Vrč.
Na spolzki ploskvi vsakdana.
Vem.
Na robu razjedanja časa se krušijo drobci.
Na prepihu vetra.
Zarana.
Ko zemlja še spi.
A vrč kar tam še stoji.
Z jutranjo mano napolnjen
s pritajenim zvokom šepeče v nov dan
in noče priznati, da
kdaj potihoma ukrade
kak drobec nazaj.
HČERKI
Ko si rosa , sem tvoja steza,
narahlo ti slikam daljave,
ko si kapljica,
te sprejmem v svojo strugo
in ko v reko narasteš,
sem nemirni čoln na njej.
Ko se razliješ na jug ,
tudi v meni zahrzajo konji.
Ko sever te vabi,
mi kri ledeni,
a ko domov ti srce poželi,
se v meni stihi budijo,
tedaj vem, da prav
sem uhojala tvoje poti.
TEŽKI KORAKI NEKE DVOJINE
Težki koraki na razsežnem pogrinjku asfalta
odnašajo misli – bog ve kam
v odmevu enakomernih udarcev se
prepletajo skrbi današnjega dne
podobe spečih bregov mimo beže
nabrane v nešteto korakov
se domače dotikajo vidnega polja dvojice očes
Potuhnjeno sonce razpošlje dlani
in na asfaltu zariše
dve sklenjeni senci
PTIČ DALJNIH MORIJ
Pritrkljal je čisto blizu.
Otresel kaplje z belih kril
v blato plitvine,
polne tujih odtisov
in strmel vame.
Mi je prinesel sporočilo o šepetanju morja?
Morda odmev materine pesmi?
Karkoli že-
pobožal me je z blago sapico svojih kril
in potolažil moj nemir-
pelikan daljnih morij.
BREZ BISERA
Včasih sem školjka brez bisera.
Melodijo , ki jo morje polni,
razbesnevam naokoli,
da se sesedajo stene obalnih pečin.
Navržena nanje se v svoji izpraznjeni notranjosti
ne prepoznam več.
O, kako bi mi takrat
dobro del curek sveže studenčnice!
Razpotegnil bi svoje kaplje
preko moje zdelane lupine
kot virtuoz na klavirju,
poravnal robove
in me ponovno upesnil.
VSE JE V ZRAKU
Vse je v zraku.
Migotanje sopare, ki se je otresla z oblakov.
Sopenje meglic, ki so se stekle z bohotnih hribov.
Brenčanje čebel, ki so nasukale svoj gosti ples.
In zavijanje moskitov.
Najini telesi lebdita ,
prestreljeni od belih lis dolge svetlobe
in pregneteni od udarcev noči,
ki so prekratke, da bi vrnile moč izkrčenim žilam.
Prasketanje kresnih plamenov se umirja.
Le vetra sva žejna.
Le dotikov sva lačna.
S pogledi pobožava najine veke
in nasnujeva tanke niti novih sanj.
MEMENTO MORI
Pelji!
Pritiskaj!
Pospeši!
Bela gospa se smeji na trasi.
Za peklenske ovinke ji ni mar.
Ljubi direktnost.
Useka in poravna.
Obvladuje naše kratkotrajno bivanje.
Tu in zdaj.
Od nekod tam doli
pa iz neskončno vrtljive osi prihajajo
izpeti zvoki nokturna,
dehtijo vrtnice,
šumijo kraška prostranstva,
gorske sape pogašajo tlenje
in zamolkli zvonovi Sv. Antona
odzvanjajo avemarijo.
Za vse moje.
NOKTURNO
Mesec se je prevrnil na naju
kot bi ga brcnile otroške noge
in moj krik po toploti tvojega telesa
je prečesal prostor.
Oblaki z obrazom noči
so utonili v svežnju objemov.
Brezbrižnost se je razpirala
med najine srebrne poljane,
da se je čas spotikal ob njihove ograje.
Od nekod so valovili
blago zveneči toni razpoloženjske glasbe -
uganke zvoka in pavz -
dih poletne noči je pobožal sklepno dejanje.
