V četrtek 6.marca 2014 smo se odzvali prijaznemu povabilu in se zbrali na odmevnem večeru v galeriji RRRudolf, ki je na svojih stenah gostila foto podobe Maribora poznanega mojstra fotografije Ivana Vinovrškega.
Rahločuten, ustrežljiv, galantno oblečen v črno obleko in nabrit mladenič v zrelih letih, rad ponudi: Boste kozarček vina?
Kot je običaj v Literarni hiši, vse navzoče nagovori in pozdravi g. Marjan Pungartnik ter predstavi nastopajoče, ki jih potem postopno med glasbenimi interpretacijami, povabi k besedi. Mlada flavtistka nas je najpoprej vse zazibala z milimi zvoki zaigranih melodij v svečano vzdušje. Beseda je bila dana likovnemu kritiku Mariu Berdiču, ki je dober poznavalec vseh umetniških praks, tudi fotografske. Razložil je, da je posebnost predstavljenih panoramskih fotografij, sprintanih na slikarska platna, to, da so posneta iz ptičje perspektive in to iz drvečega aviona. V dialog je vpletel avtorja, ki je s samocenzuro skušal opisati težavne pogoje dela v zraku, pri odprtem oknu in pri najhitrejši eksponaži fotoaparata, na višini okrog petsto medtrov in hitrosti okoli 200 kilometrih na uro je skušal ujeti želene panorame gnezda pod njim. Zapomnil si je vsak uspel posnetek, kje je bil, ko je magično šklocnil in zabeležil predel z Koroškim mostom do meljskega mostu , ki jih po sredi loči široka struga Drave, nahajal se je navpično nad Belo zastavo (Studenška avtobusna postaja)! Mario je smehljaje se namignil, da ga naslov razstave »Let nad mariborskim gnezdom« asocIira na film »Let nad kukavičjim gnezdom« z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi, le da je tam bilo gnezdo skrivna psihološka osvoboditev iz okov okoliščin, ki so bolnike hromile.
Kritik je slike na fotopapirju v nižjem prostoru ocenil za bolj intimne in z izbranim stojiščem, iz katerega je zajel v »en face« perspektivi želeno veduto mesta in jo poveličal. Veliko pozornost obiskovalcev je požela slika posneta s strehe trgovskega centra Evropark. Odtod je v svoj objektiv ujel eskadriljo 9 angleških letal, ki so v klinu, kot divje gosi, poleteli nad mariborskimi mostovi ob dnevu letalskega mitinga v Mariboru. Ta lepa impresija je hkrati zgodovinski dokument.
Predstavnik župana g. Žula je s ponosom odprl razstavo in spregovoril o pomenu podob za mesto. Vinovrški mu je izročil v dar uokvirjeno podobo občinske stavbe z okolico, ki je sevala neko brezčasno lepoto tega gnezda posnetega nekje iz smeri Gradu ali Vinaga, seveda pa je bil na fotografiji namig na »sporni« topol na mestu nekdanje pravoslavne cerkve, kjer so iz tal izkopali človeške kosti.
Mi, ki se premikamo in vozimo med pročelji stavb po ulicah mesta, mostovih, krožiščih in vpadnicah, vidimo posamično kot v kaosu, a podobe, gledane iz višine, pred nas razgrnejo prelepo urejen urbani red mesta!
Ptice z izjemno natančnostjo in skrbnostjo pletejo svoja gnezda za bodoči rod. Tudi človeštvo je skozi zgodovino ustvarjalo svoj bivalni milje, oblikovalo svoja mesta in naselja po pomembnosti in namembnosti ter po naravnih zakonitostih in duhovnih vedenjih in navdihih. Vsaka generacija je kaj dodala ali spremenila. V pogledu z višine se poskrijejo vse nedodelanosti, nasprotja, neskladja in neredi, ki jih beleži oko spodaj ter se vse spoji v eno mogočno, skoraj geometrijsko natančno gnezdo, v topel red rdečkastih streh, zelenih površin in sivih poti z modro ali zeleno reko, ki mesto kot hostijo reže na desni in levi breg, trdno spojena v celoto z mostovi in brvmi. Gnezdo je morda še bolj očitno, ko objektiv zajame okoliš mariborske Stolnice; kot koklja vali sredi gnezda, vse ostalo se iz tega centra razmešča proti obrobju, ki se zajeda v obronke Pohorja, Paškega Kozjaka na severu in do Meljskega hriba, kjer se proti jugu razpre Dravsko polje.
