nebo je podobno platnu preden ga raztrgajo sunki vetra
praznino med njim in zemljo zapolnjujejo dežniki
segajo v brazde dolgih juter
spet je nekdo poletju odrezal peruti
motrenje oblakov se spogleduje s pomežiki sonca
nasilnost in nežnost
še nepripaden srečuješ razsejane obode usten
prisluškuješ razčrkanim jutranjim besedam
v vrtincu dežnikov ne slišiš več sebe
JEDKA
če kamen postanem
me poberi
če sem voda
me spij
in če sem še svež zrak
me zgosti
v misel me zloži
in vzemi s seboj
vratolomno visoko
k sfingi za vrat
da njen hrbet pobožam
ji s prstom zažugam
naj me ne izda
da mi je bula v žilah
zadebelila korak
samo ne sestopaj
z menoj
do pohojenih trav
kamor jedka slina
odlaga skomine
V TRENUTKU
nenadoma smo tu
osuplega diha
razklane figure na begu
pred vsiljivim popotnikom
stopa mimo nas
bledo belih oči
nedoumljiva in strašna
pesek ki pripada vsem nam
ne more utišati škripanja
njenih težkih črnih koles
še do nedavna smo bili drugačni
svet je bobnal vse naokrog
spomini so kipeli iz šal
opijanjeni od smeha
nismo verjeli v ranljivost
nikoli nismo tako krhki
nikoli si nismo tako blizu
kot v tem trenutku
DURMITOR
nemogoče je
da je svet okrog mene
prepuščen izginotju
to ptičje petje v zgodnjem jutru
te zvezde razobešene pod nebo
tople sape nanošene z južnih pobočij
zastoj kazalcev starinske ure
kot bi čas ne znal naprej
tvoja ramena na vzglavniku iz perja
in špice durmitorskih očakov
ki koreninijo in se pojijo v
v očeh smaragdnih jezer
razgretih od sijaja skalnih plošč
ne more ne sme biti res
da bi se prvi sončni trakovi
ulovili v mrežo negotovosti
v katero se zapleta živelj
V TELESU KAMNA
skozi roso jutranjih trav
kreneš zadihan
tri sto metrov više ni veliko,
da stopala prisloniš k trdnosti
stoletnih tal
je privid
ali pega v kamnu
je izsušeno oko
v naslonu na večnost
je kameni odlitek
pogreznjen v čas
je naš ali njihov vojak
položen v konglomerat vojnih grozot
v lego telesa v telesu kamna
ali je vse le opomin
na nekoga oči
NE RECI NIČ
svetlo ponjavo občasno razkolje
takrat ne vem ali se huduje nebo ali zemlja
nekdo je razpel morje dežnikov
pisanih želja in napetih robov
stopim pod njihovo krošnjo
dnevno dozo nemira bi morala zajeziti
zdaj zdaj se bo reka ki odnaša sedimente
znova napojila - tako se napaja misel nate
na prsi se mi nalaga
da še težje diham
medtem ko pod dežniki lovim sapo
nemočna da bi si pod loke obrvi
pripela kapljo tvojega pogleda
zadiši po čarobnih notah Ele Peroci
veter zapoje v tvojih laseh
odnaša te rožnatih kril
dokler se ne zapre
zadnji dežnik
zavem se
vse je drugače
dež ne pada enako
nebo ne potrebuje zaščite
in zemlja na kateri stojim
so očala za mojo slepoto
SO ODHODI SO PREMIKI
nebo je podobno platnu preden ga raztrgajo sunki vetra
praznino med njim in zemljo zapolnjujejo dežniki
segajo v brazde dolgih juter
spet je nekdo poletju odrezal peruti
motrenje oblakov se spogleduje s pomežiki sonca
nasilnost in nežnost
še nepripaden srečuješ razsejane obode usten
prisluškuješ razčrkanim jutranjim besedam
v vrtincu dežnikov ne slišiš več sebe
JEDKA
če kamen postanem
me poberi
če sem voda
me spij
in če sem še svež zrak
me zgosti
v misel me zloži
in vzemi s seboj
vratolomno visoko
k sfingi za vrat
da njen hrbet pobožam
ji s prstom zažugam
naj me ne izda
da mi je bula v žilah
zadebelila korak
samo ne sestopaj
z menoj
do pohojenih trav
kamor jedka slina
odlaga skomine
V TRENUTKU
nenadoma smo tu
osuplega diha
razklane figure na begu
pred vsiljivim popotnikom
stopa mimo nas
bledo belih oči
nedoumljiva in strašna
pesek ki pripada vsem nam
ne more utišati škripanja
njenih težkih črnih koles
še do nedavna smo bili drugačni
svet je bobnal vse naokrog
spomini so kipeli iz šal
opijanjeni od smeha
nismo verjeli v ranljivost
nikoli nismo tako krhki
nikoli si nismo tako blizu
kot v tem trenutku
DURMITOR
nemogoče je
da je svet okrog mene
prepuščen izginotju
to ptičje petje v zgodnjem jutru
te zvezde razobešene pod nebo
tople sape nanošene z južnih pobočij
zastoj kazalcev starinske ure
kot bi čas ne znal naprej
tvoja ramena na vzglavniku iz perja
in špice durmitorskih očakov
ki koreninijo in se pojijo v
v očeh smaragdnih jezer
razgretih od sijaja skalnih plošč
ne more ne sme biti res
da bi se prvi sončni trakovi
ulovili v mrežo negotovosti
v katero se zapleta živelj
V TELESU KAMNA
skozi roso jutranjih trav
kreneš zadihan
tri sto metrov više ni veliko,
da stopala prisloniš k trdnosti
stoletnih tal
je privid
ali pega v kamnu
je izsušeno oko
v naslonu na večnost
je kameni odlitek
pogreznjen v čas
je naš ali njihov vojak
položen v konglomerat vojnih grozot
v lego telesa v telesu kamna
ali je vse le opomin
na nekoga oči
NE RECI NIČ
svetlo ponjavo občasno razkolje
takrat ne vem ali se huduje nebo ali zemlja
nekdo je razpel morje dežnikov
pisanih želja in napetih robov
stopim pod njihovo krošnjo
dnevno dozo nemira bi morala zajeziti
zdaj zdaj se bo reka ki odnaša sedimente
znova napojila - tako se napaja misel nate
na prsi se mi nalaga
da še težje diham
medtem ko pod dežniki lovim sapo
nemočna da bi si pod loke obrvi
pripela kapljo tvojega pogleda
zadiši po čarobnih notah Ele Peroci
veter zapoje v tvojih laseh
odnaša te rožnatih kril
dokler se ne zapre
zadnji dežnik
zavem se
vse je drugače
dež ne pada enako
nebo ne potrebuje zaščite
in zemlja na kateri stojim
so očala za mojo slepoto
