Tu nekje
med temo jutrišnjega dne
in igro barv tega trenutka
naplavljeni lebdimo,
drug drugemu okamneli glas.
Na obnebju zvezd
med žamet so zavite
naše iluzije,
neštetokrat izlite
v jek vesolja.
Ostajamo le na obodu,
ti meni točka nedosegljiva,
jaz tebi nepredvidljiva,
vsi drugi v vijugastem prihodu.
V TVOJIH OČEH
V tvojih očeh
je dan razprostranjen.
Za vstop,
otip
in potonitev
so noči.
Plešejo
in razpirajo globine.
Ob jutrih prebujanja se vidim
v njihovem spektru.
Prebarvam se
v njihovih odbleskih.
Neznatna,
tiha in mirna
otipam trave in metulje
neskončnih utripanj
in dan je znova
opazno dobrotljiv.
ZAMENJAVE
Hotela sem zamenjati
soparo za pest dežja
norost za ščepec humorja
revščino za blagostanje
Radovedno sem se zavlekla
med bujno rast travnikov,
se iskala med starimi šalami
in potočila solze v trenutku,
ko sem zapustila tvoj dom, mati,
trdno odločena, da sebe zamenjam
za tišino,
ker tišina je zbranost misli,
ker tišino dihajo globine –
nisem grajena iz tišine –
zato sem želela svoj notranji monolog
zamenjati za samogovor tišine,
a vedela sem, da tiho vstopam
v polje omejenega človekovega hotenja,
v katerem me je strah molka.
EPILOG
Včasih se mi zazdi,
da sva se vsa popisala.
Je sploh še kakšen utor n
a listu najine zgodbe?
Tudi nocoj ne bo
novih besed
ne novih dejanj,
bo le možnost,
da na eni od strani
poiščeva še neodkrito razo.
Šel boš skoznjo
in iztisnil lepkost,
kakor stori pečar,
ko zapolni fuge
na obrabljenih ploščicah.
Narisal boš krivuljo tolažbe
in potem dolgo drsel
po njenem najdaljšem loku,
da se bodo izčistile senčne obrobe.
Na stiku prve in zadnje vijuge
bom lahko rekla:
zadovoljna sem z napisanim.
SINEKDOHA
Imenuj me ovijalka – to sem,
kadar si slečem kožo.
Z izparino prodiram v tvoje možgane
in razpihujem tvoje napete misli,
da se kakor vitice bohotijo po zbledelih predstavah,
medtem ko poslušam prasket tvoje dremavice.
Zapleteno.
Skoraj budna
in skoraj speč
na zlomljeni vzmetnici
daleč od zunanjega sveta
si otežujeva veje.
NE HITI, NI ŠE ČAS
Pride čas, da pospraviš bisago
neuresničenih sanj,
pod kožne brazde zadelaš
zanke prašnih opravkov,
počešeš s trdim nasmehom
kotičke usten in si rečeš:
ne hiti, ni še čas.
Priokus poplakneš z iztegnjeno roko
k izročilu tvojih prednikov,
ponosen, da še zmoreš črkovati
njihova imena in občudovati
njihova dela in si rečeš:
ne hiti, ni še čas.
Zase, za tvoje, za vnuke
dvigneš kozarec in piješ na zdravje,
srkaš penino upognjenih sanj,
piješ na zdravje potrtih besed
in presahlih objemov,
piješ na srečo otrok
in zaljubljenost vnukov,
na trto pred hišo,
ki hladi tvoje misli,
na brstenje livad trčiš
in si rečeš, bolj zase:
ne hiti, ni še čas.
NAREK TIŠINE (Po Kocbeku)
Slutil je, kako bo zardelo stoletje.
Kakor iz zrele vrtnice se bo iz njega osulo gorje,
da bo luna zakrvavela in si bodo jezdeci
iz temnih globin z gorjačami pojezdili nasproti.
Zaškrtal bo njegov verz,
ki je vstal iz obrednega plesa.
Besedna opijanjenost ga bo tepla
z mečem tujih sumničenj.
Zarohneli bodo pragovi bolečin,
zla in bolesti, ki so se v predanosti
življenju zlivali v gibe in pesmi.
Sredi vesolja bo s časom dozorel ritem,
ki zvestim uniči ljudskost in voljo.
Zlomljen in vdan bo klečal sredi puščave
in v pesek bo pisal narek tišine.
PROJEKCIJA DVOJINE
Kakšna pretveza – moč svilene rjuhe!
Deluje na principu socialistične solidarnosti:
jaz tebi, ti meni,
z nekoliko postapokaliptične vizije:
kdor bo zadnji tu ostal, si bo …
kaj vem, nadel verige ostankov
peruti transformacij,
skuril lastno meso …
Fascinantno – stoletna dvojina,
na gigabajtnem čipu zapečena!
Utrdba za zrno snovi,
ki naj bi utripalo sinhrono.
Biti pesnik dvojine je duhamorno.