Priznani umetnik slikar Oton Polak je v svojem opusu mesta Maribora, skušal prikazati vibriranje struktur mestnih hiš s prepoznavnimi pročelji in strehami ter jih je doživetveno oživljal v umetnino. Ivana Vinovrškega pa je strast lovca na umetniške utrinke, ki se dotikajo kril njegove duše gnala naprej, najprej na strehe visokih stavb in na pobočja, potem nad mesto, kjer kot ljubimec beleži ljube vedute mesta pod njim od zgoraj, kot jih vidijo ptice. Svojo bero polaga z razstavo v kulturno zakladnico naših dojemanj teh pogledov, zviška kot jih je videl avtor, jih gledamo tudi mi.
Njegov let nad gnezdom nam podarja tako nove poglede videne od zgoraj dol. Z njim se dvigamo, iz kaosa bremen vsakdana in razdrobljenosti, v lepoto organizirane krajine, katerih podobe nas bogatijo in navdajajo s še večjo ljubeznijo do našega mesta!
Mojster Vinovrški je kot fotograf presežen moški, ki ga je strasten lov na lepote narave in del človeškega uma s fotoobjektivom dvignil med umetnike njegove stroke, ki podira obstoječe meje v mogočem, presega profesionalna pričakovanja in je tako eden od živih dokazov, da kot družba napredujemo. Vinovrški ima rad svoj poklic, osmisli mu vso ostalo delo za preživetje in družabne stike. Dela nekaj, kar ga veseli, v čemer je nadarjen in je ob pravem času na pravem mestu.Uspeli posnetki so nam v estetski užitek in doživetje, pridobil si je prednost pred drugimi in svoje mesto med njimi.
V hitri minljivosti življenja udejanja svoje poslanstvo in potrjuje dejstvo, da je vseh stvari na svetu za vse ljudi dovolj, saj si vsakdo izmed nas, želi kaj, kar je drugačno od drugih!. Želja po lepoti tako pomaga utrjevati ključne vrednote človeštva, ki so; iskrenost, dobrota in strpnost.
Okoliščine v življenju so in vedno bodo takšne in drugačne, kako se mi odzovemo nanje, je naša odgovornost! Vsi bi morali delati stvari, pri katerih se dobro počutimo in verjamemo v zgodbo, ki jo udejanjamo v življenju.
Ivan Vinovrški nam s svojimi podobami mesta pušča lepe sledi za stezosledce in slovenski fotoarhiv. Naj kapital ne bo edina moč, naj sovlada tudi »Večna pomlad v duši« in »Neskončna lepota«.
V četrtek 6.marca 2014 smo se odzvali prijaznemu povabilu in se zbrali na odmevnem večeru v galeriji RRRudolf, ki je na svojih stenah gostila foto podobe Maribora poznanega mojstra fotografije Ivana Vinovrškega.
Rahločuten, ustrežljiv, galantno oblečen v črno obleko in nabrit mladenič v zrelih letih, rad ponudi: Boste kozarček vina?
Kot je običaj v Literarni hiši, vse navzoče nagovori in pozdravi g. Marjan Pungartnik ter predstavi nastopajoče, ki jih potem postopno med glasbenimi interpretacijami, povabi k besedi. Mlada flavtistka nas je najpoprej vse zazibala z milimi zvoki zaigranih melodij v svečano vzdušje. Beseda je bila dana likovnemu kritiku Mariu Berdiču, ki je dober poznavalec vseh umetniških praks, tudi fotografske. Razložil je, da je posebnost predstavljenih panoramskih fotografij, sprintanih na slikarska platna, to, da so posneta iz ptičje perspektive in to iz drvečega aviona. V dialog je vpletel avtorja, ki je s samocenzuro skušal opisati težavne pogoje dela v zraku, pri odprtem oknu in pri najhitrejši eksponaži fotoaparata, na višini okrog petsto medtrov in hitrosti okoli 200 kilometrih na uro je skušal ujeti želene panorame gnezda pod njim. Zapomnil si je vsak uspel posnetek, kje je bil, ko je magično šklocnil in zabeležil predel z Koroškim mostom do meljskega mostu , ki jih po sredi loči široka struga Drave, nahajal se je navpično nad Belo zastavo (Studenška avtobusna postaja)! Mario je smehljaje se namignil, da ga naslov razstave »Let nad mariborskim gnezdom« asocIira na film »Let nad kukavičjim gnezdom« z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi, le da je tam bilo gnezdo skrivna psihološka osvoboditev iz okov okoliščin, ki so bolnike hromile.
Kritik je slike na fotopapirju v nižjem prostoru ocenil za bolj intimne in z izbranim stojiščem, iz katerega je zajel v »en face« perspektivi želeno veduto mesta in jo poveličal. Veliko pozornost obiskovalcev je požela slika posneta s strehe trgovskega centra Evropark. Odtod je v svoj objektiv ujel eskadriljo 9 angleških letal, ki so v klinu, kot divje gosi, poleteli nad mariborskimi mostovi ob dnevu letalskega mitinga v Mariboru. Ta lepa impresija je hkrati zgodovinski dokument.
