Si vedel, da morje stoletja odlaga
slane kristale na razbeljeno belino obalnih sten.
Trdno zalepljeni tam kljubujejo času.
Tako bi se lahko tudi ti prilepil name.
Zgradila bi najtrdnejši slani stolp ljubimcev.
Stebri bi segali v glineno dvorano najinega doma.
Nobena erozija jih ne bi spodjedla.
Vsak dan bi si iz kosa gline izdelala nasmeh.
Ti bi me utelesil v mehko bitje,
ki bi zadrgetalo ob najmanjši kaplji tvoje moškosti,
jaz pa bi te oblikovala v čvrsto gmoto moške mase,
ki bi se ponašala s skrivnostno močjo.
Izparevala bi ravnotežje predajanja.
Tako pa se najino slano ostrešje
pod taktirko kemičnih procesov postopoma topi
in midva, gola, glinena kipa si nisva več podobna.
V PREVARAN ČAS
V nekem trenutku sem se znašla na tvojem bregu.
Okamnelo pretakanje v žilah se je sprožilo v plaz.
Gomazenja v podkožju je bilo v hipu preveč.
Premočno so se zaganjali spomini
ob tlačilko mojega notranjega ravnovesja.
Nikoli ni bilo nič velikega med nama.
Nobenih stotnij rok in trebuhov,
poželjivih ugrizov in hlastnih stegen.
Samo nepotešenost in stiska,
samo dehtljive sanje.
Velike in pomembne stvari so medtem počeli drugi.
Bridko in stvarno se nama je utelesil čas.
Tisti, ki naju ne mara, ne vidi.
Ker naju ni. Ker naju je povozil,
kakor seme, ki je, pohojeno,
pravkar obnemelo in se ne bo nadaljevalo.
Pregnesti se morava.
Do stržena tura in se izdihniti.
OGLEDALO
Tako je naneslo, da sem ogledalo.
Kakšna čast!
Ljubim se, ko me ponosljaš v notranjost.
Grenkočutne sladkosti me obhajajo.
Kako se svetijo meziva tvojih oblin!
Ovijem te okoli pasu,
v boke te stisnem,
vse vešče dvomov ti prepodim.
Včasih se želiš skriti,
a vedno znova te privlačim.
Zakaj bi te bilo strah?
Tvoj tolažnik sem,
ko sikajo črna žrela iz tvojih kožnih gub.
Moraš priznati, da imam smisel za finese.
Kako da ne opaziš, ko ti pomežiknem,
kadar imaš postrani kravato ali odpet šlic.
Namesto dobrohotnega otipa
mi nameniš zgrbljeno čelo
in prhneš izpod pleše,
da se ti stresejo podočnjaki.
Bedna kreatura sem,
če nihče ne vidi mojega obraza.
Dahni vame vsaj svoje ime.
IME IMA 1
Beseda ima ime,
kakor ima oko solzo
in svetilka svetlobo.
Iskala sva jo.
Tekla za njo.
Bosonoga.
Skozi neprehodno goščavo.
Zasopla.
In sva jo ujela.
Sentimentalna in izrabljena
je hlinila, da naju ne pozna.
Potem sva jo ovila v kolut
in vrgla na platno.
Zdaj si jo vrtiva doma,
kadar nama zmanjka sedežev
v filmski dvorani življenja.
IME IMA 2
Beseda ima ime.
V ponvi zlih misli ždi.
Znotraj se peni,
zunaj je čvrsta.
Prasne iz vžigalnika
in zažge kakor kuga.
Rada se spozablja.
Dogaja se,
da nič več ne stavi na čast.
Še tisto malega,
kar je bilo pozabljeno,
ji ne uspe postrgati
z nagubanega časa.
V nočeh se mrko pase po sanjah.
V toplarnah strasti
je kakor kladivo,
ki usmerja udarce.
Včeraj sem ji posodila nasmeh.
Zdaj čakam,
če bo ob njem zatrepetala.
IME IMA 3
Beseda ima ime.
Skače čez kolebnico.
Raztresa šolske stvari.
Zaskorja se za prazen nič
in za vekami mehkih odej
skriva drobne skrivnosti.
Kamnu hoče v dušo.
Če jo je strah,
si kakor v Ninini zgodbi
poišče kritje za slonjimi ušesi.
Željna neštetih čudenj
se hrupno useda v lasten odmev.
Odkriva se,
dokler se nazadnje
iz poraztresenih niti
ne zvije v klobčič celote.
BUDNA TI V SEN PRINAŠAM
Sredi vpijajoče zemlje
se svetloba umika sencam.
