Prosinca je najino drevo
v rokavice iz čipk odeto,
še rumeno obsijano ihti.
Vetrovni Svečan suhih
bolnih veja ga osvobodi,
muževno se Sušca obreji
pomladi voljno se preda.
A brstenju v Malem travnu
sledi ljubezni mesec, ki
s krono cvetja ga ovenča.
Rožnika odvrže cvetne liste,
pogrne belo zelenilo trat.
Mali in Veliki srpan oba
pozabi vse zapišeta, že
Kimavec plodove zoreče
v razrede uvrščuje, glej,
Vinotoku pa obljubo da:
»Najboljša vina prešal bo!«
Rjo jeseni, nje gvante zlate
pa megleni Listopad za god
staremu Grudnu podari…
Tako najino drevo živi.
IMPRESIJA NA POTI
Iščem vas, vi prihajate po
vaših kolovozih se podam
a vse zaman, to pot
je vaša, moja ne, drugod
vijuge mojih dni teko
me v neznano vodijo
BITI UJET
Biti ujet
v kamri srca
Zreti gor
med klavikuli
kjer spim!
UJET SEM
Ujet sem
v kamri srca
med klavikulama
spi moj jaz
PRED SVITOM
Kakšna bo pesem
ko se prebudim
kakšna bo svetloba
ko spregledam
GREENWICH MARIBORU
Goram se hrepeneče bližam črkujem
Radostna sporočila na belih čelih
Eno sva Ti in Jaz in topel mistral
Enost kipi iz nedrja tvojih vrlin
Najina bela žrebca spodbada tje:
Whereby all sorrow fleesus all
In the flames of Love s fire shall be
Changed great sorrow to joy eternally
How youthful hearts may bless in Love.
Maribor mesto moje koder pota hite
Ali kliče delo in ljubeče srce v
Resah mojega žita vedno živiš ko
Iz zelenih gozdov Pohorja, Kozjaka ob
Bregovih Drave splavljaš živo zlato
Obdaja plašč me spominov nate, z
Razuma krili prečkam širno reko
Usmerjam življenje novemu jutru naproti.
LOVRENŠKI HAIKU
* * *
Radoljna gibka steza Jezernika
* * *
Adrenalinsko sikanje me nagovarja;
* * *
Dvigni se na poletno skalo radosti
* * *
Obležim prisluhnem žuborenju vode
* * *
Lepota odstrta v nirvani gozda čez
* * *
Jezove tonalita pulzirajo curki
* * *
Neprekinjen tok eko dobrotnika
* * *
Ah, to šumljanje v zeleni modrini
HIP
Le ti, za hip, vsake bolesti
me ozdraviš, le ti spore
pomiriš, prepreke prehodne
narediš, kot da diamanta
blesk – trdota – tvoji
sta oprodi.
Je slavca pesem skop ščebet
Ko v srcu ti spregovoriš…
Sodbe vse razkleneš,
Svoj pečat na ustne deš,
Lisice poloviš, me v
Nemoči vsaki,
Za hip
V nežno upanje položiš…
DREVO
Prosinca je najino drevo
v rokavice iz čipk odeto,
še rumeno obsijano ihti.
Vetrovni Svečan suhih
bolnih veja ga osvobodi,
muževno se Sušca obreji
pomladi voljno se preda.
A brstenju v Malem travnu
sledi ljubezni mesec, ki
s krono cvetja ga ovenča.
Rožnika odvrže cvetne liste,
pogrne belo zelenilo trat.
Mali in Veliki srpan oba
pozabi vse zapišeta, že
Kimavec plodove zoreče
v razrede uvrščuje, glej,
Vinotoku pa obljubo da:
»Najboljša vina prešal bo!«
Rjo jeseni, nje gvante zlate
pa megleni Listopad za god
staremu Grudnu podari…
Tako najino drevo živi.
IMPRESIJA NA POTI
Iščem vas, vi prihajate po
vaših kolovozih se podam
a vse zaman, to pot
je vaša, moja ne, drugod
vijuge mojih dni teko
me v neznano vodijo
BITI UJET
Biti ujet
v kamri srca
Zreti gor
med klavikuli
kjer spim!
UJET SEM
Ujet sem
v kamri srca
med klavikulama
spi moj jaz
PRED SVITOM
Kakšna bo pesem
ko se prebudim
kakšna bo svetloba
ko spregledam
GREENWICH MARIBORU
Goram se hrepeneče bližam črkujem
Radostna sporočila na belih čelih
Eno sva Ti in Jaz in topel mistral
Enost kipi iz nedrja tvojih vrlin
Najina bela žrebca spodbada tje:
Whereby all sorrow fleesus all
In the flames of Love s fire shall be
Changed great sorrow to joy eternally
How youthful hearts may bless in Love.
Maribor mesto moje koder pota hite
Ali kliče delo in ljubeče srce v
Resah mojega žita vedno živiš ko
Iz zelenih gozdov Pohorja, Kozjaka ob
Bregovih Drave splavljaš živo zlato
Obdaja plašč me spominov nate, z
Razuma krili prečkam širno reko
Usmerjam življenje novemu jutru naproti.
LOVRENŠKI HAIKU
* * *
Radoljna gibka steza Jezernika
* * *
Adrenalinsko sikanje me nagovarja;
* * *
Dvigni se na poletno skalo radosti
* * *
Obležim prisluhnem žuborenju vode
* * *
Lepota odstrta v nirvani gozda čez
* * *
Jezove tonalita pulzirajo curki
* * *
Neprekinjen tok eko dobrotnika
* * *
Ah, to šumljanje v zeleni modrini
HIP
Le ti, za hip, vsake bolesti
me ozdraviš, le ti spore
pomiriš, prepreke prehodne
narediš, kot da diamanta
blesk – trdota – tvoji
sta oprodi.
Je slavca pesem skop ščebet
Ko v srcu ti spregovoriš…
Sodbe vse razkleneš,
Svoj pečat na ustne deš,
Lisice poloviš, me v
Nemoči vsaki,
Za hip
V nežno upanje položiš…
