Ni prišla iznenada,
slutila sem jo,
s konico rezila me je
rahlo poljubila,
samo toliko,
da se je njen dotik razlezel v srh,
potem je prihajala v valovih
in puščala naplavine
in vsak njen dotik je bil globlji.
Zdaj je tu,
očistiti, izbrisati se je ne da -
zareze.
PRAZNINA
So nekatere hiše v praznini.
Bila sem v eni takšnih.
Praznina je nalezljiva.
Zaje se ti v želodec,
nato v kosti in ti ovije srce.
Občutiš težo in hlepiš po zraku.
In vendar sta prostranost in prepihanost
vrlini okolja, v katerem je gospodar zgradil to hišo.
Stene so prijazne, vabijo, da se jih dotakneš.
Izdajajo okus, namigujejo na razsipnost.
Toda stene so le ograja prostora.
Prostor naseljuje praznina.
Morda je prihod gostov prinesel polnino.
Razlegel se je smeh, usta so se razlezla v pesem
in zdravje je vršelo iz kozarcev.
Hiša je za nekaj ur zadihala v sozvočju.
KO SE SVET USTAVI
ko se svet ustavi in ura enakomerno odbija svoj tek,
ko tudi telefoni potonejo v mirovanje
in se nam zdi, da se je čas spotaknil
in se mu nič več ne mudi,
ko si izračunamo predelane misli
in pretehtamo dejanja pravkar minulega dne
in se nam zatisnjena ušesa sten
kot razglašene strune zazde
in ko se vsemu živemu
le še spanec poda,
ostaneva sama
samo midva.
PRGIŠČE
Svilo imam v nogah.
Veter v iztegnjenih dlaneh.
Vršenje v laseh.
Čutim, da lebdim.
Odneslo me bo.
Vem, da sem le prgišče v plesu zvezd.
NA SPOJ SVETA
Zvita v polžka čaka, da se noč razkolje.
Da mine to stanje.
Izpraznjenosti. Medlenja.
Da jo nekaj, nekdo premakne.
Se je dotakne, izstreli na plan.
V snop svetlobe.
Na rob ostrine.
Na spoj sveta.
Nehati ždeti, čakati.
Ne se zabubit.
Polžek se pretegne
in poljubi sled, ki jo je pustil za sabo.
POTEM
Vedi, najina prisotnost je kratkotrajna.
zato mi hitro povej,
katerih besed si najbolj lačen
katerih obljub si najbolj sit
katerih voda si najbolj žejen
od katerih hlapov si najbolj potešen
nasitim te lahko z eno samo besedo
ne obljubim ti nikakršnih obljub
raje te odžejam z lastnim sokom
in potešim s hlapi nočnih meglic
potem bodo vsa vprašanja nepotrebna.
PRESLEDEK V ČASU
Samo nama je dan ta presledek v času,
da skozenj potujeva,
se rahlo odmikava in približujeva,
dosegava se
in predana prostoru in času
si kradeva sebe,
se praskava, stikava.
Preko prhkih sipin razbeljenih pušč,
skozi bolščeče puščice črepinj
se osupla prebijava med popke deviških vonjav,
blagega božanja in sladkih omam iz daljav.
Potujeva….
Neskončna je pot,
dokler jo ljubezen tlakuje.
ZAREZA
Ni prišla iznenada,
slutila sem jo,
s konico rezila me je
rahlo poljubila,
samo toliko,
da se je njen dotik razlezel v srh,
potem je prihajala v valovih
in puščala naplavine
in vsak njen dotik je bil globlji.
Zdaj je tu,
očistiti, izbrisati se je ne da -
zareze.
PRAZNINA
So nekatere hiše v praznini.
Bila sem v eni takšnih.
Praznina je nalezljiva.
Zaje se ti v želodec,
nato v kosti in ti ovije srce.
Občutiš težo in hlepiš po zraku.
In vendar sta prostranost in prepihanost
vrlini okolja, v katerem je gospodar zgradil to hišo.
Stene so prijazne, vabijo, da se jih dotakneš.
Izdajajo okus, namigujejo na razsipnost.
Toda stene so le ograja prostora.
Prostor naseljuje praznina.
Morda je prihod gostov prinesel polnino.
Razlegel se je smeh, usta so se razlezla v pesem
in zdravje je vršelo iz kozarcev.
Hiša je za nekaj ur zadihala v sozvočju.
KO SE SVET USTAVI
ko se svet ustavi in ura enakomerno odbija svoj tek,
ko tudi telefoni potonejo v mirovanje
in se nam zdi, da se je čas spotaknil
in se mu nič več ne mudi,
ko si izračunamo predelane misli
in pretehtamo dejanja pravkar minulega dne
in se nam zatisnjena ušesa sten
kot razglašene strune zazde
in ko se vsemu živemu
le še spanec poda,
ostaneva sama
samo midva.
PRGIŠČE
Svilo imam v nogah.
Veter v iztegnjenih dlaneh.
Vršenje v laseh.
Čutim, da lebdim.
Odneslo me bo.
Vem, da sem le prgišče v plesu zvezd.
NA SPOJ SVETA
Zvita v polžka čaka, da se noč razkolje.
Da mine to stanje.
Izpraznjenosti. Medlenja.
Da jo nekaj, nekdo premakne.
Se je dotakne, izstreli na plan.
V snop svetlobe.
Na rob ostrine.
Na spoj sveta.
Nehati ždeti, čakati.
Ne se zabubit.
Polžek se pretegne
in poljubi sled, ki jo je pustil za sabo.
POTEM
Vedi, najina prisotnost je kratkotrajna.
zato mi hitro povej,
katerih besed si najbolj lačen
katerih obljub si najbolj sit
katerih voda si najbolj žejen
od katerih hlapov si najbolj potešen
nasitim te lahko z eno samo besedo
ne obljubim ti nikakršnih obljub
raje te odžejam z lastnim sokom
in potešim s hlapi nočnih meglic
potem bodo vsa vprašanja nepotrebna.
PRESLEDEK V ČASU
Samo nama je dan ta presledek v času,
da skozenj potujeva,
se rahlo odmikava in približujeva,
dosegava se
in predana prostoru in času
si kradeva sebe,
se praskava, stikava.
Preko prhkih sipin razbeljenih pušč,
skozi bolščeče puščice črepinj
se osupla prebijava med popke deviških vonjav,
blagega božanja in sladkih omam iz daljav.
Potujeva….
Neskončna je pot,
dokler jo ljubezen tlakuje.
