Sem s teboj na poteh, ki jih pečatijo tvoji koraki,
božam debla, ki so vsrkala senco tvojih mimohodov,
ujamem lahkoten korak, ki ga ponujaš še neuhojenim potem,
dotikam se zemlje, ki ti prebičana od vetrov daje trdnost,
merim razdalje, da bliže se zdijo
in utrip upočasnjujem, da hranim ga zate
in ko se vrneš, te bom posrkala v vrtinec,
vrezala v spomin vso melodijo gora.
ZA ZAVESO
Prostor v moji hiši je zato,
da ga napolniš,
miza v njem,
da jo obložiš
in okno,
da svetlobo nosi in temo pestuje,
in za zaveso skrite so pasti,
še muha na polici ve,
da ti lahko nemir natrosi
utišaš morebiti muho,
odstreš zaveso, da svetlobo in temo
ti po prostoru razdeli,
potem pospraviš mizo,
k oknu jo primakneš
in se sesedeš v praznino
BELEMU LISTU VRNJEN SMEHLJAJ
Naj resnici podarim laž
naj ljubezni narišem drug obraz
naj veter ne božal več moje bi kože
naj v vrtincu naslade več ne bi ugledala rože
ne, stokrat, ne…
danes podarjam belemu listu vrnjen smehljaj
NOČ
Noč je pribežališče zbeganosti,
je sidrišče pticam selivkam
in je toplota nekih srečavanj.
Noč je najvišja točka dneva ,
ko se zvrtinčene podobe pojenjajoče
svetlobe zlijejo v somrak.
Noč je tudi gnezdece tvojega srca.
ČAS OPRAN
Čas, opran za nezmotljivimi zidovi,
v razpoko peha pogreznjene sanje
in topot srca se skozi prosojnost žil prebija.
Sposojene postelje, v bleščavo beline odete,
iztegujejo svoja jadra za petjem škrjancev,
še stari gramofon ne iztisne več melodije.
Tam se grmenje zveriženih nebes
in plahost poletne pripeke prilegajo vsaki noči.
Tam je čas opran.
Ni naglice, a tudi umika ni.
Le težka žalost lega na oči.
VIBRACIJE
Preden me spanec zasidra v mrežnico sanj
prihaja šepet izgubljenih trenutkov -
kako naj se skrijem mednje -
dotiki preminulih mi ponujajo svežnje prsti,
a vem, da so moje korenine še prešibke,
preveč vihravo jih razvejajo oživljene strasti
v to noč na mehki blazini,
ki komaj čaka,
da posrka vse grmenje nakopičenega dne,
poravna premike,
usloči obokane misli
in pomiri hrapavost vibracij.
Preden me spanec zasidra v mrežnico sanj
v moj prostor vstopiš tudi ti
prijatelj.
ZA MAJHNE LJUDI
Čas opran v skodelici za majhne ljudi
prehitro mimo zbeži
in pride drug,
ki s širokim zamahom čaka
na velike kot si ti in kot še boš,
da položi ti dobrot
in kdaj pa kdaj
kaj grenkega
v koš.
MATERI
Neizprosno briše čas spomine
barve zrisane na kožo
brez vonja po pomladi so zbledele
roke moje so le prosojni zrak
za tvoje veje
in sence izpod oblakov
ovijajo ti korenine
še žalosti nekdanje je čas,
ki nas lušči in sivi,
posrkal vase
tu na koncu se razblini tvoja rast
s preostrimi udarci udriha čas
BISERČKI
Biserčki,
ki jih z muko ustvarimo,
rodimo na plano,
se z njimi igramo,
jih ljubkujemo in gojimo,
jih v posode znanja položimo,
biserčki,
ki nadomestijo vse bisere sveta,
so pri nas doma,
dokler se ne odkotalijo.
VEZ
Nariše se z jutrom,
objame srce,
svetlobe natrosi,
da vzdigne te v zrak,
nihče je ne vidi zares,
le sam veš, da tu je,
da trajna je vez.
