MOJA MILA, KAKO MEHKE SO OPEKE, KO SE JIH DOTAKNE TIŠINA TVOJE DLANI,
DA SE POGREZNEŠ POD OBOKE KAKOR V PERNICO IN VSRKAŠ VASE
SLEHERNO BESEDO, KI SE TESNO PRIŽEMA H KORAKU NEVIDNEGA PLESALCA,
KOT MODRA ROŽA V VRANJIH LASEH. ALI JO VIDIŠ? – NE VIDIŠ JE!
LE DIŠI KAKOR NA SONCU POSUŠENA POSTELJNINA,
NEŽNA, KOT NOTRANJOST TVOJEGA VZGLAVNIKA IZ GOSJIH PERES.
»LE KAM SO ODLETELE VSE TISTE BELE PTICE?« MU TEDAJ SKRIVAJ ZAŠEPETAŠ NA UHO.
ZASMEJI SE TI IN NATO JIH UZREŠ: VSE TISTE BELE BELE GOSI,
ZATEM SE DOTAKNE TVOJE DLANI IN TI POREČE:
»O, MOJA MILA, POGLEJ: KAKO LEP, LEP JE TA SVET!«
