Sedla bi
v krošnjo
oljke,
a so jo
pred kratkim
obrezali.
Počakati moram,
da se
zopet
obraste.
Le za kaj
so porabili
njen les?
Za deske
ga bo
premalo,
za pisane
zajemalke
nemara
dovolj?
Vsekakor bo
oljka,
ne glede
na to,
kakšni časi
jo bodo
doleteli,
znova
in
znova
pognala
nove
veje.
CEDRA
Če splezam
na cedro,
bom
v srebrni
kopeli.
Lepotica,
ki je ni
strah
suhih
poletij.
Z njenih
vej
veje
vonj
po
daljnih
pokrajinah.
Če splezam
nanjo,
postanem
popotnik
širnih
planjav.
Cedra,
cedra
v mehko
predivo
odeta
čaka,
da se
zazrem
v njeno
krošnjo
in se v mislih
popeljem
daleč,
daleč
v neznane
dežele.
BOROVEC
Na borovec
mi ni
potrebno
plezati,
da dosežem
vonj
njegovih
iglic,
saj opojno
diši
že pri njegovem
vznožju.
In če
ob koreninah
najdem
še kak
češarek,
je to sploh
pravo
darilo.
Potem me bodo
vsi
spraševali,
kje neki
sem našla
tako velik
storž.
Zmeraj,
ko ga
pogledam,
me spomni
na kraje,
kjer prepevajo
krošnje,
in si rečem:
»Nikoli
ne smeš dovoliti,
da bi te
ranile
bodice
besed.
Nobena
od njih
ne more
odpreti
niti enega
samega
češarka,
ki se preprosto
zapre,
kadar
po njem
dežuje!«
CIPRESA
Na veje
cipres
ne morem
sesti.
Tako vitke so,
da jih
lahko
samo
občudujem.
Nekoč
jih je
nekdo
posadil
v dve dolgi,
ravni vrsti.
Najbolj
eleganten
drevored
daleč
naokrog,
čeravno
se kočija,
ki vozi
med drevesi
na dvorišče,
ne more
pripeljati
v blagodejni
senci.
A navsezadnje
je tisti,
ki se
po dolgem,
dolgem
času
vrača
domov,
niti
ne pogreša.
LAGERSTREMIJA
Previdno zlezem
na prvo močno vejo
lagerstremije.
Glavo imam
v cvetju.
Zelo nežno,
komaj zaznavno
diši.
Ozrem se
po trati.
Posušena je
od poletne
pripeke.
Bosi prsti
se dotikajo
drevesne
skorje,
temnejše
od rumenih
trav.
Vse do cvetov
sega plašč
tega ljubkega
drevesa.
JABLANA
Najpogosteje je
sama,
obkrožena z visoko
travo.
Kosci so
osiveli.
Dolgo je že
tukaj,
njene veje se
sušijo.
Le tedaj,
ko so na njej
sadeži,
jo obiščejo,
da ji jabolka
sklestijo
s krošnje.
Slastne,
sladko
kisle
sadeže.
To poletje
so iz njih
trikrat spekli
jabolčni zavitek.
Prišli so od daleč,
sedli
in ga skupaj
jedli.
Jablana,
tam
v visoki
travi,
je slišala,
kako so dejali,
da njena
jabolka
najlepše
diše.
LOVOR
Lovor je
za spomin.
Drevo
ob slovesu.
Dobrohotno
pusti,
da ga obrežejo
in njegove
veje
odnesó
domov.
Tam jih bodo
podarili
dobrim
ljudem,
ki so veseli
drobnih
reči,
kot so
vršički
lovorja
z drevesa
slovesa.
LIPA
Posadili so jo
davno,
v spomin na
domačijo.
Ima veje
do tal.
Stopiš
podnje
in se znajdeš
v domačem
kraju,
kjer je nekoč
stala
hiša,
v kateri
so bivali
vsi tvoji
in
ti.
PINIJA
Njena krošnja
je kakor
krona,
posajena visoko
na deblu.
Vidi najdlje.
Vidi tebe,
a ti
ne vidiš,
kar vidi
ona.
Če boš splezal
nanjo,
boš dragulj
njene
krone.
Ponese te
daleč,
v domači
kraj.
Ponese visoko,
med
zvezde
in
dlje.
Tja,
kjer
vsi
tvoji
čakajo
nate.
