Vem, da je nekje blizu.
Le pohiteti moram.
Neustavljivo me vleče.
Spet se mi je to noč prikradel
skozi skremžena okna na blazino
in se mi naselil v razboleli spomin,
da so razcvetele češnje zadrhtele,
da se je zrak vrtinčasto zrcalil
na steni moje sobe.
Odbrzeti k njemu!
V galopu vranca.
Se povzpeti k njemu!
Škripaje.
Po vijugastih hrastovih stopnicah.
Vedno bliže.
Po vonj omamne kave
v njegovi študentski sobi.
ANDANTE
Pridi,
naučil me boš,
kako pojo trave,
kako se pluje
po toku navzgor
in kako lebdi na vodi.
Pokazal mi boš,
kako se kroti ogenj.
Sledila ti bom.
Pila bova zrak.
Ugriznila oblak.
Tišino nagovorila.
Pridi.
Skupaj bova zrahljala rezilo.
RUDAR
Stopil je v ris spoznanja,
da vsak zamah
mu novo kapljo
živega srebra nasuje,
ne vedoč, da krmaril bo
po sencah rovov,
iščoč svetlečega napoja;
pa je s tresočo roko
deval spat podobo
Jezusa v sebi
in z neizmerno vero
v balo svojih izkopanih iluzij
tiščal bokal pelina.
Srečali smo ga
v prsku srebrovega srha,
na utrinkih zgodovine,
in nad nevidnim dnom
njegove jame
so mu zvezde srebrni ples plesale.
NEPREDVIDLJIVO
Je potovanje skozi prostor,
ki nima ne začetka, ne konca.
Je hoja skozi vrata,
za katera ne veš, kam vodijo.
Je pretakanje krvi v drugega.
In je njeno iztekanje.
Nikoli ne veš, koliko je bo ostalo.
Lahko je gibanje telesa,
ki se nadaljuje v telo drugega
ali pa obstane.
Lahko je mutacija
tvojega obraza
skozi časovne izseke.
Je nabiranje koprene strahu
preko pomladnega popka
v upanju, da jo bo veter raztrgal.
Pisati o nepredvidljivem
je gledati zveri v žrelo
in se pri tem izogniti ugrizu.
Je hoja navkreber, navzdol,
vstran in naproti,
nikoli ne veš, komu boš v napoto.
So vse hoje resnice,
a na koncu poti se
resnica lahko razpihne
v nešteto drobnih semen
razdejanja.
To pa je zagotovo predvidljivo.
PIŠČAL
Posrkala so me usta časa,
nekje v mladem vetru so umolknila.
Zaman zdaj žvižgam na piščal.
Naj preteklosti ukradem zvok,
naj melodijo znova zaigram,
naj čas, ki raste za menoj
vznemirim?
Bolj ko piščal prislanjam k ustnam,
bolj se zven mi oddaljuje.
In piščal nemi.
VRATA
Masivna so.
Orehova.
Odpiranju v brezčasje
namenjena.
Skoznje vstopaš.
Skozi prehode minevanja.
S telesom obrnjen
proti stapljanju rjuh,
z vdihom, prodirajočim
v prekate prostorov.
Lev v lovu za plenom.
V sobo za enega,
brezprehodno,
brezzračno.
Da jo prepihaš.
Da jo vdihaš.
Da jo izpljuneš.
Potem se ozreš.
Za seboj puščaš sobo za dva.
Ječi.
GAMETA
Od nekdaj se gibljem
v prostoru med željo in dejanjem.
Med misli in strahove se pripnem.
Med tvojimi prsti sem sipka,
drsim ob pregibnih tipalkah
tvojih mečic.
Med plivkanje dlačic se ujamem
in drobno zaznavna kot sem
me z odcejalnika sanj
presipneš v bistvo.
Plamen sem, ki žge.
Lava kipeča.
Sem v tebi,
v sebi me ni.
Tvoj začetek sem
in svoj konec.
VRAČANJA
Kot listje z dreves odpada
tako se mojih otrok otroci
iz kraja svojih korenin
odtegnjeno, brez bolečin,
vračajo v moj dom,
da diha in kipi
v odmikanju prekratkih dni.
Potem odhajajo
kot mavrica v jasnini…
In jaz grem za njimi.
S tal pobiram koščke risbic,
igrarij in stolpe domin.
Trepetaje se zapletam v vprašaje,
bom še dolgo tako igraje
z njimi se lovila.
Obletavajo se jablane za hišo
in meni tiho je pod njimi.
Iz zemlje še dehti po rožmarinu
in v radost se širi,
kot mlado vino,
ta vonj po direndaju.
MOJE MESTO
Rja razjeda rove.
Dež spira srebrno prevleko.
Težki kamni se usipljejo z obzorij.
Prah sega v domove.
Ne poganjajo gomolji srebrnine,
ker ni luči, ki naj bi na dnu ostala.
Čez ognjišče ne seže več očetov glas.
Preščipnjena je popkovina.
Korak, ki nekoč je meril pohojene stopnice,
zdaj v temi je obstal
in odmev glasov iz globine je zamrl
na poti k srebrnemu studencu.
Kakor mrtveca poljub
se nate sklanjajo prihajajoči dnevi,
kakor razpokano srce
se, mesto, jočeš,
ko gledam presušene loke
tvojih zvezdnatih preprog.
Mesto moje,
zdrsnilo si mi iz rok.