UKRADENI DROBEC
Vrč.
Na spolzki ploskvi vsakdana.
Vem.
Na robu razjedanja časa se krušijo drobci.
Na prepihu vetra.
Zarana.
Ko zemlja še spi.
A vrč kar tam še stoji.
Z jutranjo mano napolnjen
s pritajenim zvokom šepeče v nov dan
in noče priznati, da
kdaj potihoma ukrade
kak drobec nazaj.
HČERKI
Ko si rosa , sem tvoja steza,
narahlo ti slikam daljave,
ko si kapljica,
te sprejmem v svojo strugo
in ko v reko narasteš,
sem nemirni čoln na njej.
Ko se razliješ na jug ,
tudi v meni zahrzajo konji.
Ko sever te vabi,
mi kri ledeni,
a ko domov ti srce poželi,
se v meni stihi budijo,
tedaj vem, da prav
sem uhojala tvoje poti.
TEŽKI KORAKI NEKE DVOJINE
Težki koraki na razsežnem pogrinjku asfalta
odnašajo misli – bog ve kam
v odmevu enakomernih udarcev se
prepletajo skrbi današnjega dne
podobe spečih bregov mimo beže
nabrane v nešteto korakov
se domače dotikajo vidnega polja dvojice očes
Potuhnjeno sonce razpošlje dlani
in na asfaltu zariše
dve sklenjeni senci
PTIČ DALJNIH MORIJ
Pritrkljal je čisto blizu.
Otresel kaplje z belih kril
v blato plitvine,
polne tujih odtisov
in strmel vame.
Mi je prinesel sporočilo o šepetanju morja?
Morda odmev materine pesmi?
Karkoli že-
pobožal me je z blago sapico svojih kril
in potolažil moj nemir-
pelikan daljnih morij.
BREZ BISERA
Včasih sem školjka brez bisera.
Melodijo , ki jo morje polni,
razbesnevam naokoli,
da se sesedajo stene obalnih pečin.
Navržena nanje se v svoji izpraznjeni notranjosti
ne prepoznam več.
O, kako bi mi takrat
dobro del curek sveže studenčnice!
Razpotegnil bi svoje kaplje
preko moje zdelane lupine
kot virtuoz na klavirju,
poravnal robove
in me ponovno upesnil.
VSE JE V ZRAKU
Vse je v zraku.
Migotanje sopare, ki se je otresla z oblakov.
Sopenje meglic, ki so se stekle z bohotnih hribov.
Brenčanje čebel, ki so nasukale svoj gosti ples.
In zavijanje moskitov.
Najini telesi lebdita ,
prestreljeni od belih lis dolge svetlobe
in pregneteni od udarcev noči,
ki so prekratke, da bi vrnile moč izkrčenim žilam.
Prasketanje kresnih plamenov se umirja.
Le vetra sva žejna.
Le dotikov sva lačna.
S pogledi pobožava najine veke
in nasnujeva tanke niti novih sanj.
MEMENTO MORI
Pelji!
Pritiskaj!
Pospeši!
Bela gospa se smeji na trasi.
Za peklenske ovinke ji ni mar.
Ljubi direktnost.
Useka in poravna.
Obvladuje naše kratkotrajno bivanje.
Tu in zdaj.
Od nekod tam doli
pa iz neskončno vrtljive osi prihajajo
izpeti zvoki nokturna,
dehtijo vrtnice,
šumijo kraška prostranstva,
gorske sape pogašajo tlenje
in zamolkli zvonovi Sv. Antona
odzvanjajo avemarijo.
Za vse moje.
NOKTURNO
Mesec se je prevrnil na naju
kot bi ga brcnile otroške noge
in moj krik po toploti tvojega telesa
je prečesal prostor.
Oblaki z obrazom noči
so utonili v svežnju objemov.
Brezbrižnost se je razpirala
med najine srebrne poljane,
da se je čas spotikal ob njihove ograje.
Od nekod so valovili
blago zveneči toni razpoloženjske glasbe -
uganke zvoka in pavz -
