako umetnosti kot življenja.
