Pride trenutek, ko moraš napisati novo knjigo, da bi lahko dokončal že napisane.
Kdaj se je vse skupaj začelo? Tipam, nekje tam na Dunaju na razstavi slik iz zadnjega obdobja življenja Pabla Picassa.
Bilo je res nekaj posebnega, že to, da sem se odločila za ogled razstave po dolgi pavzi v mirovanju v invalidskem zaledju.
Z prijateljico Miro sva se družili, očitno je ta zavedna Rusinja čutila neko afiniteto do mene. Ves čas moje bolezni mi je kot čebela prinašala koščke lepot iz krajev, koder je delavno potovala, tako mi je ohranjala občutek, da ne pozabim na deželo lepote in umetnosti iz katere sem začasno izgnana. Saj Duh zapusti bolno telo…in kjer ni duha tudi duša vegetira in se kot puščavska vrtnica zabubi v suh cvet, ki čaka monsunskega deževja in ona vedno vzdrži … dočaka…
Torej tam v Albertini so bila razstavljena dela P. Picassa, prvič sem našla stik z njegovimi slikami neposredno … Ta starec, katerega zadnja dela so kritiki obtoževali kot norenje v predsobi smrti, je vendar pri svojih 80 letih, ko mu prejšnja spolna obsedenost ni več služila za malico pred ali med delom, končno moral prestopiti mejo. Kakšno? Tisto nevidno opno, ki loči ta svet in transcendenco! In to mu ni bilo težko ob lepi mladi muzi, ki mu je darovala svojo 40 let mlajšo dušo … in telo.
Že na prvi sliki v nizu je bilo jasno, da nas umetnik z vsemi oblikovnimi in izraznimi ekskurzi pelje v svet duše. Dve duši, ki poslej v globokem zavedanju izražata svojo notranjo resnico z že znanimi sredstvi izražanja; s tipično picassojevsko samovoljnostjo, z rušenjem vseh obstoječih kanonov, ki jih je bil pri iskanju popolnega kubizma iznašel. Njegov model, črnooka muza Jacqueline, postane njegovo zadnje ogledalo! Ona z zlatorumenim lasnim obročem. Ona na modrem fotelju z zelenim šalom, ona, ki ga je pripeljala v enost.
In tako je sklepni akt razstave gola Picassojeva duša, ki jo je uspel pred odhodom dati na platno v vsej popolnosti. To je bil čudež! Drugi mož za Dalijem, ki je preko svoje muze božjo mano vpletal v svoje slike in mu je Duh razsvetljeval pot…
Pride trenutek, ko moraš napisati novo knjigo, da bi lahko dokončal že napisane.
Kdaj se je vse skupaj začelo? Tipam, nekje tam na Dunaju na razstavi slik iz zadnjega obdobja življenja Pabla Picassa.
Bilo je res nekaj posebnega, že to, da sem se odločila za ogled razstave po dolgi pavzi v mirovanju v invalidskem zaledju.
Z prijateljico Miro sva se družili, očitno je ta zavedna Rusinja čutila neko afiniteto do mene. Ves čas moje bolezni mi je kot čebela prinašala koščke lepot iz krajev, koder je delavno potovala, tako mi je ohranjala občutek, da ne pozabim na deželo lepote in umetnosti iz katere sem začasno izgnana. Saj Duh zapusti bolno telo…in kjer ni duha tudi duša vegetira in se kot puščavska vrtnica zabubi v suh cvet, ki čaka monsunskega deževja in ona vedno vzdrži … dočaka…
Torej tam v Albertini so bila razstavljena dela P. Picassa, prvič sem našla stik z njegovimi slikami neposredno … Ta starec, katerega zadnja dela so kritiki obtoževali kot norenje v predsobi smrti, je vendar pri svojih 80 letih, ko mu prejšnja spolna obsedenost ni več služila za malico pred ali med delom, končno moral prestopiti mejo. Kakšno? Tisto nevidno opno, ki loči ta svet in transcendenco! In to mu ni bilo težko ob lepi mladi muzi, ki mu je darovala svojo 40 let mlajšo dušo … in telo.
Že na prvi sliki v nizu je bilo jasno, da nas umetnik z vsemi oblikovnimi in izraznimi ekskurzi pelje v svet duše. Dve duši, ki poslej v globokem zavedanju izražata svojo notranjo resnico z že znanimi sredstvi izražanja; s tipično picassojevsko samovoljnostjo, z rušenjem vseh obstoječih kanonov, ki jih je bil pri iskanju popolnega kubizma iznašel. Njegov model, črnooka muza Jacqueline, postane njegovo zadnje ogledalo! Ona z zlatorumenim lasnim obročem. Ona na modrem fotelju z zelenim šalom, ona, ki ga je pripeljala v enost.
In tako je sklepni akt razstave gola Picassojeva duša, ki jo je uspel pred odhodom dati na platno v vsej popolnosti. To je bil čudež! Drugi mož za Dalijem, ki je preko svoje muze božjo mano vpletal v svoje slike in mu je Duh razsvetljeval pot…