OLJKA
Sedla bi
v krošnjo
oljke,
a so jo
pred kratkim
obrezali.
Počakati moram,
da se
zopet
obraste.
Le za kaj
so porabili
njen les?
Za deske
ga bo
premalo,
za pisane
zajemalke
nemara
dovolj?
Vsekakor bo
oljka,
ne glede
na to,
kakšni časi
jo bodo
doleteli,
znova
in
znova
pognala
nove
veje.
CEDRA
Če splezam
na cedro,
bom
v srebrni
kopeli.
Lepotica,
ki je ni
strah
suhih
poletij.
Z njenih
vej
veje
vonj
po
daljnih
pokrajinah.
Če splezam
nanjo,
postanem
popotnik
širnih
planjav.
Cedra,
cedra
v mehko
predivo
odeta
čaka,
da se
zazrem
v njeno
krošnjo
in se v mislih
popeljem
daleč,
daleč
v neznane
dežele.
BOROVEC
Na borovec
mi ni
potrebno
plezati,
da dosežem
vonj
njegovih
iglic,
saj opojno
diši
že pri njegovem
vznožju.
In če
ob koreninah
najdem
še kak
češarek,
je to sploh
pravo
darilo.
Potem me bodo
vsi
spraševali,
kje neki
sem našla
tako velik
storž.
Zmeraj,
ko ga
pogledam,
me spomni
na kraje,
kjer prepevajo
krošnje,
in si rečem:
»Nikoli
ne smeš dovoliti,
da bi te
ranile
bodice
besed.
Nobena
od njih
ne more
odpreti
niti enega
samega
češarka,
ki se preprosto
zapre,
kadar
po njem
dežuje!«
CIPRESA
Na veje
cipres
ne morem
sesti.
Tako vitke so,
da jih
lahko
samo
občudujem.
Nekoč
jih je
nekdo
posadil
v dve dolgi,
ravni vrsti.
Najbolj
eleganten
drevored
daleč
naokrog,
čeravno
se kočija,
ki vozi
med drevesi
na dvorišče,
ne more
pripeljati
v blagodejni
senci.
A navsezadnje
je tisti,
ki se
po dolgem,
dolgem
času
vrača
domov,
niti
ne pogreša.
LAGERSTREMIJA
Previdno zlezem
na prvo močno vejo
lagerstremije.
Glavo imam
v cvetju.
Zelo nežno,
komaj zaznavno
diši.
Ozrem se
po trati.
Posušena je
od poletne
pripeke.
Bosi prsti
se dotikajo
drevesne
skorje,
temnejše
od rumenih
trav.
Vse do cvetov
sega plašč
tega ljubkega
drevesa.
JABLANA
Najpogosteje je
sama,
obkrožena z visoko
travo.
Kosci so
osiveli.
Dolgo je že
tukaj,
njene veje se
sušijo.
Le tedaj,
ko so na njej
sadeži,
jo obiščejo,
da ji jabolka
sklestijo
s krošnje.
Slastne,
sladko
kisle
sadeže.
To poletje
so iz njih
trikrat spekli
jabolčni zavitek.
Prišli so od daleč,
sedli
in ga skupaj
jedli.
Jablana,
tam
v visoki
travi,
je slišala,
kako so dejali,
da njena
jabolka
najlepše
diše.
LOVOR
Lovor je
za spomin.
Drevo
ob slovesu.
Dobrohotno
pusti,
da ga obrežejo
in njegove
veje
odnesó
domov.
Tam jih bodo
podarili
dobrim
ljudem,
ki so veseli
drobnih
reči,
kot so
vršički
lovorja
z drevesa
slovesa.
LIPA
Posadili so jo
davno,
v spomin na
domačijo.
Ima veje
do tal.
Stopiš
podnje
in se znajdeš
v domačem
kraju,
kjer je nekoč
stala
hiša,
v kateri
so bivali
vsi tvoji
in
ti.
PINIJA
Njena krošnja
je kakor
krona,
posajena visoko
na deblu.
Vidi najdlje.
Vidi tebe,
a ti
ne vidiš,
kar vidi
ona.
Če boš splezal
nanjo,
boš dragulj
njene
krone.
Ponese te
daleč,
v domači
kraj.
Ponese visoko,
med
zvezde
in
dlje.
Tja,
kjer
vsi
tvoji
čakajo
nate.