Nehote postanem stezosledec.
Sredi zapisanih poglavij prehojenih poti
izstopijo fragmenti tvojega življenja:
nikdar izpeti toni stoterih odrskih glasov,
besedni tok, ki ti je sproti uhajal
in ga ne boš nikoli izrekla vnukom,
avtobus, ki bo brez tebe odpeljal izpred Drame,
zato, ker ti je bil preskopo odmerjen čas,
zato, ker so te sunki vetra iztrgali
iz naročja vsakodnevnih ljubkovanj.
Ne vem, kje danes sanjaš
in kam potuješ,
a čutim, da tvoja ljubezen
še oživlja svet,
zato, ker je nisi vso razdala,
zato, ker steklenice z mlekom še diše po tebi.
Budna ti v sen prinašam klice jutrišnjega dne.
EMENTALEC
Ne vem, kako naj pozabim na svoj izvor.
Sposoditi si obliko telesa menda ni greh.
Huje je, kadar malikujem svoje luknje,
razgaljam svoj okus in polegam svoj vonj.
V vsaki luknji je del mene.
Vselej drugačen.
Največkrat prazna, nična tvorba.
No ja, včasih se od drgnjenja členkov napnem
in takrat me zavoha sosedov maček.
Plesniva od prošenj dvigujem pogled.
A tam gori je dno.
Razkosana padam nazaj.
Ne boš me po kosih rezal.
Ne boš me za predjed degustiral.
Ne boš me v kuhinjsko krpo ovil.
Tvoj dotik pričakujem.
Odločen in hlasten.
Le tako lahko trajam.
NESPEČNOST
Vame gre …
Kepa na iztegnjenem traku noči.
Ogrnjena v mesečino pohablja sanje.
Težke sape dolbe do dna želodca.
S skalpelom odpira prsne rešetke.
Z ostrino očesa šari po drobovju.
Krvoločnež je, željan žrtve.
S preigranim akordom razuma
skušam prebujati dan,
a je daleč.
Predaleč je pesem,
da bi se ji predala
do tiste opešanosti,
ki je enaka predahu po ljubljenju.
Pa tako malo je bilo treba
in bi te imela na blazinici prsta,
vso mehko in voljno bi te položila
na brežino spanca.
SLANI STOLP
Si vedel, da morje stoletja odlaga
slane kristale na razbeljeno belino obalnih sten.
Trdno zalepljeni tam kljubujejo času.
Tako bi se lahko tudi ti prilepil name.
Zgradila bi najtrdnejši slani stolp ljubimcev.
Stebri bi segali v glineno dvorano najinega doma.
Nobena erozija jih ne bi spodjedla.
Vsak dan bi si iz kosa gline izdelala nasmeh.
Ti bi me utelesil v mehko bitje,
ki bi zadrgetalo ob najmanjši kaplji tvoje moškosti,
jaz pa bi te oblikovala v čvrsto gmoto moške mase,
ki bi se ponašala s skrivnostno močjo.
Izparevala bi ravnotežje predajanja.
Tako pa se najino slano ostrešje
pod taktirko kemičnih procesov postopoma topi
in midva, gola, glinena kipa si nisva več podobna.
V PREVARAN ČAS
V nekem trenutku sem se znašla na tvojem bregu.
Okamnelo pretakanje v žilah se je sprožilo v plaz.
Gomazenja v podkožju je bilo v hipu preveč.
Premočno so se zaganjali spomini
ob tlačilko mojega notranjega ravnovesja.
Nikoli ni bilo nič velikega med nama.
Nobenih stotnij rok in trebuhov,
poželjivih ugrizov in hlastnih stegen.
Samo nepotešenost in stiska,
samo dehtljive sanje.
Velike in pomembne stvari so medtem počeli drugi.
Bridko in stvarno se nama je utelesil čas.
Tisti, ki naju ne mara, ne vidi.
Ker naju ni. Ker naju je povozil,
kakor seme, ki je, pohojeno,
pravkar obnemelo in se ne bo nadaljevalo.
Pregnesti se morava.
Do stržena tura in se izdihniti.
OGLEDALO
Tako je naneslo, da sem ogledalo.
Kakšna čast!
Ljubim se, ko me ponosljaš v notranjost.
Grenkočutne sladkosti me obhajajo.
Kako se svetijo meziva tvojih oblin!
Ovijem te okoli pasu,
v boke te stisnem,
vse vešče dvomov ti prepodim.
Včasih se želiš skriti,
a vedno znova te privlačim.
Zakaj bi te bilo strah?