Rjuhe te pomehkužijo,
jutranje odtakanje te osovraži,
za solzne oči ni več posluha,
objem se natisne samo še v skodeli dobrot,
in ko zvečer sedeš za računalnik,
se sprašuješ, ali v pesmi obstaja
projekcija moškega in ženske.
UGODJE
Razstavni prostor je poln zvedavih senc.
Prečkam naliv stopal.
Mimo mene se smukajo besede,
cele in polomljene,
vsaka svoj svet,
v njihovih sapah ves svet.
Nekaj udobnega iščem,
ker me stiska obraba,
ker mi preseda trdota,
ker mi je dovolj odvisnosti.
Zagledam jo.
Na prvi pogled me odbija.
Koralne lovke me spominjajo
na zdrizasto spužvo.
Naj se preizkusim v njenem udobju?
Potopim se v njeno fluorescentno naročje.
Mehkoba me srka.
Giblje me v toku senzualnega,
kakor v utripu maternice —
moja koža v plesu s koralo,
na poti k magičnemu zlitju
z oceansko harmonijo.
V tem rajskem zavetju se izlušči
teža utrujenega telesa.
Živo se zlije z neživim. Postanem ena sama lahkotnost duha.
ČAS TWISTA
Bil je čas, ko si z rahlim zavojem
bokov upogibal želje.
Bilo je drzno.
Nisi rabil rok ne objemov.
Premiki so bili v stilu joie de vivre.
Neponovljivo!
Danes se giblješ, govoriš,
in počneš vse mogoče stvari
v znani maniri, kot veleva tvoj čas,
ki ti ne dopušča, da bi se pokazal v pravi luči.
Niti svojim prijateljem se ne moreš potožiti.
Kajti oni pričakujejo od tebe
angažiranost in pogum,
ti pa se vedno bolj zavedaš,
da je tvoje vedenje ena sama poza.
Vse, kar želiš povedati,
poveš na samem, samemu sebi.
Za nekaj novega se tvojemu imidžu ne spodobi.
Priti preblizu drugemu pomeni nevarnost,
da se z njim spojiš.
In vendar si se zlepil z mnogimi sebi enakimi.
Niti razpoke v tesnjenju ne vidiš.
Ne moreš izpraskati nečesa,
kar je naredilo pregloboko gubo.
So osebe, ki so zataknjene s teboj v gubo časa.
Navit na tuljavo, preblizu osrednji osi tistega,
ki je lastnik tuljave, si se izgubil.
Raztelešen si nehal sanjati o tem,
kako dobro dene ples twista.
ZEV
Tu nekje
med temo jutrišnjega dne
in igro barv tega trenutka
naplavljeni lebdimo,
drug drugemu okamneli glas.
Na obnebju zvezd
med žamet so zavite
naše iluzije,
neštetokrat izlite
v jek vesolja.
Ostajamo le na obodu,
ti meni točka nedosegljiva,
jaz tebi nepredvidljiva,
vsi drugi v vijugastem prihodu.
V TVOJIH OČEH
V tvojih očeh
je dan razprostranjen.
Za vstop,
otip
in potonitev
so noči.
Plešejo
in razpirajo globine.
Ob jutrih prebujanja se vidim
v njihovem spektru.
Prebarvam se
v njihovih odbleskih.
Neznatna,
tiha in mirna
otipam trave in metulje
neskončnih utripanj
in dan je znova
opazno dobrotljiv.
ZAMENJAVE
Hotela sem zamenjati
soparo za pest dežja
norost za ščepec humorja
revščino za blagostanje
Radovedno sem se zavlekla
med bujno rast travnikov,
se iskala med starimi šalami
in potočila solze v trenutku,
ko sem zapustila tvoj dom, mati,
trdno odločena, da sebe zamenjam
za tišino,
ker tišina je zbranost misli,
ker tišino dihajo globine –
nisem grajena iz tišine –
zato sem želela svoj notranji monolog
zamenjati za samogovor tišine,
a vedela sem, da tiho vstopam
v polje omejenega človekovega hotenja,
v katerem me je strah molka.
EPILOG
Včasih se mi zazdi,
da sva se vsa popisala.
Je sploh še kakšen utor n
a listu najine zgodbe?
Tudi nocoj ne bo
novih besed
ne novih dejanj,
bo le možnost,
da na eni od strani
poiščeva še neodkrito razo.
Šel boš skoznjo
in iztisnil lepkost,
kakor stori pečar,
ko zapolni fuge
na obrabljenih ploščicah.
Narisal boš krivuljo tolažbe
in potem dolgo drsel
po njenem najdaljšem loku,
da se bodo izčistile senčne obrobe.
Na stiku prve in zadnje vijuge
bom lahko rekla:
zadovoljna sem z napisanim.
SINEKDOHA
Imenuj me ovijalka – to sem,
kadar si slečem kožo.
Z izparino prodiram v tvoje možgane
in razpihujem tvoje napete misli,
da se kakor vitice bohotijo po zbledelih predstavah,
medtem ko poslušam prasket tvoje dremavice.