VEM
Vem, da je nekje blizu.
Le pohiteti moram.
Neustavljivo me vleče.
Spet se mi je to noč prikradel
skozi skremžena okna na blazino
in se mi naselil v razboleli spomin,
da so razcvetele češnje zadrhtele,
da se je zrak vrtinčasto zrcalil
na steni moje sobe.
Odbrzeti k njemu!
V galopu vranca.
Se povzpeti k njemu!
Škripaje.
Po vijugastih hrastovih stopnicah.
Vedno bliže.
Po vonj omamne kave
v njegovi študentski sobi.
ANDANTE
Pridi,
naučil me boš,
kako pojo trave,
kako se pluje
po toku navzgor
in kako lebdi na vodi.
Pokazal mi boš,
kako se kroti ogenj.
Sledila ti bom.
Pila bova zrak.
Ugriznila oblak.
Tišino nagovorila.
Pridi.
Skupaj bova zrahljala rezilo.
RUDAR
Stopil je v ris spoznanja,
da vsak zamah
mu novo kapljo
živega srebra nasuje,
ne vedoč, da krmaril bo
po sencah rovov,
iščoč svetlečega napoja;
pa je s tresočo roko
deval spat podobo
Jezusa v sebi
in z neizmerno vero
v balo svojih izkopanih iluzij
tiščal bokal pelina.
Srečali smo ga
v prsku srebrovega srha,
na utrinkih zgodovine,
in nad nevidnim dnom
njegove jame
so mu zvezde srebrni ples plesale.
NEPREDVIDLJIVO
Je potovanje skozi prostor,
ki nima ne začetka, ne konca.
Je hoja skozi vrata,
za katera ne veš, kam vodijo.
Je pretakanje krvi v drugega.
In je njeno iztekanje.
Nikoli ne veš, koliko je bo ostalo.
Lahko je gibanje telesa,
ki se nadaljuje v telo drugega
ali pa obstane.
Lahko je mutacija
tvojega obraza
skozi časovne izseke.
Je nabiranje koprene strahu
preko pomladnega popka
v upanju, da jo bo veter raztrgal.
Pisati o nepredvidljivem
je gledati zveri v žrelo
in se pri tem izogniti ugrizu.
Je hoja navkreber, navzdol,
vstran in naproti,
nikoli ne veš, komu boš v napoto.
So vse hoje resnice,
a na koncu poti se
resnica lahko razpihne
v nešteto drobnih semen
razdejanja.
To pa je zagotovo predvidljivo.
PIŠČAL
Posrkala so me usta časa,
nekje v mladem vetru so umolknila.
Zaman zdaj žvižgam na piščal.
Naj preteklosti ukradem zvok,
naj melodijo znova zaigram,
naj čas, ki raste za menoj
vznemirim?
Bolj ko piščal prislanjam k ustnam,
bolj se zven mi oddaljuje.
In piščal nemi.
VRATA
Masivna so.
Orehova.
Odpiranju v brezčasje
namenjena.
Skoznje vstopaš.
Skozi prehode minevanja.
S telesom obrnjen
proti stapljanju rjuh,
z vdihom, prodirajočim
v prekate prostorov.
Lev v lovu za plenom.
V sobo za enega,
brezprehodno,
brezzračno.
Da jo prepihaš.
Da jo vdihaš.
Da jo izpljuneš.
Potem se ozreš.
Za seboj puščaš sobo za dva.
Ječi.
GAMETA
Od nekdaj se gibljem
v prostoru med željo in dejanjem.
Med misli in strahove se pripnem.
Med tvojimi prsti sem sipka,
drsim ob pregibnih tipalkah
tvojih mečic.
Med plivkanje dlačic se ujamem
in drobno zaznavna kot sem
me z odcejalnika sanj
presipneš v bistvo.
Plamen sem, ki žge.
Lava kipeča.
Sem v tebi,
v sebi me ni.
Tvoj začetek sem
in svoj konec.
VRAČANJA
Kot listje z dreves odpada
tako se mojih otrok otroci
iz kraja svojih korenin
odtegnjeno, brez bolečin,
vračajo v moj dom,
da diha in kipi
v odmikanju prekratkih dni.
Potem odhajajo
kot mavrica v jasnini…
In jaz grem za njimi.
S tal pobiram koščke risbic,
igrarij in stolpe domin.
Trepetaje se zapletam v vprašaje,
bom še dolgo tako igraje
z njimi se lovila.
Obletavajo se jablane za hišo
in meni tiho je pod njimi.
Iz zemlje še dehti po rožmarinu
in v radost se širi,
kot mlado vino,
ta vonj po direndaju.
MOJE MESTO
Rja razjeda rove.
Dež spira srebrno prevleko.
Težki kamni se usipljejo z obzorij.
Prah sega v domove.
Ne poganjajo gomolji srebrnine,
ker ni luči, ki naj bi na dnu ostala.
Čez ognjišče ne seže več očetov glas.
Preščipnjena je popkovina.
Korak, ki nekoč je meril pohojene stopnice,
zdaj v temi je obstal
in odmev glasov iz globine je zamrl
na poti k srebrnemu studencu.
Kakor mrtveca poljub
se nate sklanjajo prihajajoči dnevi,
kakor razpokano srce
se, mesto, jočeš,
ko gledam presušene loke
tvojih zvezdnatih preprog.
