Hodim po staknjenih
obrveh.
Pred vrati oblačila,
zložena v papirnati
vrečki.
Raševina ne bode
več. Pomaga prazniti
omare.
Ponavljam vajo menjavanja
stilov, dokler ne postane
dolgočasna.
Kdo sem
brez tega
ali
onega?
Ali sem
še vedno
jaz?
Pajadaja!
Kakor črta
sklenjenih
obrvi.
* * *
Na spletu večkrat iščem
fotografije z japonsko
ulično modo starejših.
Recimo, da sem v njihovih
letih.
Torej smem kdaj pa kdaj
obuti bikaste lakaste čevlje,
se ogrniti v plašč
do gležnjev,
ter si na glavo povezniti
klobuk s širokimi krajci.
Mimogrede, »Kokoro«
je napisal Lafcadio Hearn.
Če bo deževalo, bo povsem
zadoščal dežnik
s potiskom smešnih
pisanih mačkonov.
* * *
Sveže pečen
hlebec
z rozinami
prerežem na dvoje.
Manjši kos namenim nama,
večjega njima.
Ne vem, kakšen je,
nič nista sporočila.
Eno je gotovo:
Na ta način izvem,
da niti slučajno
nista dobro.
* * *
Uokvirjena je prišla
za nekaj časa
na obisk.
Zažari
v siju
svetlobe.
Ne sme se zaprašiti.
Skrbno jo zavijem
v časopisni
papir in spravim
na varno,
kjer bo počakala,
dokler ne konča,
kar je začel.
Potem jo dobi v dar,
da ga bo lahko
ves čas
spremljala
kamorkoli
ga bo zanesla
pot.
* * *
Ničesar zame in
za moje, prosim, je napisala
na pergament.
Slu je postregla
z vsem, kar so imele
v kašči,
da je zvitek odnesel
podpisniku.
Ko je ta slednjič
podpisal,
ji je sonce posijalo
skozi lino
le še dvakrat.
Pa vendar –
dobila je rdeč
pečat pod zadnjo
vrstico.
Primus inter pares.
* * *
Trave so zrasle.
Jutro že niza
bisere rose
na bilke.
Ne hodi
po livadi,
nisi bos!
Ne dohitiš
vrvohodcev.
Hodijo med nebom
in zemljo.
Nad ognjenimi
zublji
nosijo opresnike
meni in
tebi.