Predstavnik župana g. Žula je s ponosom odprl razstavo in spregovoril o pomenu podob za mesto. Vinovrški mu je izročil v dar uokvirjeno podobo občinske stavbe z okolico, ki je sevala neko brezčasno lepoto tega gnezda posnetega nekje iz smeri Gradu ali Vinaga, seveda pa je bil na fotografiji namig na »sporni« topol na mestu nekdanje pravoslavne cerkve, kjer so iz tal izkopali človeške kosti.
Mi, ki se premikamo in vozimo med pročelji stavb po ulicah mesta, mostovih, krožiščih in vpadnicah, vidimo posamično kot v kaosu, a podobe, gledane iz višine, pred nas razgrnejo prelepo urejen urbani red mesta!
Ptice z izjemno natančnostjo in skrbnostjo pletejo svoja gnezda za bodoči rod. Tudi človeštvo je skozi zgodovino ustvarjalo svoj bivalni milje, oblikovalo svoja mesta in naselja po pomembnosti in namembnosti ter po naravnih zakonitostih in duhovnih vedenjih in navdihih. Vsaka generacija je kaj dodala ali spremenila. V pogledu z višine se poskrijejo vse nedodelanosti, nasprotja, neskladja in neredi, ki jih beleži oko spodaj ter se vse spoji v eno mogočno, skoraj geometrijsko natančno gnezdo, v topel red rdečkastih streh, zelenih površin in sivih poti z modro ali zeleno reko, ki mesto kot hostijo reže na desni in levi breg, trdno spojena v celoto z mostovi in brvmi. Gnezdo je morda še bolj očitno, ko objektiv zajame okoliš mariborske Stolnice; kot koklja vali sredi gnezda, vse ostalo se iz tega centra razmešča proti obrobju, ki se zajeda v obronke Pohorja, Paškega Kozjaka na severu in do Meljskega hriba, kjer se proti jugu razpre Dravsko polje.
Priznani umetnik slikar Oton Polak je v svojem opusu mesta Maribora, skušal prikazati vibriranje struktur mestnih hiš s prepoznavnimi pročelji in strehami ter jih je doživetveno oživljal v umetnino. Ivana Vinovrškega pa je strast lovca na umetniške utrinke, ki se dotikajo kril njegove duše gnala naprej, najprej na strehe visokih stavb in na pobočja, potem nad mesto, kjer kot ljubimec beleži ljube vedute mesta pod njim od zgoraj, kot jih vidijo ptice. Svojo bero polaga z razstavo v kulturno zakladnico naših dojemanj teh pogledov, zviška kot jih je videl avtor, jih gledamo tudi mi.
Njegov let nad gnezdom nam podarja tako nove poglede videne od zgoraj dol. Z njim se dvigamo, iz kaosa bremen vsakdana in razdrobljenosti, v lepoto organizirane krajine, katerih podobe nas bogatijo in navdajajo s še večjo ljubeznijo do našega mesta!
Mojster Vinovrški je kot fotograf presežen moški, ki ga je strasten lov na lepote narave in del človeškega uma s fotoobjektivom dvignil med umetnike njegove stroke, ki podira obstoječe meje v mogočem, presega profesionalna pričakovanja in je tako eden od živih dokazov, da kot družba napredujemo. Vinovrški ima rad svoj poklic, osmisli mu vso ostalo delo za preživetje in družabne stike. Dela nekaj, kar ga veseli, v čemer je nadarjen in je ob pravem času na pravem mestu.Uspeli posnetki so nam v estetski užitek in doživetje, pridobil si je prednost pred drugimi in svoje mesto med njimi.
V hitri minljivosti življenja udejanja svoje poslanstvo in potrjuje dejstvo, da je vseh stvari na svetu za vse ljudi dovolj, saj si vsakdo izmed nas, želi kaj, kar je drugačno od drugih!. Želja po lepoti tako pomaga utrjevati ključne vrednote človeštva, ki so; iskrenost, dobrota in strpnost.
Okoliščine v življenju so in vedno bodo takšne in drugačne, kako se mi odzovemo nanje, je naša odgovornost! Vsi bi morali delati stvari, pri katerih se dobro počutimo in verjamemo v zgodbo, ki jo udejanjamo v življenju.
Ivan Vinovrški nam s svojimi podobami mesta pušča lepe sledi za stezosledce in slovenski fotoarhiv. Naj kapital ne bo edina moč, naj sovlada tudi »Večna pomlad v duši« in »Neskončna lepota«.