Zapleteno.
Skoraj budna
in skoraj speč
na zlomljeni vzmetnici
daleč od zunanjega sveta
si otežujeva veje.
NE HITI, NI ŠE ČAS
Pride čas, da pospraviš bisago
neuresničenih sanj,
pod kožne brazde zadelaš
zanke prašnih opravkov,
počešeš s trdim nasmehom
kotičke usten in si rečeš:
ne hiti, ni še čas.
Priokus poplakneš z iztegnjeno roko
k izročilu tvojih prednikov,
ponosen, da še zmoreš črkovati
njihova imena in občudovati
njihova dela in si rečeš:
ne hiti, ni še čas.
Zase, za tvoje, za vnuke
dvigneš kozarec in piješ na zdravje,
srkaš penino upognjenih sanj,
piješ na zdravje potrtih besed
in presahlih objemov,
piješ na srečo otrok
in zaljubljenost vnukov,
na trto pred hišo,
ki hladi tvoje misli,
na brstenje livad trčiš
in si rečeš, bolj zase:
ne hiti, ni še čas.
NAREK TIŠINE (Po Kocbeku)
Slutil je, kako bo zardelo stoletje.
Kakor iz zrele vrtnice se bo iz njega osulo gorje,
da bo luna zakrvavela in si bodo jezdeci
iz temnih globin z gorjačami pojezdili nasproti.
Zaškrtal bo njegov verz,
ki je vstal iz obrednega plesa.
Besedna opijanjenost ga bo tepla
z mečem tujih sumničenj.
Zarohneli bodo pragovi bolečin,
zla in bolesti, ki so se v predanosti
življenju zlivali v gibe in pesmi.
Sredi vesolja bo s časom dozorel ritem,
ki zvestim uniči ljudskost in voljo.
Zlomljen in vdan bo klečal sredi puščave
in v pesek bo pisal narek tišine.
PROJEKCIJA DVOJINE
Kakšna pretveza – moč svilene rjuhe!
Deluje na principu socialistične solidarnosti:
jaz tebi, ti meni,
z nekoliko postapokaliptične vizije:
kdor bo zadnji tu ostal, si bo …
kaj vem, nadel verige ostankov
peruti transformacij,
skuril lastno meso …
Fascinantno – stoletna dvojina,
na gigabajtnem čipu zapečena!
Utrdba za zrno snovi,
ki naj bi utripalo sinhrono.
Biti pesnik dvojine je duhamorno.
Rjuhe te pomehkužijo,
jutranje odtakanje te osovraži,
za solzne oči ni več posluha,
objem se natisne samo še v skodeli dobrot,
in ko zvečer sedeš za računalnik,
se sprašuješ, ali v pesmi obstaja
projekcija moškega in ženske.
UGODJE
Razstavni prostor je poln zvedavih senc.
Prečkam naliv stopal.
Mimo mene se smukajo besede,
cele in polomljene,
vsaka svoj svet,
v njihovih sapah ves svet.
Nekaj udobnega iščem,
ker me stiska obraba,
ker mi preseda trdota,
ker mi je dovolj odvisnosti.
Zagledam jo.
Na prvi pogled me odbija.
Koralne lovke me spominjajo
na zdrizasto spužvo.
Naj se preizkusim v njenem udobju?
Potopim se v njeno fluorescentno naročje.
Mehkoba me srka.
Giblje me v toku senzualnega,
kakor v utripu maternice —
moja koža v plesu s koralo,
na poti k magičnemu zlitju
z oceansko harmonijo.
V tem rajskem zavetju se izlušči
teža utrujenega telesa.
Živo se zlije z neživim. Postanem ena sama lahkotnost duha.
ČAS TWISTA
Bil je čas, ko si z rahlim zavojem
bokov upogibal želje.
Bilo je drzno.
Nisi rabil rok ne objemov.
Premiki so bili v stilu joie de vivre.
Neponovljivo!
Danes se giblješ, govoriš,
in počneš vse mogoče stvari
v znani maniri, kot veleva tvoj čas,
ki ti ne dopušča, da bi se pokazal v pravi luči.
Niti svojim prijateljem se ne moreš potožiti.
Kajti oni pričakujejo od tebe
angažiranost in pogum,
ti pa se vedno bolj zavedaš,
da je tvoje vedenje ena sama poza.
Vse, kar želiš povedati,
poveš na samem, samemu sebi.
Za nekaj novega se tvojemu imidžu ne spodobi.
Priti preblizu drugemu pomeni nevarnost,
da se z njim spojiš.
In vendar si se zlepil z mnogimi sebi enakimi.
Niti razpoke v tesnjenju ne vidiš.
Ne moreš izpraskati nečesa,
kar je naredilo pregloboko gubo.
So osebe, ki so zataknjene s teboj v gubo časa.
Navit na tuljavo, preblizu osrednji osi tistega,
ki je lastnik tuljave, si se izgubil.
Raztelešen si nehal sanjati o tem,
kako dobro dene ples twista.