SEM S TEBOJ
Sem s teboj na poteh, ki jih pečatijo tvoji koraki,
božam debla, ki so vsrkala senco tvojih mimohodov,
ujamem lahkoten korak, ki ga ponujaš še neuhojenim potem,
dotikam se zemlje, ki ti prebičana od vetrov daje trdnost,
merim razdalje, da bliže se zdijo
in utrip upočasnjujem, da hranim ga zate
in ko se vrneš, te bom posrkala v vrtinec,
vrezala v spomin vso melodijo gora.
ZA ZAVESO
Prostor v moji hiši je zato,
da ga napolniš,
miza v njem,
da jo obložiš
in okno,
da svetlobo nosi in temo pestuje,
in za zaveso skrite so pasti,
še muha na polici ve,
da ti lahko nemir natrosi
utišaš morebiti muho,
odstreš zaveso, da svetlobo in temo
ti po prostoru razdeli,
potem pospraviš mizo,
k oknu jo primakneš
in se sesedeš v praznino
BELEMU LISTU VRNJEN SMEHLJAJ
Naj resnici podarim laž
naj ljubezni narišem drug obraz
naj veter ne božal več moje bi kože
naj v vrtincu naslade več ne bi ugledala rože
ne, stokrat, ne…
danes podarjam belemu listu vrnjen smehljaj
NOČ
Noč je pribežališče zbeganosti,
je sidrišče pticam selivkam
in je toplota nekih srečavanj.
Noč je najvišja točka dneva ,
ko se zvrtinčene podobe pojenjajoče
svetlobe zlijejo v somrak.
Noč je tudi gnezdece tvojega srca.
ČAS OPRAN
Čas, opran za nezmotljivimi zidovi,
v razpoko peha pogreznjene sanje
in topot srca se skozi prosojnost žil prebija.
Sposojene postelje, v bleščavo beline odete,
iztegujejo svoja jadra za petjem škrjancev,
še stari gramofon ne iztisne več melodije.
Tam se grmenje zveriženih nebes
in plahost poletne pripeke prilegajo vsaki noči.
Tam je čas opran.
Ni naglice, a tudi umika ni.
Le težka žalost lega na oči.
VIBRACIJE
Preden me spanec zasidra v mrežnico sanj
prihaja šepet izgubljenih trenutkov -
kako naj se skrijem mednje -
dotiki preminulih mi ponujajo svežnje prsti,
a vem, da so moje korenine še prešibke,
preveč vihravo jih razvejajo oživljene strasti
v to noč na mehki blazini,
ki komaj čaka,
da posrka vse grmenje nakopičenega dne,
poravna premike,
usloči obokane misli
in pomiri hrapavost vibracij.
Preden me spanec zasidra v mrežnico sanj
v moj prostor vstopiš tudi ti
prijatelj.
ZA MAJHNE LJUDI
Čas opran v skodelici za majhne ljudi
prehitro mimo zbeži
in pride drug,
ki s širokim zamahom čaka
na velike kot si ti in kot še boš,
da položi ti dobrot
in kdaj pa kdaj
kaj grenkega
v koš.
MATERI
Neizprosno briše čas spomine
barve zrisane na kožo
brez vonja po pomladi so zbledele
roke moje so le prosojni zrak
za tvoje veje
in sence izpod oblakov
ovijajo ti korenine
še žalosti nekdanje je čas,
ki nas lušči in sivi,
posrkal vase
tu na koncu se razblini tvoja rast
s preostrimi udarci udriha čas
BISERČKI
Biserčki,
ki jih z muko ustvarimo,
rodimo na plano,
se z njimi igramo,
jih ljubkujemo in gojimo,
jih v posode znanja položimo,
biserčki,
ki nadomestijo vse bisere sveta,
so pri nas doma,
dokler se ne odkotalijo.
VEZ
Nariše se z jutrom,
objame srce,
svetlobe natrosi,
da vzdigne te v zrak,
nihče je ne vidi zares,
le sam veš, da tu je,
da trajna je vez.