Tvoj tolažnik sem,
ko sikajo črna žrela iz tvojih kožnih gub.
Moraš priznati, da imam smisel za finese.
Kako da ne opaziš, ko ti pomežiknem,
kadar imaš postrani kravato ali odpet šlic.
Namesto dobrohotnega otipa
mi nameniš zgrbljeno čelo
in prhneš izpod pleše,
da se ti stresejo podočnjaki.
Bedna kreatura sem,
če nihče ne vidi mojega obraza.
Dahni vame vsaj svoje ime.
IME IMA 1
Beseda ima ime,
kakor ima oko solzo
in svetilka svetlobo.
Iskala sva jo.
Tekla za njo.
Bosonoga.
Skozi neprehodno goščavo.
Zasopla.
In sva jo ujela.
Sentimentalna in izrabljena
je hlinila, da naju ne pozna.
Potem sva jo ovila v kolut
in vrgla na platno.
Zdaj si jo vrtiva doma,
kadar nama zmanjka sedežev
v filmski dvorani življenja.
IME IMA 2
Beseda ima ime.
V ponvi zlih misli ždi.
Znotraj se peni,
zunaj je čvrsta.
Prasne iz vžigalnika
in zažge kakor kuga.
Rada se spozablja.
Dogaja se,
da nič več ne stavi na čast.
Še tisto malega,
kar je bilo pozabljeno,
ji ne uspe postrgati
z nagubanega časa.
V nočeh se mrko pase po sanjah.
V toplarnah strasti
je kakor kladivo,
ki usmerja udarce.
Včeraj sem ji posodila nasmeh.
Zdaj čakam,
če bo ob njem zatrepetala.
IME IMA 3
Beseda ima ime.
Skače čez kolebnico.
Raztresa šolske stvari.
Zaskorja se za prazen nič
in za vekami mehkih odej
skriva drobne skrivnosti.
Kamnu hoče v dušo.
Če jo je strah,
si kakor v Ninini zgodbi
poišče kritje za slonjimi ušesi.
Željna neštetih čudenj
se hrupno useda v lasten odmev.
Odkriva se,
dokler se nazadnje
iz poraztresenih niti
ne zvije v klobčič celote.
BUDNA TI V SEN PRINAŠAM
Sredi vpijajoče zemlje
se svetloba umika sencam.
Nehote postanem stezosledec.
Sredi zapisanih poglavij prehojenih poti
izstopijo fragmenti tvojega življenja:
nikdar izpeti toni stoterih odrskih glasov,
besedni tok, ki ti je sproti uhajal
in ga ne boš nikoli izrekla vnukom,
avtobus, ki bo brez tebe odpeljal izpred Drame,
zato, ker ti je bil preskopo odmerjen čas,
zato, ker so te sunki vetra iztrgali
iz naročja vsakodnevnih ljubkovanj.
Ne vem, kje danes sanjaš
in kam potuješ,
a čutim, da tvoja ljubezen
še oživlja svet,
zato, ker je nisi vso razdala,
zato, ker steklenice z mlekom še diše po tebi.
Budna ti v sen prinašam klice jutrišnjega dne.
EMENTALEC
Ne vem, kako naj pozabim na svoj izvor.
Sposoditi si obliko telesa menda ni greh.
Huje je, kadar malikujem svoje luknje,
razgaljam svoj okus in polegam svoj vonj.
V vsaki luknji je del mene.
Vselej drugačen.
Največkrat prazna, nična tvorba.
No ja, včasih se od drgnjenja členkov napnem
in takrat me zavoha sosedov maček.
Plesniva od prošenj dvigujem pogled.
A tam gori je dno.
Razkosana padam nazaj.
Ne boš me po kosih rezal.
Ne boš me za predjed degustiral.
Ne boš me v kuhinjsko krpo ovil.
Tvoj dotik pričakujem.
Odločen in hlasten.
Le tako lahko trajam.
NESPEČNOST
Vame gre …
Kepa na iztegnjenem traku noči.
Ogrnjena v mesečino pohablja sanje.
Težke sape dolbe do dna želodca.
S skalpelom odpira prsne rešetke.
Z ostrino očesa šari po drobovju.
Krvoločnež je, željan žrtve.
S preigranim akordom razuma
skušam prebujati dan,
a je daleč.
Predaleč je pesem,
da bi se ji predala
do tiste opešanosti,
ki je enaka predahu po ljubljenju.
Pa tako malo je bilo treba
in bi te imela na blazinici prsta,
vso mehko in voljno bi te položila
na brežino spanca.
